Tudi komisarske karte se že mešajo

Pomemben del visoke kadrovske trgovine v EU so tudi komisarski položaji. V zakulisju se že usklajujejo, predvsem najvplivnejše članice, ki si bodo razdelile ključne resorje. Za uspeh v pogajanjih, sploh za male članice, je bistvena jasna strategija interesov in lobiranja. V politično pretreseni Sloveniji je ob komisarskem imenovanju velik vprašaj.

Pred petimi leti od volitev do nove Evropske komisije v osmih mesecih

Pred petimi leti je oblikovanje nove Evropske komisije trajalo osem mesecev, predvsem zaradi zamud pri uveljavljanju lizbonske pogodbe, zataknilo pa se je tudi zaradi neustreznosti bolgarske komisarske kandidatke Rumjane Želeve, ki jo je nato zamenjala Kristalina Georgieva.

Glavne postaje na poti do nove komisije so bile: takoj po volitvah 9. junija je Portugalec Jose Manuel Barroso potrdil kandidaturo za drugi predsedniški mandat; 18. junija je dobil podporo vrha EU, ki je bila 9. julija formalno potrjena; 30. julija je Slovenija za kandidata znova predlagala Janeza Potočnika; 16. septembra je Evropski parlament potrdil Barrosa; 24. novembra so bili znani vsi komisarski kandidati; 27. novembra je Barroso razdelil resorje; januarja 2010 so potekala zaslišanja kandidatov v parlamentu, zadnje je bilo februarja zaslišanje druge bolgarske kandidatke; 9. februarja je parlament potrdil drugo Barrosovo komisijo; 10. februarja je začela delati nova komisija z mandatom do 31. oktobra 2014.

Tokrat je drugače

Po idealnem scenariju bi nova komisija morala začeti delati novembra letos, a to je zelo optimistično pričakovanje. Bistvena razlika v primerjavi z letom 2009 je, da je bil Barroso tedaj edini, med članicami vnaprej dogovorjeni kandidat.

Ključna novost pa so »spitzenkandidati«, s katerimi je želel parlament zvišati volilno udeležbo, pri čemer je z obljubami volivcem, da izbirajo predsednika komisije, prekoračil določilo lizbonske pogodbe, da je treba pri imenovanju predsednika upoštevati izid volitev. Ker predsednik potrebuje večino voditeljev članic, ki avtomatizma med izidom volitev in predsednikom ne priznavajo, in večino parlamenta, kaže na težavna pogajanja, ki lahko povzročijo institucionalno krizo.

Ključno imenovanje predsednika

Od tega, kdo bo predsednik in kdaj bo imenovan, je odvisen ves nadaljnji proces oblikovanja komisije, saj ima predsednik ključno vlogo pri sestavi svoje ekipe. Roka za oddajo komisarskih kandidatur tako za zdaj ni, saj predsednik prestolnicam sporoči svoja pričakovanja in se z njimi usklajuje. Če bo predsednik znan sredi julija, kar je najbolj optimističen scenarij, se imena kandidatov pričakuje v juliju oziroma avgustu.

Najvplivnejše igralke

Nemčija ima z Martinom Schulzem kandidata za predsednika komisije, a malo verjetno je, da bi lahko res dobil ta položaj. Omenja se, da bi lahko ostal na čelu Evropskega parlamenta. Sicer krožita še imeni bivšega okoljskega ministra Petra Altmaierja in obrambne ministrice Ursule von der Leyen. Berlin naj bi zanimali gospodarstvo, finance in notranji trg.

V Franciji, ki jo je pretresla zmaga skrajno desne Nacionalne fronte na evropskih volitvah, se še vedno najglasneje omenja nekdanji finančni minister Pierre Moscovici, ki naj bi si želel resor za gospodarske in denarne zadeve, pojavlja pa se tudi ime bivše ministrice za zaposlovanje in pravosodje Elisabeth Guigou.

Italiji naj bi dober izid levosredinske stranke Mattea Renzija na evropskih volitvah okrepil položaj v pogajanjih. Kot morebitni kandidati za predsednika komisije se omenjajo bivša premierja Enrico Letta in Mario Monti ter bivši kmetijski minister Paolo De Castro, kot kandidat za položaj visokega zunanjepolitičnega predstavnika pa bivši premier in zunanji minister Massimo D'Alema.

Španski komisarski kandidat je bivši minister za kmetijstvo Miguel Arias Canete, ki pa je nedavno sprožil škandal, ko je po razpravi s kandidatko socialistov za evropsko poslanko Eleno Valenciano dejal, da ni želel resno razpravljati z njo, saj bi lahko nekateri njegovo intelektualno superiornost nad žensko razumeli kot mačizem. Finančnega ministra Luisa de Guindosa pa zanima položaj šefa evroskupine.

