16. 5. 2014 | Mladina 20 | Svet
Brazilski avtogol
Pa prav v deželi nogometa se svetovno prvenstvo lahko sprevrže v polom: vrstijo se demonstracije, državljani so besni zaradi dragih prizorišč in skorumpiranih politikov
Nogomet na plaži Ipanema v Riu
© Profimedia
Brazilska predsednica Dilma Rousseff je neustrašna ženska. Kot gverilka se je nekoč bojevala proti vojaški diktaturi, v prestolnici Brasilii je inkognito z motorjem drvela po ulicah. Le nekaj ji očitno vendarle zbuja nelagodje: obisk stadiona, na katerem bo svetovno nogometno prvenstvo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 5. 2014 | Mladina 20 | Svet
Nogomet na plaži Ipanema v Riu
© Profimedia
Brazilska predsednica Dilma Rousseff je neustrašna ženska. Kot gverilka se je nekoč bojevala proti vojaški diktaturi, v prestolnici Brasilii je inkognito z motorjem drvela po ulicah. Le nekaj ji očitno vendarle zbuja nelagodje: obisk stadiona, na katerem bo svetovno nogometno prvenstvo.
Rousseffova se je že večkrat dogovorila za sestanek na novem prizorišču Itaquerão v Sau Paulu, a ga je vedno prestavila, dokler ni mogla več zavlačevati, saj se bo prvenstvo kmalu začelo in na tem stadionu bodo 12. junija odigrali otvoritveno tekmo s Hrvaško. Pretekli četrtek se je predsednica končno pojavila, vendar je bil dogodek pravzaprav srhljiv.
Policija je zaprla vse dovoze, vojaki na tovornjakih so stražili na eni od stranskih ulic, tajni agenti v temnih oblekah in s sončnimi očali pa so pregledovali obiskovalce.
Šefica države je s helikopterjem pristala poleg praznega stadiona. Ni spregovorila s prebivalci, pozdravila je razred šolarjev, ki so se pripeljali mimo, in pozirala fotografom. Nato je segla v roke nekaj gradbenim delavcem in spet izginila. Več kot sto novinarjev je zaman čakalo na vsaj kakšno besedo.
Stadion bi bila morala odpreti že pred meseci in tudi preizkusne tekme, ki si jih je želela Fifa, bi morale biti že zdavnaj odigrane. Vendar prizorišče še ni pripravljeno.
Štiri tedne pred uvodnim žvižgom piščalke delavci še vedno zbijajo in sestavljajo dodatne tribune, kot jih je zahtevala Fifa. Buldožerji odvažajo rdečkasto prst s stadiona, pot od bližnje postaje podzemne železnice vodi po zasilni, z deskami prekriti stezi.
Itaquerão simbolizira vse, zaradi česar bo to svetovno prvenstvo eno najdražjih in najbolj kaotičnih turnirjev v zgodovini Fife: stroški so silovito narasli, trije delavci so se smrtno ponesrečili, vsi določeni časovni roki so bili prekoračeni.
Novogradnja pravzaprav sploh ni bila nujna. V Sau Paulu je sodobna nogometna arena Morumbi, ki bi jo brez večjih stroškov zlahka prenovili.
Na otvoritveni slovesnosti svetovnega prvenstva bo predsednica Rousseffova sedela v častni loži novega stadiona. To bi bila priložnost za nagovor, ki bi ga spremljali po vsem svetu. A predsednica bo verjetno molčala. Boji se namreč, da bi jo izžvižgali. Nakazuje se namreč, da bi se največja zabava na svetu lahko prav v deželi nogometa sprevrgla v polom. Brazilija je zapadla v nogometno otožnost.
V Riu so razjarjeni državljani prejšnji teden uničili več kot štiristo avtobusov, ker so vozniki stavkali. A to je le uvod v proteste, ki so napovedani za čas prvenstva.
Nogometni navijači v Evropi se te dni že opremljajo z majicami svojih državnih enajsteric in strastno razpravljalo o nedavnih tekmah. Na policah trgovin je mogoče kupiti tudi vso preostalo navijaško kramo in vzdušje se vidno stopnjuje.
A Brazilci, ki povsod po svetu slovijo po svojem karnevalu, niso prave volje za veseljačenje. Ob žvižgu piščalke na igrišču se bodo prebudili le stari demoni. V poročilih prevladujejo demonstracije in stavke, težave z infrastrukturo in nasiljem.
