Bodo volitve v Evropski parlament letos res drugačne?

Ena izmed najpogosteje izpostavljenih obljub za letošnje volitve v Evropski parlament je, da bodo drugačne, kot so bile neposredne volitve v to predstavniško telo do sedaj. A se opazovalcu postavlja vprašanje, če bo temu res tako.

V politologiji se ob preučevanju evropskih volitev vedno znova izpostavlja teza o njihovi t.i. drugorazredni naravi v odnosu do nacionalnih volitev. Omenjeno tezo sta ob preučevanju prvih neposrednih volitev v Evropski parlament leta 1979 postavila nemška politologa Reif in Schmitt. Njihova drugorazredna narava naj bi bila posledica dejstva, da je na njih vložek manjši oziroma se na volitvah v Evropski parlament ne razdeljujejo pomembni oblastni položaji, saj da so pristojnosti in pomen Evropskega parlamenta ter celotne arene EU v odnosu do nacionalnih volitev in arene, omejene.

Čeprav so se pristojnosti Evropskega parlamenta skozi leta povečevale in je le-ta pridobival vedno pomembnejšo formalno vlogo v oblastnih nadnacionalnih strukturah, so se leta 1979 izpostavljene glavne značilnosti volitev v Evropski parlament vedno znova potrjevale. Resda različno v posameznih državah in v večji meri v t.i. starih kot pa t.i. novih članicah EU.

Značilnosti drugorazrednih volitev pa so: a) stopnja volilne udeležbe je manjša kot pri prvorazrednih nacionalnih volitvah, b) odstotek neveljavnih glasov je večji kot pri prvorazrednih nacionalnih volitvah, c) stranke, ki sestavljajo nacionalno vlado, dosežejo slabši volilni rezultat kot na prvorazrednih nacionalnih volitvah, d) koliko glasov izgubijo vladne stranke, naj bi bilo odvisno od tega, v kateri točki nacionalnega volilnega cikla so volitve v Evropski parlament (najmanjšo izgubo naj bi vladne stranke zabeležile, ko so izvedene na začetku ali na koncu nacionalnega volilnega cikla), e) s tem je povezana tudi zadnja značilnost drugorazrednih volitev v Evropski parlament, ki sta jo izpostavila omenjena raziskovalca, ta je, da manjše in/ali nove stranke dobijo večjo volilno podporo kot na prvorazrednih nacionalnih volitvah.

To naj bi bila posledica dejstva, da se ljudje na 'manj pomembnih' volitvah odločajo s srcem oziroma protestno. Tako odločanje si na volitvah v Evropski parlament lahko privoščijo, saj pri tem ne 'tvegajo' razdelitve moči v najpomembnejši, tj. nacionalni areni, medtem ko se pri volitvah v nacionalna predstavniška telesa vedno znova vsaj deloma tudi prevprašujejo o strateških posledicah svojega oddanega glasu za razdelitev moči v najpomembnejši areni.

Med omenjenimi značilnostmi je daleč največ pozornosti do sedaj pritegnila (bistveno) nižja volilna udeležbe na volitvah v Evropski parlament kot na volitvah v nacionalna predstavniška telesa. Zato je sčasoma prišlo do dodatnih razmislekov o vzrokih za to. Kot ugotavlja politologinja Juliet Lodge, vse od prvih neposrednih volitev v Evropski parlament ne gre samo za nezanimanje volivcev za udeležbo na volitvah, na katerih se razdelujejo manj pomembni položaji, temveč gre tudi za nezmožnost ali nezainteresiranost strank, da bi volivce mobilizirale za udeležbo na volitvah. Tudi stranke očitno pripisujejo manjšo pomembnost evropskim volitvam. To se kaže zlasti v bistveno manjši količini različnih sredstev, ki jih namenijo volilnim kampanjam za volitve v Evropski parlament, v samih značilnostih volilnih kampanj ter nenazadnje v veliki odsotnosti političnih prvokategornikov v primerjavi z nacionalnimi volitvami. Zato ne preseneča, kot ugotavlja Blumer, da so tudi mediji vse od prvih neposrednih volitev v Evropski parlament te volitve obravnavali kot ne dovolj zanimive oziroma kot newsworthiness volitve in so jim odmerjali bistveno manj pozornosti kot volitvam v nacionalna predstavniška telesa.

V tem kontekstu se postavlja vprašanje, ali bodo letošnje volitve res (bistveno) drugačne kot so bile volitve v Evropski parlament doslej? Zdi se, da lahko tudi na letošnjih volitvah pričakujemo največ odstopanja od teze o drugorazrednih volitvah pri vprašanju volilnega (ne)uspeha vladnih strank, ostale značilnosti pa utegnejo vnovič potrditi vedno znova potrjeno tezo o drugorazredni naravi.

