Lustratio iudiciaria*

Lustracija (lat. lustratio) je pojem, s katerim so v antiki označevali proces moralnega očiščenja, po padcu berlinskega zidu in kolapsu vzhodnoevropskih komunističnih režimov pa se je uveljavila kot pojem očiščenja teh družb od vseh tistih, ki so bodisi neposredno bodisi posredno, z ideološko podporo, sodelovali v množičnih kršitvah človekovih pravic. Nekatere vzhodnoevropske postkomunistične države so po letu 1991 s sprejemom lustracijskih zakonov lustracijo tudi dejansko izvedle. V Sloveniji takšnega zakona nismo sprejeli. Eni bodo rekli, da zato, ker kršitev človekovih pravic v slovenski totalitarni različici ni bila takšne intenzitete in obsega, da bi lustracijo opravičevala, drugi, da zato, ker se je preveč nekdanjih partijskih funkcionarjev in tudi ideoloških podpornikov režima preobleklo v demokratične barve in obdržalo vzvode oblasti v svojih rokah, tretji pa, da zaradi obojega. Več >>

Potreba po lustraciji leta 1991, neposredno ob prehodu iz enostrankarskega v demokratični sistem, ni bila tako aktualna in vroča, kot je danes, skoraj četrt stoletja pozneje. To je nelogično že z vidika osnovne biološke zakonitosti, kot je povprečna dolžina človekovega življenja, se pa v slovenskem javnem in političnem diskurzu še preveč rado zgodi. Današnji štiridesetletniki, ki so po nekem logičnem poteku stvari tisti, ki prevzemajo najpomembnejše položaje v politiki, državni administraciji, gospodarstvu, pa tudi sodstvu, so bili leta 1991 še ne ali pa komaj polnoletni. Srđa Popović, srbski odvetnik in borec za človekove pravice, je v enem svojih intervjujev lustracijo opisal kot črto, ki jo potegnemo med ljudmi, da ločimo tiste, ki jih bomo izločili iz prihodnjega javnega oziroma družbenega delovanja, od tistih, ki jim te pravice ne bomo odvzeli. Kot takšna je lustracija, po besedah Popovića, v svojem bistvu krivična, saj so, kot vedno, kadar določamo kakršnekoli vrednostne razmejitve, razlike med tistimi, ki so tik nad črto, in tistimi tik pod njo, vedno minimalne. Kjerkoli že bi skozi slovensko družbo to lustracijsko črto potegnili leta 1991, je jasno, da bi se nujno pod njo znašel dobršen del danes še delovno aktivnih državljanov, saj so bili ob propadu bivšega režima preprosto premladi, da bi v njem lahko pomembneje sodelovali. A današnji slovenski lustratorji bi s svojim lustracijskim mečem radi mesarili tudi po tej populaciji, in to ne v kateremkoli delu družbe, pač pa predvsem v sodstvu, lustracijo pa so namesto zakonodajalcu v izvedbo prepustili nedvomno bolj odzivnemu izvajalcu – medijem.

Ustvarjajo se razmere, v katerih nobenega spora, nobenega kazenskega postopka ne bo nikoli prav zares konec.

Medijska lustracija sodnic in sodnikov se je začela v tedniku, ki je promotor desnega političnega pola. Sodnico B. K., štiridesetletnico, so obdolžili, da sama ne piše sodb, ki jih razglaša, saj da to zanjo opravlja neki shadow writter, na neznanem naslovu v ljubljanskih Murglah, kot dokaz pa so ponudili dejstvo, da iskalnik Google njeno ime povezuje z besedno zvezo Kučanov klan. Isti tednik je svoj lustracijski feljton nadaljeval z natančnim seciranjem družinskih in prijateljskih vezi sodnic in sodnikov točno določenega senata višjega sodišča v Ljubljani, ki naj bi tudi, po principu »vtakni prst v morje in povezan boš s celim svetom«, dokazovale njihovo povezanost, če ne že z ljubljanskimi Murglami, pa vsaj z ljubljanskim magistratom. Kot se za dosleden feljton tudi spodobi, se zgodba konča na vrhovnem sodišču z objavo nekakšnega križanca med rodovnikom in biografijo nekaterih vrhovnih sodnikov, s katerim avtorji dokazujejo njihovo nasprotovanje osamosvojitvi Slovenije, nedemokratičnost, celo odgovornost za povojne poboje, ena od vrhovnih sodnic pa naj bi od svoje matere podedovala celo tožilske zasluge za sodno preganjanje dr. Jožeta Pučnika. Prednost medijske pred zakonodajno lustracijo je zagotovo to, da ni nujno splošna, da jo je mogoče izvajati parcialno, ad hoc, tako da nekatere sodnike z njo zajameš, drugih spet ne, lahko iz nje izvzameš celotna sodišča (na primer ustavno sodišče), lahko pa jo izvajaš celo tako, da z njo po pravosodni hierarhiji slediš točno določenemu kazenskemu spisu. Vsem zgoraj navedenim sodnikom, ki so se znašli na muhi medijskih lustratorjev, je namreč skupno to, da so prav oni tisti osmoljenci, ki so ali pa zagotovo še bodo v reševanje dobili kazensko zadevo zoper bivšega predsednika vlade, sedanjega šefa opozicije in njegove pajdaše. Ti se v kazenskem postopku niso znašli po volji kateregakoli od vseh teh sodnikov, ampak izključno zato, ker so bili tako ali drugače vpleteni v korupcijsko afero pri nabavi vojaške opreme, ki so jo zaznali in začeli preiskovati tuji organi pregona. Opisana medijska lustracija tako v sebi nosi dve kar hudi notranji protislovji: prvo je, da se izvaja nad posamezniki (sodniki) ne zaradi njihovega, pač pa zaradi protipravnih ravnanj drugih, in drugo, da njihovi lustratorji uporabljajo metode diskreditacije in manipulacije iz najžlahtnejšega nabora nekdanje Službe državne varnosti, s čimer sami reproducirajo totalitarne vzorce, za odpravo katerih naj bi se domnevno zavzemali.