V nasprotju z Italijo tradicionalno evroskeptični Veliki Britaniji izid na evropskih volitvah, na katerih je slavila populistična stranka Ukip, ki se zavzema za izstop Otoka in celotne Evrope iz EU, verjetno ne bo okrepil pogajalskega položaja. V Veliki Britaniji, ki jo zanimata trgovina in notranji trg, sicer kroži ime predsednika parlamenta Andrewa Lansleyja.

Poljska je doslej edina mlada članica, ki se je zavihtela na najvišji položaj - bivši premier Jerzy Buzek je bil predsednik parlamenta. Tudi zdaj se premier Donald Tusk omenja v igri za predsednika komisije, zunanji minister Radoslaw Sikorski pa za položaj visokega zunanjepolitičnega predstavnika, a vsaj slednji po neuradnih navedbah nima možnosti.

V igri za visoke položaje še nordijske države, Nizozemska in Luksemburg

Danska premierka Helle Thorning-Schmidt se omenja kot morebitna kandidatka za predsednico komisije ali Evropskega sveta. Bivši finski premier Jyrki Katainen je kandidat za predsednika komisije oziroma najverjetnejši komisarski kandidat. Švedski zunanji minister Carl Bildt se omenja kot naslednik Catherine Ashton, položaj pa bi lahko obdržala komisarka Cecilia Malmström, ki bi se lahko potegovala za resor zaposlovanja. Nizozemski zunanji minister Frans Timmermans se prav tako omenja kot morebiten naslednik Ashtonove, šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem pa bi lahko prevzel resor za gospodarske in denarne zadeve. Luksemburžan Jean-Claude Juncker je v igri za predsednika komisije ali Evropskega sveta.

Hrvaška, Slovaška, Avstrija in Romunija predvidoma brez sprememb

Hrvaška, Slovaška, Avstrija in Romunija bodo najverjetneje obdržale sedanje komisarje - torej Nevena Mimico, Maroša Šefčoviča, Johannesa Hahna in Daciana Ciolosa, a malo verjetno je, da bi ti obdržali tudi sedanje resorje. Hrvaška cilja na portfelj, povezan s pomorstvom, ribištvom in turizmom, za preostale države prioritete niso znane.

Tudi Flamec Karel De Gucht se omenja kot morebiten vnovičen kandidat Belgije, ki je imela v nedeljo parlamentarne volitve in po pričakovanjih spet dolgo ne bo sestavila nove vlade. Prav tako naj bi želela na komisarskem položaju ostati Grkinja Maria Damanaki in njeno vnovično imenovanje ni izključeno.

Ugibanja v drugih članicah

V Bolgariji se kot morebitni kandidat omenja zunanji minister Kristian Vigenin, na Češkem glavni pogajalec v pristopnih pogajanjih Pavel Telička, bivši finančni minister Pavel Mertlik in dosedanja evropska poslanka Zuzana Roithova, na Madžarskem pravosodni minister Tibor Navracsics, na Irskem okoljski minister Phil Hogan in tudi premier Enda Kenny, ki bi bil kandidat za predsednika Evropske komisije. Na Cipru velja za favorita govorec vlade Hristos Stilianidis, v Latviji bivši premier Valdis Dombrovskis. V Litvi krožita imeni osmoljenca na predsedniških volitvah Zigmantasa Balčytisa in zunanjega ministra Linasa Linkevičiusa. Na Portugalskem se omenjata podpredsednik vlade Paulo Portas ter bivši evropski poslanec in minister za zaposlovanje Jose Silva Peneda. Estonija pa je poleg Španije ena redkih držav, kjer je že jasno, koga bodo poslali v Bruselj. Komisar bo bivši dolgoletni premier Andrus Ansip. Zanimal bi ga gospodarski ali proračunski resor.

Kje so ženske?

Med imeni, ki krožijo, je malo žensk. Glede na to, da je Barroso oktobra 2009 članice izrecno pozval, naj predlagajo več žensk, je pričakovati, da bo ravnotežje med spoloma pomemben dejavnik tudi tokrat. Sedaj je na komisarskih položajih devet žensk in 19 moških. Malo verjetno je, da si bo novi predsednik ali predsednica lahko privoščil bolj moško ekipo.

Slovenija - velik vprašaj

V Sloveniji je po zmagi desnice na evropskih volitvah in v pričakovanju predčasnih parlamentarnih volitev ob komisarskem imenovanju velik vprašaj. Težko se bo pri odločitvi izogniti izidu evropskih volitev. Neuradno se omenja možnost iskanja širokega konsenza in imenovanja nepolitičnega kandidata. Ugiba se o petih imenih - najnovejše je Igor Šoltes, sicer pa se omenjajo še Janez Potočnik, za čigar bi bil to tretji mandat, kandidatura premierke v odstopu Alenke Bratušek, veleposlanik pri EU Rado Genorio in bivši premier Anton Rop. Kot morebitni ciljni resorji pa se neuradno omenjajo regionalna politika, industrija in trgovina.

Petra Miklavc je dopisnica STA iz Bruslja