Spreminjanje zgodovine

Zelo me je začudil odgovor štirih odvetnikov, Jožeta Hribernika, Jožeta Ilca, Sama Jerasa in Mihe Velkavrha, ki so zastopali pripadnike Slovenske vojske v zadevi Depala vas, kjer so brutalno pretepli in aretirali sodelavca organov za notranje zadeve (Mladina 11. 4. 2014, str. 5). Trdijo več stvari: 1- da tajni sodelavec organov za notranje zadeve ni bil civilisti; 2-da so predpisi iz leta 1994 izrecno določali, da vojaški organi lahko ukrepajo proti civilnim osebam, ko gre za preprečevanje dejavnosti zoper vojaško silo in njene organe; 3- da so bila podlaga za odločitev Barbare Brezigar, ki je zavrgla ovadbo zoper štiri pripadnike vojaških varnostnih organov, stališča komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb državnega zbora, sekretariata za zakonodajo in pravnih oseb državnega zbora ter komisije obrambnega ministra; 4- da je bil napadeni Smolnikar sam kriv za poškodbe, ki so mu jih povzročili pripadniki SV.

Čudijo me ti in drugi argumenti odvetnikov.

1. Z vidika vojske je vsak, ki ni pripadnik vojske, civilna oseba, tudi če je pripadnik policije ali pa registriran tajni sodelavec organov za notranje zadeve. Taka je tudi zakonska predpostavka, kajti sicer bi moral zakon posebej določiti organe, ki so izvzeti iz civilne sfere v razmerju do vojske.

2. Skrajno vprašljivo je sprenevedanje odvetnikov, ki zamolčijo tisti del zakona, ki je povsem jasno določal, da morajo vojaški organi v primerih, ko nevojaške oz. civilne osebe delujejo zoper vojsko in njene organe, o tem obvestiti organe za notranje zadeve in ti potem izvedejo ustrezne varnostne ukrepe. V Depali vasi vojaški policisti in varnostni organi ministrstva za obrambo tega niso storili, čeprav si vojska ne bi smela sama prisvojiti pristojnosti.

3. Presenetljiva je tudi argumentacija odvetnikov glede vloge tožilke. Doslej sem bil prepričan, da so tožilci pri svojih odločitvah neodvisni in samostojni, vezani na zakon in ustavo. Po pojasnilih odvetnikov pa je Barbara Brezigar svojo presojo oprla na stališča političnih organov. Ob takšnem tolmačenju se mi postavlja tudi vprašanje o razlogih za zastaranje oz. za zavržbo še nekaterih drugih njenih zadev. Dogodki v Depali vasi so bili posledica odpora na ministrstvu za obrambo, da bi pristojni organi preiskali nelegalno trgovino z orožjem.

Vztrajam, v primeru Smolnikar je šlo za vojaški poseg v civilno sfero tako glede na zakonodajo, takratno in sedanjo, pa tudi glede na širše demokratične standarde. Ostaja tudi neizpodbitna ugotovitev sodišča, da je bil odvzem prostosti v zadevi Smolnikar protipraven, pa čeprav je hkrati ocenilo, da aretacija ni bila storjena na grozovit način in je zato obtožene glede grozovitosti tudi oprostilo.

Da je šlo za poseg v civilno sfero so ocenili tudi takratni predsednik vlade, ministri v kabinetu, zunanji pravni strokovnjaki in večina poslancev v državnem zboru. Tako je svojo odločitev pojasnil tudi predsednik vlade dr. Drnovšek marca 1994, ko je poznal vsa relevantna dejstva. K predlogu, da ministra razreši, ga ni prisilil nihče. Nasprotno, v svoji argumentaciji je bil povsem nedvoumen: če ne bi sprejel sankcij, bi poseganje vojske v civilno sfero utegnilo postati norma, ki je nevarna in bi ogrožala vsa slovenska prizadevanja. Povsem nepomembno je, kako je to dogajanje komentiral pred predsedniškimi volitvami leta 2002.

Odvetniki trdijo, da je bil kazenski postopek v zadevi Depala vas voden »za dosego političnih ciljev«. To je sicer argument Janeza Janše. A tudi ta argument nima nikakršne osnove. Odločitve so bile Janševe. Če bi po aretaciji civilista Janez Janša kot minister za obrambo ustrezno ukrepal, predsednik vlade dr. Drnovšek ne bi predlagal njegove razrešitve. To je jasno povedal v takratnem intervjuju za Studio ob 17h. Ker pa ni ukrepal, je za nedovoljeni poseg vojske nosil tudi odgovornost. Zdaj Janša v zvezi z Depalo vasjo govori o državnem udaru proti njemu kot obrambnemu ministru, a dejstvo je, da mu niti njegovih dejanj niti opustitve dejanj ni podtaknil nihče.

Pri Depali vasi je šlo za eno temeljnih vprašanj demokracije: kaj je v demokratični ureditvi dovoljeno vojski in kaj ne. Na to vprašanje je dal odgovor državni zbor z razrešitvijo obrambnega ministra. Upam, da ne le za takrat, ampak tudi za danes in jutri.