Sreča brez vrvice

Človek res lahko postane slabe volje ob pogledu na klobčič kablov v torbici. Polnilec za pametni telefon je zavozlan z adapterjem za tablico, med njima se prepleta leva polovica slušalk, desne pa skoraj ni več mogoče ločiti od kabla za bralnik elektronskih knjig.

Res ne gre drugače? Pametni telefoni že leta pridobivajo presenetljive zmožnosti – preračunavajo pot, merijo raven sladkorja v krvi in prevajajo kitajska besedila. Pa njihove baterije? Izstopajo predvsem po tem, da jim številne aplikacije hitro posrkajo vso energijo. In tako vsakega uporabnika kar naprej hromi strah pred prazno baterijo.

Doslej za te muke ni bilo veliko upanja. Koncerni, kot sta Apple in Samsung, se raje posvečajo novi programski opremi in obliki namesto nadgradnji baterij. Raziskave so namreč zahtevne in dolgotrajne, poleg tega podjetja dobro zaslužijo s prodajo običajnih polnilcev.

Za zdaj. Kajti reševanja te težave so se lotili izumitelji v novih podjetjih in raziskovalci na univerzah. Ti vedno znova dokazujejo, kaj vse je mogoče doseči z baterijami in energijo, neposredno pomoč pri tem pa jim zagotavljajo kar uporabniki.

Njihovo hlepenje po osamosvojitvi od električne vtičnice je močno, enako velja za njihovo pripravljenost, da sežejo globoko v žep. Na internetnih straneh, kot sta Kickstarter in Indiegogo, lahko vlagajo v izdelke, ki naznanjajo prihodnost. Razvijalci z vsega sveta na takšnih straneh predstavijo svoje projekte; čim prepričljivejši so, tem več denarja nakažejo uporabniki, da bi izum prišel tudi na trg. Za protiuslugo podporniki včasih dobijo prve primerke gotovega izdelka, a pogosto so deležni le poročila o delu.

Solepower, novo podjetje iz Pittsburgha, je z množičnim financiranjem zbralo 43.000 evrov, kar je več kot zadostovalo, da so po lastnih navedbah prototip lahko začeli izdelovati množično: gre za vložek v čevlju, ki pri vsakem koraku proizvaja energijo in jo shrani. Na generator v peti je mogoče priklopiti baterijo, ki jo uporabnik prav tako namesti na čevelj. Po osmih kilometrih pešačenja bi z njo lahko napolnil svoj polnilnik.

»Predstavljajte si, da vam ne bi bilo nikoli več treba trepetati, ali bo v bližini vtičnica,« razlaga Hahna Alexander, ki je sodelovala pri razvoju izuma. »To je svet, v kakršnem želimo živeti.« Predvsem za ljudi v državah v razvoju bi bila energija iz pete fantastična rešitev.

Tudi podjetje Energybionics s Floride je našlo dovolj podpornikov, da je do konca razvilo ročno uro Carbon. Njena posebnost je, da se baterija polni s pomočjo posebne sončne celice, in to ne le, ko sije sonce, temveč tudi ob običajni pisarniški osvetlitvi, trdijo v podjetju. Če mobilnik potrebuje energijo, ga preprosto priključimo na uro in napolnimo za več ur delovanja.

Izumitelji so z množičnim financiranjem želeli zbrati slabih 11.000 evrov, a so že po nekaj dnevih imeli na računu več kot 20.000 evrov.

Druga podjetja stavijo raje na veter: inovator Einar Agustsson iz Minnesote trenutno zbira denar za turbino Trinity, napravo, ki je približno tako debela in dolga kot kumara. Kdor potrebuje elektriko, lahko sestavi stojalo na treh nogah, nanj postavi napravico in rotorji se samodejno razprejo. Poganja jih veter, baterija v notranjosti pa se polni. Tako kot pri uri Carbon je treba mobilnik potem priklopiti samo še s kablom USB.

Takšno polnjenje je do okolja prijazno in primerno za prepišne lokacije – a se v vlaku in nočnem klubu ni ravno izkazalo.

V takšnih primerih bi bil uporabnejši mobilnik, ki se tako kot avtomatska ura preprosto polni z gibanjem. Enakega mnenja je bil tudi znanstvenik Xudong Wang z ameriške visoke šole Wisconsin-Madison. Skupaj s kolegi s kitajske Univerze Sun-Yat-sen je razvil tehnologijo, ki bi lahko bila prelomna, pravi Wang.

Tako obljublja mobilnik, ki bi se polnil, ko bi ga tresli ali položili na tresočo se površino, na primer na pralni stroj med centrifugiranjem ali na avtomobilski sedež med vožnjo. »Vedno me spravlja ob živce, če baterija prehitro izpusti dušo,« pravi Xudong Wang. »Zato sem zelo navdušen, da na tem področju dosegamo tako velik napredek pri raziskavah materialov.«

Za novo tehnologijo se skriva piezoelektrični nanogenerator, ki elektriko proizvaja zaradi deformacij. Takšne minielektrarne niso nič novega, vendar so bile doslej prevelike, da bi jih lahko stlačili v pametni telefon.

Wang in njegova ekipa sta našla nov način, kaj storiti s sestavnimi deli: kot papir tanek material v generatorju sta naluknjala s solno kislino, da nastane nekakšna goba, ki je veliko upogljivejša od običajnega materiala. Tako zadostujejo že šibki tresljaji na majhni površini, da nastane električna napetost.

V laboratoriju je sistem deloval: tresoča se površina je testni mobilnik oskrbela z elektriko. Vendar to še zdaleč ne zadostuje za polnjenje baterije. »Delamo lahko le z zelo majhnim kosom materiala,« razloži Wang. Proizvodnja zmogljivejših generatorjev, ki bi bili primerljivi z možnostmi polnilca, priklopljenega na izhod USB, presega zmožnosti univerzitetnega laboratorija.

Strokovnjak za materiale prav zdaj pripravlja dokumentacijo za patentni urad – in upa, da bo industrija pokazala interes zanj. Da bi tresoči se mobilniki v resnici dobili priložnost, bi moral Wang svoj izum morda raje ponuditi drugim odjemalcem: veliki množici, ki je pripravljena seči v žep.