Hočemo volitve, ne pa farse

Volilno pravico imam že več kot 23 let in nikoli nisem izpustil državnozborskih volitev. Res se mi je bilo na zadnjih nekaj volitev, zaradi borne in postane ponudbe, resnično mučno odpraviti. Glasoval sem s stisnjenimi zobmi in z zamašenim nosom. A če bodo letos volitve julija, ko se bo ta mesec prevešal v svojo drugo polovico ali bo že globoko v njej, pa se jih zagotovo ne bom udeležil. To je čas šolskih, sodnih in še kakšnih poletnih počitnic, v načrtu imamo družinski dopust, tako kot verjetno polovica slovenskih družin, ki se zato volitev tudi ne bo udeležila.

Po podatkih Statističnega urada in turističnih organizacij je bilo lani julija samo na Hrvaškem več kot 350.000 Slovencev, pri čemer ta podatek ne zajema v celoti še vseh tistih, ki so na hrvaški obali lastniki nepremičnin in so med poletnimi vikendi zagotovo tam. Takšnih nepremičnin je samo na Hrvaškem okrog 110.000, koliko Slovencev je v povprečju takrat v vsaki izmed njih? Pričakovati, da bodo vsi ti ljudje, zaradi julijskih državnozborskih volitev, spremenili svoje dopustniške načrte, je iluzija. Teh ljudi na julijske volitve preprosto ne bo. Zato je odveč razpravljati o logističnem podvigu kako na neko julijsko nedeljo nekaj sto tisoč ljudi iz tujine spraviti nazaj v domovino na glasovanje in nato nazaj na dopust.

Bo vsem, ki nas torej v času julijskih volitev ne bo doma, kršena volilna pravica? Skoraj prepričan sem, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Imeti volitve v času, ko bo več sto tisoč slovenskih državljanov na dopustu, je enako, kot bi jih organizirali tako, da bi za vso državo odprli le eno volišče, kjer bi lahko državljani in državljanke oddali svoj glas, pa še to bi bilo recimo v Gdansku. Volitve bi sicer imeli, ustava tega izrecno ne prepoveduje, kdor bi si zares želel voliti, bi se pač potrudil in zapeljal tistih trideset ur do volišča in uresničil svojo ustavno pravico.

Kakšna je razlika med julijem in avgustom? Nikakršna, oba sta poletna, dopustniška meseca, pri čemer je julij dejansko še bolj dopustniški.

Preden se torej vprašamo kdaj naj bodo, moramo najprej dobro premisliti o tem, kaj volitve sploh so, in odgovora na to vprašanje ni treba iskati drugje kot kar v 1. členu slovenske ustave. Ta določa, da je Slovenija demokratična republika. Volitve pa so nekakšen operacijski sistem demokracije, brez njih, kot nujnega temeljnega dejanja, s katerim ljudstvo vsaka štiri leta podeljuje mandate svojim političnim zastopnikom, demokracija preprosto ne deluje. Če na isto stran tehtnice, s katero bomo tehtali, kateri datum je za izvedbo volitev primeren oziroma je za to popolnoma neprimeren, dodamo še določbo 43. člena ustave, ki splošno in enako volilno pravico opredeljuje kot eno izmed temeljnih človekovih pravic, potem nam mora biti jasno, da določb 111. in 117. člena ustave, ki urejata postopke in roke za imenovanje in razrešitev predsednika vlade in ministrov, ne glede na to, kako računsko enoznačne se zdijo na prvi pogled, ne smemo interpretirati na škodo temeljnih ustavnih določb 1. in 43. člena. Če torej potem, ko je predsednica vlade odstopila (pri čemer je, ne glede na to, v kakšno rokovno zadrego nas je spravila, njen odstop treba obravnavati kot načelno dejanje, izsiljeno z nerazumnim napadom na lastno vlado, ki ga je uprizoril ljubljanski župan) in smo si morali odgovoriti na vprašanje, kdaj je primeren datum za izvedbo volitev, zgolj v tistem delu ustave, ki ureja postopke imenovanja predsednika vlade in ministrov, torej v členih 111 in 117, potem je jasno, da je odgovor bodisi julij bodisi avgust. Če pa volitve razumemo kot opravilo, s katerim naj bi vsak izmed nas uresničil svojo ustavno zagotovljeno volilno pravico, potem dejstvo, da naj bi te bile v času, ko nam bo mnogim to objektivno onemogočeno, ne more ostati spregledano. Najmanj, kar moramo v takšnem primeru ugotoviti, je to, da so se posamezne ustavne določbe pri konkretnem vprašanju znašle v koliziji in je treba opraviti presojo o tem, katera ustavna določba je v konkretni situaciji pomembnejša. Po mojem mnenju, če resno vzamemo ustavno določbo 1. člena, ne bi smeli imeti dvomov o tem, da je kršitev 43. člena ustave hujša od morebitne prekoračitve rokov iz 111. in 117. člena.

