Spreminjanje zgodovine

G. Milan Kučan je odgovoril na naš zapis v zadevi Depala vas, na članek objavljen v Mladini v št. 13 z dne 28. 3. 2014 z naslovom »Spreminjanje zgodovine«.

V odgovoru na naše trditve z naslovom »Odvetniki:Trditev Milana Kučana o Depali vasi je manipulacija« Kučan navaja da :

1. je bil Smolnikar civilist in, da vojaški organi niso imeli zakonskih pooblastil za ukrepanje proti civilni osebi

2. se odvetniki sprenevedajo, »ko zamolčijo tisti del zakona, ki je povsem jasno določal, da morajo vojaški organi v primerih, ko nevojaške osebe oz. civilne osebe delujejo zoper vojsko in njene organe,o tem obvestiti organe za notranje zadeve in ti potem izvedejo ustrezne varnostne ukrepe«…«

3. je po pojasnilih odvetnikov tožilstvo, ko je zavrglo ovadbo »…svojo presojo oprlo na stališča političnih organov«

4. ni šlo za politični proces .

Na gornje navedbe podpisani odvetniki odgovarjamo kot sledi:

1. Ne glede na to, da so bili o aretaciji Milana Smolnikarja takoj obveščeni tudi organi za notranje zadeve, so po tedaj veljavnem Zakonu o obrambi in zaščiti (Uradni list RS 15/91), Odloku o varnostnem organu Ministrstva za obrambo in vojaški policiji (Uradni list RS št. 49/92), Pravilniku o službenih izkaznicah na obrambnem področju (Uradni list RS št. 19/91), imeli varnostni organ enake pravice in pooblastila kot pooblaščene osebe organov za notranje zadeve, če se je odkrila dejavnost naperjena zoper vojsko (obrambne sile). V takih primerih je bil vojaški varnostni organ pooblaščen in dolžan izvesti potrebne varnostne ukrepe. Ta pooblastila se nanašajo na dejavnost in ne na status osebe, ki tako dejavnost izvaja. Suhadolnik ni bil noben nedolžen civilist ampak registriran tajni policijski sodelavec, ki je vohunil in na nezakonit način zbiral podatke o vojski. Zato so varnosti organi Ministrstva za obrambo ob aretaciji Milana Smolnikarja, ravnali znotraj svoje pristojnosti in niso ravnali protipravno. To je kot že rečeno bilo ugotovljeno tudi v strokovnem mnenju Ministrstva za obrambo št. 881-600/7782 z dne 14.12.1994 (pod ministrom Kacinom). Enako je bilo tudi mnenje takratnega Sekretariata za zakonodajo št. 7013-01/89-3,200-01/90-3 z dne 6.4.1995.

2. Milan Kučan trdi, da »Ostaja tudi neizpodbitna ugotovitev sodišča, da je bil odvzem prostosti v zadevi Smolnikar protipraven, pa čeprav je hkrati ugotovilo, da aretacija ni bila storjena na grozovit način…«.

Do takšne ugotovitve bi lahko sodišče prišlo le v pravnomočni obsodilni sodbi, kakršne pa v tem primeru ni bilo. V resnici je temeljno kaznivo dejanje po 1. in 2.odst. člena 143 takratnega KZ - protipraven odvzem prostosti, ob vložitvi obtožbe že zastaralo, obdolžitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti na grozovit način po 4.odst. tega člena, pa so bili obdolženci s pravnomočno sodbo oproščeni.

Čeprav sodišče o temeljni obliki kaznivega dejanja torej sploh ni razsojalo je porabilo 10 let, da bi na koncu ugotovilo, da obdolženci niso krivi.

3. Trditev Milana Kučana, da je tožilstvo oprlo svoje mnenje na stališča političnih organov je nesprejemljivo. Pod tč. 1 smo že navedli strokovna mnenja o vprašanju pristojnosti vojaških varnostnih organov.

Od kdaj je strokovna služba za zakonodajo v parlamentu ali strokovna služba ministrstva, ki je ta mnenja izdelala politični organ, pa ni jasno.

4. Kučan trdi, da ni šlo za politični proces in da je to »sicer argument Janeza Janše«

in, da ni pomembno, kaj je govoril dr. Drnovšek l. 2002. Vendar Drnovšek ni povedal nič drugega kot tožilstvo v obtožnici, kjer je dobesedno navedlo, je šlo za spopad med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za obrambo. V končni besedi je tožilec med drugim dobesedno navedel, »…, da jo je pravi krivec za incident v Depali vasi odnesel le s politično sankcijo, razrešitvijo z ministrskega položaja.«

Ali se hoče še kakšne drug dokaz, za kaj je v tem procesu šlo ?

Ja, res gre za temeljno vprašanje demokracije kot pravi Milan Kučan. V zadevi Depala vas se je kazenski postopek uporabil za dosego političnih ciljev, kar se v normalni demokratični državi, ne bi smelo nikoli zgoditi. Ne takrat in ne danes.

Sicer pa državi, v kateri predsednik republike kot vrhovni poveljnik vojske, vohuna, ki je deloval proti obrambnim silam države proglasi za ogroženega civilista, zakonite ukrepe vojaških varnostnih organov zoper to osebo pa ima za večjo grožnjo demokraciji kot je početje vohuna samega, lahko samo še Bog pomaga.