Je Putin drugi Mussolini?

Prejšnji teden je francoski filozof Bernard Henri-Lévy obiskal prestolnico najnovejše članice Evropske unije in izrekel priznanje Hrvaški kot eni od evropskih držav, ki so plačale najvišjo ceno v boju proti fašizmu, hkrati pa še pozval k obsodbi politike Vladimirja Putina do Ukrajine.

Štirinajst dni pred volitvami v evropski parlament je francoski intelektualec poudaril, da je Evropa pred 20 leti, po padcu Berlinskega zidu, imela resničnega sovražnika, in to je bila – kakšno presenečenje – ruska grožnja.

A to še ni vse. »Prijatelj zatiranih po vsem svetu« je nato ruskega predsednika celo primerjal z italijanskim fašističnim voditeljem Benitom Mussolinijem (sic!) in dodal, da Putinova moč izvira iz šibkosti Evrope. Naj to razumemo kot še eno Lévyjevo besedno akrobacijo ali pa je položaj resnejši?

Najprej se spomnimo, da je bil prav BHL med prvimi iz EU, ki so prišli na Trg neodvisnosti v Kijevu in tako pokazali podporo. To ni nič novega. Lévy je med redkimi – in verjetno edini filozof na svetu –, ki imajo dovolj denarja za zasebno reaktivno letalo. Z njim leti sem ter tja na nevarna območja po svetu. Danes je to Ukrajina, jutri bo Sirija, včeraj je bila Libija – tam je pomagal prepričevati francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, naj se poveže s Hillary Clinton in Davidom Cameronom, da bi Moamerja Gadafija spravili z oblasti.

Lévy ni novinec v posredništvu. Na Balkanu se še spomnimo, kako je na začetku devetdesetih let prišel v oblegano Sarajevo v legendarni črni obleki brez kravate in z belo srajco, odpeto tik nad popkom. Bosanci ga še vedno spoštujejo zaradi tega, kar je storil: Sarajevo je bilo mesto, ki ga je Evropa pozabila, in krogle so dejansko letele nad Lévyjevo glavo.

Vendarle pa ga je Susan Sontag, ki je v Sarajevo prihajala od leta 1993 do konca leta 1995 in tam uprizorila Čakajoč Godota, medtem ko so izstrelki dobesedno padali na improvizirano gledališče, opisala takole: »V Franciji mu pravijo BHL, v Sarajevu pa DHS – deux heures à Sarajevo – dve uri v Sarajevu.« Priletel je zjutraj s francoskim vojaškim letalom, pustil snemalno ekipo in popoldne spet odšel.

Kaj je torej BHL na Hrvaškem počel 20 let pozneje? Najpreprostejši odgovor bi bil: oglaševal je svoji deux heures à Kiev. Včeraj Sarajevo, danes Kijev, jutri Damask. Lévyjevo posredništvo je zelo preprosto: najprej poišče uničeno državo, nato najde »hudobnega malopridneža«, potem vse skupaj primerja s Sarajevom (kot je naredil v Bengaziju) in končno pozove k posredovanju. Ko je tega konec, je prizorišče na voljo mednarodnemu kapitalu.

V obdobju komunizma – že od časa razdora med Titom in Stalinom leta 1948 – smo bili do Rusije zelo previdni, hkrati pa – niti zahodne propagande nismo jemali resno.

Bosna in Hercegovina, na primer, se je še med vojno, leta 1992, pridružila Mednarodnemu denarnemu skladu. Neposredne posledice: na začetku vojne je zunanji jugoslovanski dolg znašal 11,5 milijarde evrov, po »pomoči« iz MDS pa samo zunanji dolg Bosne dosega slabih 7,5 milijarde, dolg vseh držav na območju nekdanje Jugoslavije pa skupaj presega 130 milijard evrov. Po vojni je 95 odstotkov bank v Bosni v zasebni lasti oziroma, povedano drugače, v lasti evropskih bank.

Kakšna je BHL-jeva vloga pri vsem tem? Spet zelo preprosta: pripravi teren. Ni naključje, da je bil med redkimi, ki so zagovarjali direktorja MDS Dominiqua Strauss-Kahna, potem ko so ga obtožili posilstva sobarice. Zdaj teren pripravlja v Ukrajini …

Če drži kaj od tega, kar je Lévy pred kratkim povedal v Zagrebu, potem zagotovo drži, da Putinova moč izvira iz šibkosti Evrope. A primerjava z Mussolinijem? Ni to preveč celo za BHL? In kako bi potem morali opisovati njega? Deux heures à Kiev!

Ukrajina bi se lahko česa naučila iz zgodovine Jugoslavije. V obdobju komunizma – že od časa razdora med Titom in Stalinom leta 1948 – smo bili do Rusije zelo previdni, hkrati pa – niti zahodne propagande nismo jemali resno. No, vsaj do neke stopnje.

Da, Putin je morda res nevaren voditelj, a še nevarnejši je trenutni val »rusofobije«, ki je vse občutnejši v vseh državah članicah EU, od Nemčije do Hrvaške. Če je Putin drugi Mussolini, kako bi torej morali reči Evropi? In če rešitev za Ukrajino ni ne EU ne Rusija, kakšen je potem odgovor?

Tukaj nam morda lahko pomaga stara sovjetska šala. V času komunizma poslušalec vpraša Radio Erevan: »Kateri čaj je boljši, kitajski ali ruski?« Odgovor: »Ne vmešavajte se v spore med velesilama. Pijte kavo.«