Črni karton

Hrvaška nogometna reprezentanca je mesec dni pred začetkom svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji dokončno ostala brez izkušenega branilca Josipa Šimunića. Mednarodno športno razsodišče v Lozani je namreč v ponedeljek pritrdilo odločitvi Svetovne nogometne organizacije (FIFA), ki je Šimunića zaradi »spodbujanja sovraštva in diskriminacije« kaznovala s prepovedjo igranja na desetih uradnih tekmah pod njenim okriljem.

Primer sega v november lani, ko je Hrvaška v Zagrebu premagala Islandijo in si zagotovila nastop v Braziliji. Šimunić je namreč zmago proslavil tako, da je skupaj z navijači vzklikal ustaški pozdrav. »Za dom,« se je v mikrofon drl Šimunić. »Spremni!« so mu mu odgovarjali navijači.

Stroga kazen FIFE, ki je sledila, je sprožila pravo ’bitko’ za relativizacijo njegovega dejanja in ustaškega pozdrava samega. Šimunićevi odvetniki so se ob podpori naklonjenih zgodovinarjev najprej pritožili na prizivni senat FIFE. Ko niso bili uspešni, pa še na Mednarodno športno razsodišče v Lozani. A tudi v tem primeru so trije razsodniki, tudi tisti, ki ga je predlagala Hrvaška, soglasno pritrdili kazni FIFE.

»Politika me ni nikdar zanimala, z vzklikom ’Za dom’ nisem nikogar diskriminiral, imam veliko srbskih prijateljev in prijateljev vseh ras,« je v svojem zaključnem govoru v Lozani po poročanju časnika Večernji list dejal v Avstraliji rojeni Šimunić. »Pozdrav doživljam kot domoljuben in izrekel sem ga izključno zato. Sem samo človek, ki ljubi svojo domovino.«

Izgovor, da je zgolj proslavljal zmago svojega moštva, po mnenju FIFE ni kredibilen, saj je Šimunić na igrišču ostal sam. Njegovi soigralci so med tem že odšli v slačilnico, zato »nismo mogli biti priča toplemu prizoru sreče in veselja«, piše v dokumentih, do katerih se je dokopal časnik Jutarnji list.

Strokovna priča FIFE je bil slovenski zgodovinar dr. Božo Repe.

Šimunićeva odvetnika, brata Davor in Zlatko Prtenjaća, sta si na vse pretege prizadevala pokazati, da je pozdrav »Za dom spremni« mnogo starejši od ustaškega režima, da sega v 16. stoletje, da se pojavlja tudi v starih operah in da so ga ustaši le zlorabili. A FIFA je bila v odgovoru na pritožbo jasna. Kot izkušen igralec bi moral biti Šimunič vzor mladim, zato bi se moral zavedati pomena izrečenih besed. Četudi ni želel nikogar diskriminirati, je ravnal neodgovorno. »Dovolj je poguglati ’Za dom spremni’, da jasno vidimo, kakšen je danes pomen tega pozdrava,« argumente FIFE navaja Jutarnji list.

Strokovna priča FIFE v tem primeru je bil slovenski zgodovinar dr. Božo Repe. »V trenutku, ko so pozdrav posvojili ustaši, je zadeva končana,« nam je dejal po telefonu. »To je tako, kot če bi se pri napisu ’Arbeit mach frei’ sklicevali na nemškega avtorja iz 19. stoletja, ki je besedno zvezo prvi zapisal.«

FIFA je sicer Repeta za pričo poklicala šele potem, ko je Šimunićeva obramba dokazala, da je njihova prvotna strokovna priča, ameriški zgodovinar Barry Lituchy, pristranski, ker je med drugim pričal v prid obrambe na sojenju Slobodanu Miloševiću v Haagu. Z enako taktiko so poskušali tudi pri Repetu. Sklicujoč se na njegov govor na proslavi v Dražgošah so mu namreč očitali »sodelovanje na neokomunističnih zborovanjih« in »neprimernost za pričo zaradi radikalnih ideoloških stališč«. A tokrat jim ni uspelo. V svojih prizadevanjih za diskreditacijo odločitve so šli predaleč že s tem, ko so trdili, da je FIFA padla pod vpliv velikosrbskega lobija.

Zagotovo je kazen za Šimunića zelo stroga. Toliko bolj, ker je zelo verjetno pri 36 letih na neslaven način končala njegovo reprezentančno kariero. A FIFA pač na ta način jasno sporoča, da v nobenem primeru ne bo tolerirala rasističnih in diskriminatornih ravnanj.

Za Davorja Butkovića, namestnika urednika in kolumnista Jutarnjega lista, je kazen povsem pravična. »Ne mislim, da je Šimunić fašist ali ustaš, ne mislim, da sovraži Srbe, in ne mislim, da je želel spodbujati mednacionalno sovraštvo. Rekel pa bi, da je skoraj tipični pripadnik emigrantske subkulture, ki je še posebej razširjena v Avstraliji: to so ljudje, ki so Jugoslavijo imeli za najhujšega sovražnika in ki so že med svojim odraščanjem v sklopu lastne identitete sprejemali vse protijugoslovanske simbole, tudi sporni pozdrav.«

A kot piše Butković, to ni pomembno, kot tudi niso pomembni tragikomični poskusi hrvaških domobranskih intelektualcev za ’deustašizacijo’ pozdrava. »Glede tega pozdrava sta pomembni samo dve povezani dejstvi: to je bil uradni ustaški pozdrav in kot tak za ves svet pomeni popolnoma enako kot ’Heil Hitler’.« In na koncu mora biti Šimuniću jasno, še piše Butković, da bi nemškega reprezentanta doletela popolnoma enaka ali celo mnogo hujša kazen, če bi vodil vzklikanje Heil Hitler.