Visoke plače

Kje so vzroki nekonkurenčnosti ?

Ukrepe za rešitev krize, ki jih brez vidnih uspehov vedno na novo proizvajamo, se običajno omejijo na zniževanje plač, socialnih pravic in družbenega standarda na sploh. Strukturne reforme kakor se temu »učeno« reče, naj bi izboljšale konkurenčno sposobnost našega gospodarstva, v glavnem z zniževanjem stroškov dela. Že v enem prejšnjih zapisov v časopisu Večer sem iz primerjave urnih plač zaposlenih v Avstriji in Sloveniji dokazal, da bi kar se plač zaposlenih tiče morali biti še kako konkurenčni, saj so Avstrijske plače dva krat večje od naših. Primerjave s Kitajsko, kamor bi nas nekateri očitno radi potisnili, seveda nisem delal, saj smo vendarle v Evropi. V omenjenem zapisu sem zato opozoril, da primerjalno gledano stroški dela ne morejo biti osnovni vzrok za našo nekonkurenčnost in da bi bilo prav, da bi socialni partnerji prave vzroke poiskali in jih, tiste, ki je še možno, odpravili. Sam sem prepričan, da osnovni vzrok nekonkurenčnosti niso zaposleni ampak v mnogo večji meri lastniki in menedžerji. Pri tem v glavnem izvzemam tiste, ki so kot podjetja nastali iz manjših delavnic, se razvijali z lastnim kapitalom in se v pretežni meri zavedajo, da njihovi zaposleni niso le strošek ampak človeški kapital.

Pred nekaj več kot dvajset leti smo prišli do prvih privatizacijskih lastnikov po modelu by-pass podjetij in »certifikatske« privatizacije. Na hitro izvedena privatizacija, brez pravih zakonskih podlag imenovana tudi »divja privatizacija« je po ugotovitvah takratne družbene pravobranilke povzročila v letih 1990 do 1992 za 1,3 milijarde evro oškodovanja družbene lastnine. Prerazporeditev družbenega premoženja, proces je po mnenju politike tekel »zakonito vendar moralno sporno«, ni problematičen le zaradi neupravičenega bogatenja, ampak predvsem zato ker je dobršen del te lastnine prelit v zasebno neproduktivno sfero in odtegnjen od ustvarjanja nove vrednosti in s tem družbenega razvoja in zaposlovanja. Na takšen način nastale gospodarske elite, kjer lastnina ne izvira iz sposobnosti in marljivosti, ampak iz iznajdljivosti in tudi kriminala, ne more ustvariti konkurenčnega gospodarstva in to je problem, ki ga je čutiti čedalje bolj.

Proces ustanavljanja by-pass podjetij, danes v glavnem imenovan kot »veriženje podjetij« ,teče skoraj neovirano že vrsto let. Spretni »podjetniki« z ukinjanjem starih in ustanavljanjem novih podjetij se v teh manevrih v glavnem bogato poplačajo na škodo upnikov in predvsem zaposlenih. Nekatere sprejete zakonske spremembe imajo sicer namen lumparije zajeziti, vendar je to ob nadzoru, kakršen je, premalo uspešno. Gotovo je tudi v teh pojavih iskati razloge za našo nekonkurenčnost, saj v teh procesih velikokrat v vlogi upnikov nasedejo tudi podjetja poslovni partnerji. Proces, ki nenehno ustvarja nove »slabe« kredite in nove brezposelne bi morali takoj zajeziti.

Za konkurenčnost poseben problem pa so gotovo menedžerski prevzemi. Večina prevzemov je izvedena s posojili v glavnem tudi brez ustreznih zavarovanj. Posojila pa se vračajo z izčrpavanjem prevzetih podjetij. Takšna podjetja so v glavnem brez razvoja, brez dodatnega zaposlovanja in poslovno orientirana predvsem na vračanje posojil in utrjevanje lastnine prevzemnikov. Delo je v teh podjetjih zgolj strošek, ki ga je potrebno spraviti na minimum, saj je samo še tu manevrski prostor zato, da se prenaša breme, ki ga predstavlja odplačevanje posojil. Zato ne preseneča, da predlaga ukinitev minimalne plače menedžer in solastnik »tajkunskega« podjetja na osnovi njemu lastnih kalkulacij, ki bi se najbolje izšle, če delajo zaposleni tako rekoč zastonj. Preseneča pa stališče Gospodarske zbornice, ki s takimi predlogi soglaša, čeprav je vsem jasno, da ima tak predlog zelo malo skupnega s težnjo po povečani konkurenčnosti, ampak je oblikovan izključno v interesu tega in njemu podobnih podjetij.

V kolikor k vsemu zapisanem dodam še gospodarjenje s podjetji in bankami v javni lasti, upravljanih s politično nastavljenim menedžmentom in nadzornimi sveti, bi verjetno moralo biti dokazov več kot dovolj, da je največji problem naše nekonkurenčnosti v lastnikih in menedžmentu. Prav bi zato bilo, da se lotimo pravih problemov, zaposlenih in njihovih že tako okrnjenih pravic pa ne krčimo še dalje.