Hrana kot družbeni kapital

Vzhodni del Trubarjeve ulice v Ljubljani je v zadnjih nekaj letih postal nepričakovano zbirališče ljubiteljev pristne in cenovno dostopne eksotične kulinarike. Za začetek zadiši orientalski falafel, malo za njim bengalsko-indijska hitro pripravljena hrana. Še malo naprej, tam kjer je včasih domoval kultni Daktari, nas iznad vrat pozdravlja zanimiva domača sestavljenka Skuhna. V tamkajšnji kletni kuhinji hrano že leto in pol pripravljajo pri nas živeči migranti s svetovnega juga.

Do nedavnega so se osredotočali na kulinarične delavnice in catering, goste pa so v svoje prostore sprejemali le dvakrat na teden, ob sredah na kosilih, ob petkih pa na kulturno obarvanih večerjah. Zdaj, ko so poleg kletnih prostorov odprli še prenovljeno zgornje nadstropje, so se znašli pred novim izzivom: Skuhna je odprta vse delovne dni, od jutra do večera. Gostje se bodo poslej tam lahko ustavili tudi samo na maroškem čaju ali indijski sladici, sicer pa postaja prava, četudi malo posebna gostilna – vsak dan so na meniju lokalne posebnosti od kod drugod.

V Skuhni pravijo, da je pri njih doma »svetovna kuhinja po slovensko«, kaj se bo znašlo na mizi, pa je odvisno od tega, kateri izmed redno zaposlenih kuharjev je tisti dan glavni v kuhinji: Stephen iz Kenije, Hassan iz Maroka, Mohammed iz Egipta, Om Raj iz Indije ali šef kuhinje Jaber Elmasry, ki prihaja iz Palestine. Včasih štedilnik prepustijo tudi kakšnemu zunanjemu sodelavcu, na primer Rasu Georgeu, nekdanjemu azilantu iz Zimbabveja, ki ga ob sobotah videvamo v Marievem kvizu Moja Slovenija na nacionalni televiziji, kjer zaradi komičnega učinka nespretno izvaja njemu neznane slovenske popevke.

Migranti so težko zaposljiva družbena skupina, posebej ko k enačbi prištejemo krizo zaposlovanja in dejstvo, da se v takšnih turbulentnih obdobjih tradicionalno povečujeta ksenofobija in nestrpnost. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2011 pravijo, da v Sloveniji živi nekaj več kot 228 tisoč priseljencev, od tega le nekaj manj kot štiri tisoč takih, ki ne prihajajo iz evropskih držav ali Severne Amerike. Lahko si predstavljamo, da ukvarjanje s problematiko zaposlovanja in družbenega vključevanja teh ljudi ni ravno na prednostnem seznamu vladnih ciljev. Začasno rešitev zanje pa s finančnimi injekcijami prek ministrstva za delo ponuja Evropski socialni sklad. Predlani so 299.792 evrov dodelili tudi projektu Skuhna.

Za Skuhno stojita zavoda Voluntariat in Global. Ta, kot opisujeta njihovi spletni strani, od leta 2010 »s projekti in kulturnimi dejavnostmi spodbujata k reševanju skupnih izzivov človeštva«. Pripravljajo denimo lutkarske delavnice za migrante, nastopajo tudi po vrtcih in šolah, kjer skušajo demistificirati stereotipe o Afriki. Na primer tistega, da tam nikoli ne sneži, ali trdovratno rasistično predpostavko, da se Afričani naokoli sprehajajo v slamnatih krilih. V svoje dejavnosti redno vključujejo migrante in prav to je Maxa Zimanija navdihnilo, da je ustanovil Skuhno.

Zimani je tudi sam priseljenec. Prihaja iz Zimbabveja, v Sloveniji pa živi že od začetka osemdesetih let, ko je prišel k nam študirat računalništvo. Pozneje si je tu ustvaril dom. S partnerko Tejo Kuk, sicer direktorico zavoda Global, in hčerkama živi na Brezovici pri Ljubljani. Poleg rednega dela v informacijskih podjetjih je že ves čas dejaven tudi pri medkulturnih projektih in v neprofitnih organizacijah in ena od izobraževalnih delavnic v preteklih letih je bila še posebej plodna. »Na kulinaričnih delavnicah za migrante se je izkazalo, da jih ima precej žilico za kuhanje,« se spomni Zimani, ki je ugotovitev povezal z vseobsegajočo priljubljenostjo kulinarike in v tem, kot pravi, zagledal »poslovno priložnost«.

»Hrana je stvar, ki ne zastara, ljudje bodo vedno radi jedli. In v hrani od drugod uživajo tudi, če je država, iz katere prihajajo, sprta z državo, katere jedi jedo,« je prepričan. Majhen projekt si je sprva obetal samo kulinarične delavnice in catering strežbo, a se je precej razširil, najbrž tudi zaradi medijske pozornosti in radovednosti slovenskih jedcev, še zmeraj razmeroma prikrajšanih za multikulturno ponudbo hrane.

Kuhanje in zapovedana sposobnost uživanja v vrhunski kulinariki sta v zadnjih desetih letih za marsikoga postali najpomembnejša prostočasna dejavnost. Vrhunski kuharji so zvezde resničnostnih šovov, gastronomija ima svoje televizijske kanale s 24-urnim programom, na družabnih omrežjih pa množično ponujamo na ogled podobe svojih obrokov. Ob vsem tem se zdi razumljivo, zakaj toliko tistih, ki iščejo možnosti za rešitev iz socialne stiske, pomisli na kuhanje. Navsezadnje se s takšnimi projekti ukvarja tudi fundacija zvezdniškega kuharja Jamieja Oliverja, ki težko zaposljive mlade spreminja v kuharje. Po enakem zgledu v Ljubljani že četrto leto obratuje Gostilna dela, ena od vej krovnega projekta Tovarna dela, kjer so usposabljali mlade do 25 let, ki jim je zaradi nedokončanega šolanja ali drugih težav s socialno prilagojenostjo grozila nevarnost dolgoročne brezposelnosti. Nekaterim so pozneje omogočili tudi službo v gostinskem obratu.

Gostilna dela že od leta 2011 ne prejema več sredstev Evropskega socialnega sklada in vse odtlej deluje pod pokroviteljstvom družbe Centerkontura, ki na trgu posluje kot gospodarski subjekt in invalidsko podjetje. Direktorica Tita Destovnik opozarja, da od projektov, kot je njihov, prehitro pričakujemo dobičkonosnost. »Dozdajšnje sočasno delovanje učne delavnice, kjer smo zaposlovali in usposabljali mlade, in rezultati poslovanja gostinskega obrata so pokazali, da so možnosti za pridobivanje prihodka iz vsakodnevne prodaje gostinskih storitev v našem primeru zelo omejene,« ugotavlja Destovnikova. Zato je prepričana, da bi morali biti takšni družbeno odgovorni projekti deležni več podpore, tudi v obliki dolgoročnih subvencij.

Skuhna si za zdaj šele utira pot v podjetniško samostojnost, torej v finančno neodvisnost, in po najobetavnejših napovedih naj bi jo dosegla že prihodnjega avgusta, ko ne bo več dobivala sredstev iz Evropskega socialnega sklada. A Zimani kljub želji po samostojnosti ne izključuje, da bodo vnovič kandidirali za denarno podporo.

Njihovi kuharji so namreč doslej morda res že dobili vstopnico za večjo družbeno vključenost, a še vedno so predvsem migranti s svetovnega juga in zato ranljiva družbena skupina. Seveda se prilagajajo življenju v Sloveniji in veseli jih, da so del medkulturnega dialoga, ki je temelj projekta. Vprašanje je le, ali ob vsem tem premorejo tudi dovolj podjetniške preračunljivosti in tržno naravnane tekmovalnosti, ki se danes pričakujeta že tako rekoč od vseh, ki si želijo zagotoviti človeka vredno življenje, a ju pogosto zmanjka že tistim s precej ugodnejšo socialno podlago od migrantov iz Skuhne.