V tako imenovanih favelah v Riu se preprodajalci mamil in policisti zapletajo v krvave spopade, v Sau Paulu gangsterji skoraj vsako noč zažigajo avtobuse.
V Riu so razjarjeni državljani prejšnji teden uničili več kot štiristo avtobusov, ker so vozniki stavkali. V Sau Paulu so isti dan ljudje brez zemlje ustavili promet, demonstracije so bile tudi v Belemu, Florianopolisu, Fortalezi in Belo Horizonteju. A to je le uvod v proteste, ki so napovedani za obdobje, ko bo potekalo prvenstvo.
Verjetno lahko vzdušje izboljša le še brazilska državna enajsterica. Prejšnjo sredo je trener Felipe Scolari je oznanil, da je prireditev v Riu slovesen državni dogodek. Če bo zmagal Neymar s svojo ekipo, kot upa vodstvo države, bi Brazilci vendarle morda še plesali in slavili namesto demonstrirali.
A kaj se bo zgodilo, če bo Brazilija izpadla že v osmini ali četrtini finala? Se bo prvenstvo končalo s krvavimi uličnimi spopadi? Bo politike in funkcionarje Fife razjarjena množica preganjala po ulicah?
Vlada skuša pomiriti takšne strahove. Pesimizem sodi k brazilskemu značaju, je pretekli torek tujim novinarjem v Riu pojasnil minister za šport Aldo Rebelo – to je presenetljiva ugotovitev za vlado, ki Brazilijo sicer rada trži kot oazo tropske radosti in veselja.
Minister se je razdraženo odzval na kritična vprašanja o težavah z infrastrukturo in varnostjo, češ da na olimpijskih igrah v Londonu ni mogel uporabljati svojega telefona, v Parizu leta 1998 pa so bili med prvenstvom nemiri.
Pred nekaj leti je Brazilija veljala za najboljšo učenko v razredu držav, ki se gospodarsko dvigujejo, in prebijala se je v prve vrste industrijsko razvitih držav. Milijoni revežev so se v nekaj letih povzpeli v srednji sloj in real je bil nekaj časa celo ena najmočnejših valut na svetu.
Vzpon je bil tako osupljiv, ker je največja država Latinske Amerike do sredine 90. let veljala za brezupen primer. Gospodarstvo je desetletja lebdelo med razcvetom in krizo, cene so bliskovito narasle in v petih letih je Brazilija trikrat dobila novo valuto.
Šele socialdemokratu Fernandu Henriqueju Cardosu je z načrtom Plano real uspelo utrditi gospodarstvo in leta 1994 so ga izvolili za predsednika. A država je zablestela šele po letu 2003, pod njegovim naslednikom.
Prav Luiz Inácio Lula da Silva, ki so ga njegovi nasprotniki črnili kot komunista, je razveselil tako revne kot bogate. Vlagatelje so zanimale visoke obresti, revni so bili predsedniku hvaležni za programe socialne pomoči. Ni mu bilo treba varčevati: cene brazilskih surovin in kmetijskih pridelkov so se zviševale, izvoz soje, mesa in železne rude je državi prinašal na milijarde dolarjev.
Lula da Silva je svoje dosežke želel kronati s svetovnim prvenstvom. Petkratna svetovna prvakinja naj bi 64 let po Maracanaçu, ko je Brazilija v Riu izgubila proti Urugvaju, na domačih tleh šestič osvojila lovoriko. Predsednik je jokal od sreče, ko so organizacijo končno dodelili Braziliji.
A zdaj se postavlja vprašanje, ali ni bil ljudski junak le iluzionist. Je vzpon Brazilije le milni mehurček? Kajti v deželi nekdanjega gospodarskega čudeža se zdi, kot bi jo odčarali. Preteklo leto je rast dosegla le 2,3 odstotka. Na parkiriščih avtomobilskih tovarn v Sau Paulu stoji na tisoče neprodanih novih avtov in več podjetij je že napovedalo zmanjšanje proizvodnje.
Tudi inflacija, stara brazilska težava, se vrača. Številni veliki državni projekti, ki jih je začel da Silva, so končali kot ruševine: železniški nasipi brez tirov, kanali, ki se na lepem končajo, mostovi brez priključka na cesto. Tako so zapravili na milijarde realov.
Zasluge da Silve so nesporne: milijoni Brazilcev so v njegovem mandatu prvič prišli do hiše, avta in dopusta v tujini. Včasih so bili edini temnopolti Brazilci v nakupovalnih središčih v Riu in Sau Paulu varuške in varnostniki, danes pa se kot kupci sprehajajo po trgovinah.
Med gospodarskim razcvetom v letih Lule da Silve so z dolgim nosom ostali predvsem pripadniki srednjega sloja. Ti so morali plačevati vse višje davke, za kar pa niso bili deležni ničesar: šole in bolnišnice propadajo, zasebni avti se gnetejo na mestnih ulicah, avtobusov in vlakov je premalo. Dve tretjini gospodinjstev nista priključeni na kanalizacijo. Hkrati se v četrtih, kamor se seli srednji sloj, najemnine še vedno zvišujejo: v Riu so se v preteklih letih ponekod kar potrojile.
Nezadovoljstvu državljanov zaradi življenjskih razmer se je zdaj pridružila še jeza na Fifo. V gradnjo stadionov je država namreč vložila milijarde evrov.
Številni Brazilci iz srednjega sloja so bili ogorčeni, ko se je pokazalo, da vladajoči kradejo iz državne blagajne. Politiki iz Delavske stranke Lule da Silve so podkupovali koalicijske poslance, da bi vlada na glasovanjih dobila večino.
Naslednica Lule da Silve Rousseffova je na začetku mandata pred tremi leti napovedala, da ne bo trpela korupcije v svojih vrstah. A zdaj se je pokazalo, da je v naftnem koncernu Petrobrasu, samem jedru brazilskega državnega kapitalizma, vladal nepotizem. S sedeža družbe naj bi v ZDA pošiljali milijarde, od tam pa so se verjetno stekale v črne strankarske fonde.
Pretekli teden je kongres sestavil preiskovalni odbor. Do predsedniških volitev oktobra letos vsak teden grozijo nova razkritja. Predsednica sicer nikoli ni slovela kot karizmatična, vendar je doslej veljala za kompetentno tehnokratko in strokovnjakinjo za energetsko politiko. Ta sloves je zdaj načet. Izključeno ni niti, da bo med svetovnim prvenstvom zmanjkalo elektrike: Brazilija več kot 80 odstotkov električne energije pridobi z vodnimi elektrarnami, a so rezervoarji skoraj prazni, ker je že nekaj mesecev premalo dežja.
Nezadovoljstvu državljanov zaradi življenjskih razmer se je zdaj pridružila še jeza na Fifo. V gradnjo stadionov je država namreč vložila milijarde evrov. Nekdanje navdušenje nad prvenstvom se je sprevrglo v bes na vlado in nogometne funkcionarje.
Tudi zato bi se lahko napetost med prvenstvom stopnjevala do izbruhov po vsej državi, tako kot lani junija. Tudi takrat je iskra zagorela med nogometom, in sicer med otvoritveno slovesnostjo pokala konfederacij v Brasilii, ko so nogometni privrženci izžvižgali predsednico. Pozneje je predstavila načrt s petimi točkami, ki predvideva reformo političnega sistema. Ko so se demonstracije umirile, je presahnil tudi projekt.
»Brez pritiska se nič ne zgodi,« pravi pomožni delavec Zezito Alves, ki je prejšnji četrtek pred obiskom predsednice stal blizu stadiona Itaquerão v Sau Paulu. Skupaj z več sto brezdomci je tri dni prej zasedel zapuščeno zemljišče.
Za spanje so postavili barake iz plastičnih ponjav in lesa. V tem naselju prebiva dva tisoč družin, poimenovali so se svetovno prvenstvo naroda. »Hočemo streho nad glavo,« pravi Alves. Z gradnjo stadiona so se najemnine v bližini podražile za dvakrat in veliko revnih je moralo na cesto.
Ljudje iz tega naselja so hoteli med obiskom Rousseffove demonstrirati pred stadionom, vendar so jih poklicali iz njenega urada, da jih predsednica vabi na pogovor.
Kmalu po tem, ko je pristala, je res sprejela Alvesa in štiri njegove soborce. »Predali smo ji seznam z našimi zahtevami in čez nekaj dni naj bi dobili odgovor,« je povedal Alves. In če odgovora ne bo?
Alves odgovarja: »Potem bomo med otvoritveno tekmo zaropotali pred stadionom!«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.