Volilna udeležba bo namreč le težko (bistveno) višja od povprečenih 43 odstotkov iz leta 2009 (na prvih volitvah je bila povprečna volilna udeležba 63 odstotkov), čeprav bo Evropski parlament v novem mandatu formalno postal še pomembnejši igralec v areni EU. A zdi se, da nacionalne politične stranke tega še niso prepoznale (si priznale) v zadostni meri, saj je na njihovih kandidatnih listah v evropskih državah moč najti le posamezne politične prvokategornike (ki jim ni najprej spodletelo v nacionalni areni in sedaj iščejo alternativno politično kariero na EU ravni). Eksperiment treh večjih evropskih strank z izpostavitvijo kandidatov za vodenje Evropske komisije je poskus personalizacije volitev (ki jo volivci poznajo na nacionalni ravni, ko so jim volitve v vedno večji meri predstavljene kot boj konkretnih ljudi za položaj predsednika vlade). Ta poskus je za volivce dejansko brezpredmeten (delno izjemo bi lahko v tem pogledu zasledili le v Luksemburgu, Nemčiji oziroma Belgiji - iz teh držav namreč prihajajo kandidati največjih evropskih strank za položaj predsednika Evropske komisije), saj se evropske volitve tudi letos bijejo v nacionalnih kontekstih, s kandidati, ki jih predlagajo nacionalne stranke.

Mediji letos dajejo več pozornosti volitvam v Evropski parlament predvsem zaradi napovedi volilnega uspeha evroskeptičnih strank, predvsem evroskeptičnih skrajno desnih strank. To so v nacionalnih kontekstih praviloma (čeprav ne vedno) manjše stranke, zato bo njihov napovedan volilni uspeh le ponovna potrditev veljavnosti teze o volitvah v Evropski parlament kot drugorazrednih volitvah, ko bodo volivci ponovno potrdili, da se na teh volitvah v večji meri kot na nacionalnih volitvah odločajo s srcem oziroma protestno, zaradi česar tudi manjše stranke na teh volitvah beležijo boljši volilnih uspeh kot na volitvah v nacionalna predstavniška telesa. Zaradi napovedanega volilnega uspeha (predvsem) evroskeptičnih skrajno desnih strank bi se lahko sicer povišala volilna udeležba v posameznih državah, a le v primeru, da bi podporniki Evropske unije in t.i. mainstream strank prišli na volitve v približno enakem obsegu kot v preteklosti, omenjenim evroskeptičnim strankam pa bi dejansko uspelo mobilizirati volivce, ki se volitev v preteklosti niso udeleževali.

Stranska posledica napovedanega volilnega uspeha evroskeptičnih strank bi bila lahko sprememba dolgo prevladujoče značilnosti volitev v Evropski parlament. Za te volitve je namreč do sedaj veljalo, da so bile evropske tematike oziroma politike v volilni kampanji vedno v senci nacionalnih tematik oziroma politik. Upoštevaje ugotovitev Tapia Raunia, da so bile evropske tematike v volilni kampanji v večji meri prisotne le v državah, ki so imele volilno pomembne evroskeptične stranke, bi potemtakem lahko utemeljeno pričakovali večje izpostavljanje evropskih tematik v volilni kampanji oziroma v soočenjih med kandidati kot do sedaj.

Tudi, ko se ozremo na Slovenijo, je moč pričakovati, da se vzorci iz preteklih dveh evropskih volitev ne bodo spremenili. Volilna udeležba bo verjetno še enkrat bistveno nižja kot na volitvah v nacionalni parlament, vladne stranke bodo verjetno ponovno zabeležile slabši volilni rezultat, medtem ko bodo majhne stranke verjetno spet zabeležile določeno stopnjo volilnega uspeha. In nenazadnje, upoštevaje razvoj političnih dogodkov v zadnjih tednih ter ponovna odsotnost pomembnih relevantnih evroskeptičnih strank (zlasti v primerjavi z večino drugih držav), je v medstrankarskem boju vnovič moč pričakovati prevlado nacionalnih in ne evropskih tematik.

Vse povedano tako postavlja pod vprašaj številne napovedi o drugačnosti letošnjih volitev v primerjavi z značilnostmi preteklih volitev v evropsko predstavniško telo.

Alenka Krašovec je izredna profesorica politologije na Katedri za analizo politik in javno upravo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani