Preoblikovanje evropske politike

Mnogi Evropejci se bojijo verjetnega izida bližnjih volitev v Evropski parlament: velike podpore protievropskim protestnim strankam, ki se bodo skoraj zagotovo skušale predstaviti kot dejanske zmagovalke. A z zvijanjem rok ne bo mogoče rešiti politične krize v Evropski uniji.

Kriza je globoka. Danes so protievropske stranke – Narodna fronta Marine Le Pen v Franciji, Stranka za svobodo Geerta Wilderja na Nizozemskem in Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva Nigela Faraga – pri strnjevanju v eno politično »družino« najučinkovitejše. Uveljavljene družine – socialni demokrati, liberalci in Evropske ljudske stranke – pa so v očeh številnih državljanov EU izgubile ugled.

V zadnjih letih so se intelektualni in moralni temelji starih evropskih strank močno zamajali, in sicer, ker se niso znale – ali zmogle – prilagoditi sistemom na ravni EU. Če ne bodo hitro ukrepale in se spet uveljavile kot verodostojne in učinkovite zagovornice interesov volivcev, tvegajo, da bodo zdrsnile v politično ozadje in s tem osrednji prostor postopoma prepustile neodgovornim populistom.

Pomislite na socialne demokrate, katerih zgodovinsko poslanstvo je omogočiti prerazporejanje virov. Glede na to, da se to prerazporejanje v Evropi dogaja predvsem na ravni posameznih držav – ki imajo potrebne fiskalne oblasti za to –, si je to težko predstavljati kot primeren projekt za Evropo kot celoto.

Pravzaprav bi bilo v trenutnih razmerah morda sploh nemogoče evropizirati socialno demokracijo. Čim tesneje bo celina povezana, tem manj možnosti za prerazporejanje imajo posamezne vlade, ker posamezniki, družbe in delovna mesta lahko preprosto zapustijo države z visokimi davki, kar se že dogaja v državah, kot je Francija. Za socialni sistem na ravni EU, ki bi bil financiran z državnimi sredstvi prek davkov na dobiček podjetij in dohodnine, pa bi bili nujni ogromni transferji med državami, kar bi samo še zaostrilo že tako precejšnjo napetost med državami članicami EU.

Zmožnost ekonomskih liberalcev, da bi pritegnili široko volivno telo, je prav tako načeta. Po svetovni gospodarski krizi so volivci zahtevali posredovanje države, s čimer so nakazali, da so številni izgubili zaupanje v ohlapno urejene sisteme iz preteklosti.

Potem so tu še desno sredinske krščansko demokratske sile Evropske ljudske stranke, ki so se pojavile takoj po koncu druge svetovne vojne z versko obarvanim poudarkom na socialni solidarnosti, kar je bila alternativa nečloveškemu kolektivizmu fašizma in komunizma. A odtlej je zahodna Evropa postala veliko bolj posvetna in predstava, da bi politične odločitve temeljile na katoliških družbenih naukih, se danes volivcem zdi staromodna. Zato se desno sredinske stranke zdijo intelektualno mlačne – stranke, ki ne naredijo ničesar, se upirajo spremembam in ne ponujajo svežih zamisli.

V takšnih okoliščinah bo morda edino, kar bo govorilo v prid uveljavljenim političnim družinam, navdušenje protievropskih strank nad ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in njegovo izrazito protiliberalno gospodarsko in socialno politiko. A ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Z novo politično vizijo ob upoštevanju trenutnih trendov in nujnih tem bi Evropa lahko oblikovala učinkovit politični sistem, primeren za 21. stoletje.

Takšna vizija bi bila tako kot vse najučinkovitejše evropske zamisli mešanica francoskih in nemških predlogov. Francijo je trenutno zajel val navdušenja nad odmevnim uspehom knjige ekonomista Thomasa Pikettyja Capital in the Twenty-First Century (Kapital v enaindvajsetem stoletju), v kateri razčlenjuje, kako narašča neenakost, ker ni izjemne ravni gospodarske rasti. Sporočilo knjige – poziv k odpravljanju neenakosti in krepkejši gospodarski rasti – ima globlji politični pomen. Za pikettizem so nujni predvsem davki na premoženje, ne davki na prihodke.

Zamisel, da bi z davkom na premoženje premagali evropsko dolžniško krizo, uživa precejšnjo podporo na vzhodni strani Rena, vendar iz drugačnih razlogov. Nemce namreč še vedno skrbi, da bodo morali priskočiti na pomoč prezadolženim južnoevropskim državam. Takšen transfer javnega dolga ne bi bil pošten, trdijo Nemci – nenazadnje tudi zato, ker visok javni dolg pogosto spremlja tudi večje zasebno premoženje kot na severu Evrope. Takšen argument, ki prihaja iz nemške centralne banke, verjetno govori v prid davku na premoženje.

Pravzaprav bi davek na premoženje lahko spodbudil gospodarsko dejavnost in rast. Prazne nepremičnine in neobdelana polja – kar je na jugu Evrope zelo pogosto – predstavljajo razmeroma varno naložbo, ki zaradi nizkega davka na nepremičnine ne stane veliko. Višji davki bi lastnike spodbudili k prodaji, kar bi pripomoglo k vnovičnemu obdelovanju zemlje in obnovi zgradb – to bi dejansko učinkovalo kot obsežen sveženj pobud.

Ker bi davek na premoženje uporabljali predvsem za odplačevanje visokega obstoječega javnega dolga, bi ga uvedli v okviru posameznih držav članic. Gre za obdavčitev nepremičnin, kar pomeni, da ne bi bil podvržen negotovim poskusom obdavčitve mobilnega dejavnika proizvodnje. Z davkom kot enkratno dajatvijo zaradi dediščine neustrezne politike v 20. stoletju bi hkrati preprečili, da bi morda zavrl gospodarsko dejavnost v prihodnje.

Bližnje volitve v Evropski parlament bi lahko bile klic, ki stranke zagovornice EU tako obupano potrebujejo, da se končno prebudimo. Na njihovo srečo obstaja zanimiv način, kako povezati izrazito francosko zaskrbljenost zaradi nevarnosti neenakosti z glavnim nemškim pomislekom o pretiranem javnem dolgu. Zato bosta davek na premoženje in bogastvo verjetno postala temelj nove politične formacije v Evropi.

Harold James je predavatelj zgodovine na univerzi Princeton in raziskovalec na Centru za mednarodne inovacije vodenja CIGI.

©: Project Syndicate, 2014