Sam sem, ko so mediji prejšnji teden rezultat pogovora predsednika republike z vodilnimi ustavnopravnimi strokovnjaki povzeli v ugotovitev, da je julij, celo njegova druga polovica, primeren mesec za izvedbo volitev v državni zbor, objavil enega od svojih prvih tweetov. Moral sem. »In april je primeren mesec za obiranje češenj. Razen, če bi radi, da so rdeče. Češnje namreč.« Če kot pravnik resnično prideš do sklepa, da je julij primeren mesec za izvedbo volitev, imaš zagotovo, če upoštevaš vse zgoraj opisane julijske danosti, občutek, da si razmišljal in razpravljal o napačnih vprašanjih in si moral spregledati nekaj zelo pomembnega, nekaj temeljnega. To se rado zgodi takrat, kadar si dovolimo omejiti polje svojega razmišljanja na razreševanje neke partikularne, drobne pravne dileme, ne vzamemo pa si pravice reči kaj o celotnem kontekstu, znotraj katerega se je vprašanje odprlo.

Kot majhni otroci so se slovenski politiki v svojem političnem vrtcu igrali z igračo, ki ji rečemo mandat. Toliko časa so si jo pulili iz rok, jo vlekli, stiskali trdno k sebi, se zanjo pretepali, da se je na koncu, kot se to prav rado zgodi, strgala. Zoki gor, Janša dol, vija, vaja, Alenka ven, jaz se ne grem več, ti se ne greš več, noben se ne gre več, hočeeemo nove volitveeee, so začeli jokati vsi v en glas in po nekaj trenutkih kričanja ugotovili, da se čudežno strinjajo. Okej, super, gremo se igrat volitve. Kdaj? Čim prej! Čim prej! Sloga v političnem vrtcu se je stopnjevala, Jani je prinesel ustavo in potem so skupaj na prste šteli ... šteli ... šteli še enkrat, šteli vedno bolj zabodenih pogledov ... Julij, avgust, a to se sme? Volitve med počitnicami? Šele ob tej dilemi so povabili ustavne pravnike. Določitev datuma volitev je namreč po njihovem vprašanje ustavnopravne matematike računanja rokov, ta pa je za njih kljub vsemu prezahtevna. Ko imajo ustavnopravni strokovnjaki pred seboj vprašanje o primernem datumu volitev, pri čemer je bil že, ne da bi te iste ustavne pravnike kdorkoli karkoli vprašal, zakoličen izhodiščni datum (odstop predsednice vlade) in s tem neustavljivo sprožen tek ustavno določenih rokov, ki se bodo več kot očitno iztekli v čas poletnih dopustov, jim preostane le še, da se besno ugriznejo v dlan, da zadržijo preveč burno reakcijo. Kaj, ste naredili? še enkrat vprašajo ustavni pravniki, s pogledom, spuščenim na namizni koledar, ki ga listajo naprej in nazaj. Ja, najprej je Zoran ... pol pa Alenka ... pa je še Ljudmila začela nagajat, pa še Jože, pa je pol Alenka rekla, da se ne gre več, pa smo rekli, se gremo pa volitve, te pa pridejo med dopusti … A se to sme? A kaj piše o tem v ustavi? Jasno, da ne piše, kdo pa si je pa pred četrt stoletja mislil, da se bo politika v tej državi vodila na ta način.

Ne dvomim, da če bi takratni pisci ustavnih določb vedeli, kakšna bo podoba slovenske politične scene čez petindvajset let, bi bile ustavne določbe gotovo natančnejše in bolj nedvoumne, kot so recimo natančna ameriška navodila za uporabo pralnega stroja z vsemi opozorili, da se v njem ne smejo prati otroci in hišni ljubljenčki. Tako pa se morajo ustavnopravni strokovnjaki ukvarjati z dilemo, ali je za izvedbo volitev primernejši julij ali avgust. Kakšna je razlika med julijem in avgustom? Nikakršna, oba sta poletna, dopustniška meseca, pri čemer je julij dejansko še bolj dopustniški. Po statističnih podatkih namreč v avgustu na dopust odhaja manj ljudi kot julija. Odgovor pravne stroke na vprašanje, kateri od obeh poletnih mesecev je primeren za izvedbo volitev, bi torej moral biti kratek in jasen: nobeden. Prvi sprejemljivi mesec za izvedbo legitimnih volitev je september. S to trditvijo bom nase priklical zmrdovanje nekaterih ustavnih pravnikov, ki me bodo opozarjali na jasne roke iz 111. in 117. člena ustave in trdili, da »razlaga ustave ne more biti odvisna od letnih časov« oziroma da »so roki v ustavi nad stvarmi, kot so vreme, poletne počitnice ali dopusti«. Jim kar takoj vračam vprašanje: zakaj sami (če so res roki v ustavi tako temeljni in pomembni, da naj zgolj zavoljo njihovega spoštovanja, izvedemo volitve, ki bodo nedvomno posegle v izvrševanje volilne pravice več kot 300.000 državljanov) pri izračunavanju datuma volitev 30-dnevni rok iz 117. člena ustave skrajšujejo, da bi lahko volili julija in ne avgusta? Nedoslednost v navidezni pikolovski doslednosti? In ali 1. in 43. člen ustave nista vsaj enako pomembna (po mojem sta seveda pomembnejša) kot navedeni roki?