Brskanje po uredniških in osebnih slikovnih arhivih in iskanje neprijetnih, pomenljivih, po možnosti tudi žgečkljivih podrobnosti iz zasebnosti sodnic in sodnikov zgolj zato, da bi se preglasili argumenti in ocena dokazov, ki so jih slednji podali v obrazložitvah obsodilne sodbe in njene potrditve na višjem sodišču, sicer še zdaleč niso nepomembni in sprejemljivi napadi na delovanje pravosodja, a če bi ostalo zgolj v okvirih konkretnega političnega tednika, ki je brez izjeme na strani glavnega obtoženca v obravnavani kazenski zadevi, bi šlo pač zgolj še za en primer nekritičnega, odkrito navijaškega novinarstva, ki pa je v tej zadevi bolj kot ne pričakovano. Na žalost pa lahko iz nekaj nedavnih objav v osrednjih dnevnih časopisih ugotavljamo, da se je metoda prijela in se uspešno širi.

Tako je eden izmed dnevnih časopisov kot eno od osrednjih novic objavil šest let stare fotografije z nekega koncerta v Kranju, na katerem je bila tudi predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča. Koncert je bil očitno zamišljen kot nekakšna tematska zabava, saj so si obiskovalci in tudi omenjena predsednica sodišča na glave poveznili pionirske kape, okrog vratu pa privezali rdeče rute. Morda je lahko vprašanje, ali je tovrstno javno pojavljanje za sodnico sprejemljivo in celo predmet kakšnega internega postopka, o čemer na tem mestu ne bi želel špekulirati, vendar kontekst, v katerega je bila ta zgodba postavljena s tem, ko je bilo poudarjeno, da gre za predsednico sodišča, ki je obsodilo bivšega predsednika vlade, kaže na to, da pri celi zadevi sploh ne gre za njo in neko njeno preteklo ravnanje, pač pa gre zgolj za nadaljevanje zgodbe o diskreditaciji pravosodja, izključno z namenom, da bi povzročila pomisleke o sicer že pravnomočni obsodilni sodbi zoper bivšega predsednika vlade in bi se mu omogočila rehabilitacija, še preden je prisojeno kazen sploh začel prestajati. Ali pa primer članka iz drugega dnevnega časopisa, ki govori o senci dvoma nad eno izmed sodb višjega sodišča, ki naj bi izhajala iz dejstva, da je bila ena izmed sodnic v senatu nekoč na neki rojstnodnevni zabavi neke druge sodnice, na kateri je bila tudi tretja sodnica, ki pa naj bi bila v dobrih odnosih z obdolžencem. Imuna na tovrstno obravnavo sodnikov na žalost ni ostala niti Mladina, ki v prejšnji številki problematizira morebitno sodelovanje ene izmed vrhovnih sodnic pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega liderja opozicije, ker je bil njen sin na javnem shodu v podporo Janši pred ljubljansko sodno palačo, ko je okrajno sodišče objavilo razsodbo v primeru Patria.

Vse opisano dogajanje v zvezi s sodniki in pravosodjem nam kot družbi izpod nog spodnaša enega izmed temeljev demokratične in predvsem pravne države, to pa je pravnomočnost in z njo povezana pravna varnost. Povedano preprosteje: ustvarjajo se razmere, v katerih nobenega spora, nobenega kazenskega postopka ne bo nikoli prav zares konec. Tudi ko bo kdo pravnomočno obsojen, bo trdil, da se je to zgodilo zaradi neke osebne okoliščine sodnika, ne pa zato, ker bi bil sam resnično kriv očitanega mu dejanja, in obratno, tudi ko bo kdo pravnomočno oproščen vseh obtožb, bodo mediji ali pa njegovi politični nasprotniki trdili, da je že nekako povezan s sodniki, ki so ga oprostili. V kazenski zadevi zoper bivšega predsednika vlade je to že nedvomno tako. Ne glede na to, ali bo vrhovno oziroma ustavno sodišče obsodilno sodbo potrdilo ali razveljavilo, se razmerje med tistimi, ki so o njegovi krivdi prepričani, in tistimi, ki verjamejo v njegovo nedolžnost, ne bo bistveno spremenilo. Ostala bo še ena slovenska nikoli dokončana zgodba, s katero se bosta lahko še dolgo hranili obe strani, tako koalicija za kot koalicija proti.

*Lustracija sodstva