Idiot

N´toko, katerega kolumno redno z zanimanjem preberem, se že v dveh kolumnah zapored čudi, kako je mogoče, da so nekateri njegovi prijatelji tako družbeno neaktivni in zaverovani sami vase. Zadnjo je naslovil kar z Idiot, z izrazom, s katerim so antični Grki označevali ljudi, ki so se brigali le zase. Danes bi morali to besedo prevajati z ignorant ali s čim podobnim, vsekakor pa ne gre za nerazumne ljudi, na kar cilja današnji pomen besede. Sam bi jih imenoval navadne ljudi. Navadni človek hoče, tako kot vsako živo bitje, samo živeti in nič drugega, država pa ga po njegovem pri tem samo ovira. Tu pravzaprav trčimo ob pravi nesporazum. Psihologija, sociologija in humanistika poznajo samo enega človeka, dejansko pa sta dva: naravni, navadni človek, ki svoje človeške lastnosti kot je razum, uporabi za preživetje in uspešen razplod in dejavni, kreativni človek, ki je tudi radoveden in ga zanima skupno dobro. Prvi je izrazit individualec, a se hkrati dobro počuti le kot del črede, drugi pa deluje v dobro črede, a je hkrati individualist in mu osebna svoboda pomeni najvišje dobro. Tako poznamo velike osebnosti, ki so nesporni individualci, a so integrirani v skupnost veliko bolj kot anonimni posamezniki iz množice. Ustvarjal-

ni človek čuti odgovornost in dolžnost, da svoje sposobnosti in znanje uporablja predvsem v korist ožje ali širše skupnosti, včasih pa kar v dobro človeške vrste. Tudi navadni človek ni brez čuta za skupnost, saj je človek čredno bitje, a mu skupnost pomeni le sorodstveni in prijateljski krog. Navadni človek ne ljubi abstraktnih pojmov, zato na primer ne razume, kaj so to človekove pravice, zanimajo ga le njegove osebne pravice. Prepričan je, da mu pripadajo od nekdaj in se ne zaveda, da so mu pravzaprav podarjene, da jih ne bi imel, če jih ne bi z osebnimi žrtvami priboril nekdo drug.

Navadni človek ni asocialno bitje. Zelo rad priskoči na pomoč sočloveku v stiski. To lahko opazujemo te dni ob poplavah na Balkanu. S tako situacijo se lahko identificira, hkrati pa je prisotna tudi zavedna ali nezavedna recipročnost: nikoli ne veš, kdaj boš tako pomoč potreboval tudi sam. Ob zavzemanju za kak bolj splošen cilj, od katerega bi imeli tudi sami korist, pa isti ljudje povsem odpovedo. Ignorantski posamezniki, ki jih navaja N´toko, torej niso nevedneži, ampak jih samo ne zanima to, kar zanima njega. Zato je tudi vsako informiranje in prepričevanje navadno zaman. Navaden človek je ponosen na to, da ga politika ne zanima.

Vso znano zgodovino so gradili civilizacijo in ustvarjali kulture dejavni posamezniki in skupine posameznikov. S svojo dejavno naravo so se pravzaprav vsilili pasivni večini. Govorimo o ljudskih množicah, tihi večini, dejansko pa je šlo za nevidno večino, ki je sama sebe prav dobro videla, a je nihče nič ni vprašal. Z razvojem demokracije se je ta odnos postopoma obrnil. Danes so v ospredju pozornosti vrednote navadnega človeka. Zato je pomembno uspeti v življenju, delati na sebi, ustvarjati zase, biti srečen, biti slaven, ne pa kar narediti ali ustvariti. Seznam ustvarjalnih dosežkov navadnih ljudi najdemo v Guinnessovi knjigi rekordov. To ne pomeni, da danes dejavnih in ustvarjalnih ljudi ni, samo skoraj nevidni so postali. Vzemimo le tajkune, kreativne menedžerje in borzne mešetarje, ki so v samem središču pozornosti. Ti ničesar ne ustvarijo in sploh ne bi mogli obstajati in delovati, če ne bi bilo nevidnih, a ustvarjalnih in odgovornih gospodarstvenikov, pa tudi politikov. Ta, sprevržena situacije je po mojem glavni problem današnjega časa, vse drugo so posledice. In po mojem tudi ne bo rešitve, če se ne zavemo tega, zgodovinsko edinstvenega in nenaravnega družbenega položaja.