Kako potem do volitev septembra? Za začetek bi bilo dovolj, če pravniki, še posebej tisti ustavni, politiki ne bi več zagotavljali kritja za njene nepremišljene poteze. Ko so ti pred njih prišli z vprašanjem julij ali avgust, bi jih morali, ne nujno prijazno, odsloviti in jim reči, da naj to kislo juho pojedo sami. Predvsem v njihovih rokah in ne toliko v interpretacijah ustavnih pravnikov so namreč vsi vzvodi za to, da volitve ne bodo v času dopustov. Naj celo poletje iščejo in predlagajo enega mandatarja za drugim in nas šele septembra, če nobeden od predlogov do takrat ne bo uspešen, dobro spočite, povabijo na volitve, ki bodo skladne tudi s tistim nepomembnim 1. členom ustave.

Politiki seveda ves zaplet lahko rešijo tudi tako, da preprosto dopolnijo recimo 80. člen ustave z navedbo, da volitev ni mogoče razpisovati julija in avgusta. Za to je potreben zgolj predlog bodisi vlade bodisi dvajsetih poslancev, ki ga državni zbor sprejme z dvotretjinsko večino, tako kot so to storili v primeru zlatega fiskalnega pravila. Ustavni pravniki in ustavni sodniki naj pa na sceno vsekakor odločno stopijo v primeru, da politika ne bo izrabila nobene od naštetih možnosti in bo vztrajala pri volitvah v juliju oziroma avgustu, ter se izrečejo o ustavnosti tovrstnega početja. Tu je še tretja možnost, ki jo je v sredo Pahorju predstavila stranka Solidarnost: da namreč predsednik republike Borut Pahor razpusti državni zbor na primer s 1. julijem in s tem avtomatično premakne volitve v jesenski čas, saj pri samem aktu razpustitve državnega zbora ni naveden noben rok. A to seveda od predsednika zahteva aktivno vlogo, od njega zahteva, da se izpostavi.

Verjamem, da bomo na koncu, ne glede na vse zaplete okrog ustavnih rokov, volili septembra. Upam, da bomo volivci takrat tako z udeležbo kot z glasovanjem dokazali, da je bilo maja vredno dvigniti glas v bran naši volilni pravici. Za visoko stopnjo legitimnosti vsakokrat izvoljene oblasti namreč ni dovolj zgolj, da nam je udeležba na volitvah dovoljena in omogočena, ampak se jih moramo tudi v čim večjem številu udeležiti ter glasovati po tem, ko smo dobro premislili o tem, kaj so nam v volilni kampanji povedali kandidati, in seveda o tem, kar so v predhodnem mandatu dejansko pokazali. Glede na zadnje javnomnenjske raziskave sam namreč nisem prepričan, da smo vsega tega hrupa v resnici vredni, saj na eni strani slabo delo in celo nezakonita ravnanja ostajajo nekaznovana, podporo izkazujemo politiki, zoper katero smo nedavno množično vstajali, nekritično smo pripravljeni verjeti posameznim obrazom, še preden jim je uspelo povedati prve tri vsebinske stavke, spregledani pa ostajajo tako od nas kot od medijev tisti, ki se nam ves ta čas zaman trudijo nekaj vsebinskega povedati.

Kako do volitev v septembrskem roku?
Obstajajo tri možnosti, s katerimi bi zakonito in legitimno dosegli razpis volitev šele v septembrskem roku:

1. Poslanske skupine se lahko dogovorijo, da bodo izkoristile vse zakonite in ustavne roke za predlaganje mandatarjev za sestavo nove vlade. S tem avtomatično prestavljajo volitve na jesenski čas.

2. Poslanci državnega zbora lahko dopolnijo 80. člen ustave z navedbo, da volitev ni mogoče razpisovati julija in avgusta. Za to je potreben zgolj predlog bodisi vlade bodisi dvajsetih poslancev, ki ga državni zbor sprejme z dvetretjinsko večino.

3. Ustava ne določa, v koliko dneh mora predsednik razpustiti državni zbor, potem ko ugotovi, da izvolitev novega predsednika vlade ni uspela. Predsednik republike lahko torej določi datum razpustitve državnega zbora, na primer 1. avgust, s čimer avtomatično prestavi razpis volitev v jesenski rok.