Evropski prvenec

Romska restavracija Romani kafenava
Gorkega 15, Maribor
Tel.: 040 933 990
www.romani-kafenava.si
Romani kafenava zaenkrat deluje zelo fleksibilno: ob nedeljah je zaprta, za vse druge dni pa velja odprtje po dogovoru. Torej: pred obiskom vsekakor pokličite, če bo skupina večja, pa si izgovorite prigrizek izpod peke.

Fino:
piščanec v limonovi omaki
golaž
razkoščičena piščančja bedra na žaru

Ne tako fino:
pleskavica
čevapčiči

Štirje konzumenti smo jedli in jedli, pa na koncu vseeno nismo pojedli za več kot 12 evrov na grlo.

Tokratna vizitacija kvarteta Konzumovih organoleptičnih aparatusov je bila namenjena lokalu, ki je bil hudo razvpit, še preden je sploh odprl duri in zakuril pod piskri – prva evropska romska restavracija se je ta sitnemu delu zainteresirane lokalne javnosti namreč v grlu zataknila že z najavo odprtja. Zdaj, skoraj dva meseca po odprtju, kakšnega hudega predsodkarskega hrupa na temo Romani kafenave ni več slišati, za kar – sodeč po izsledkih naših terenskih poročevalcev – tudi ni nobenega pravega razloga.

Romani kafenava je s po principu naredi-sam zasnovanim interierjem in opremo ter fletnim vrtom čisto ljubka in prikupna gostinska postojanka, na jedilnem listu pa tudi ni najti kakšnih divjih posebnosti, ki bi ogrožale javni red in mir ter dobro počutje obiskovalcev. Kulinarično gledano je Romani kafenava relativno navadna balkanska birtija, pri kateri je običajen arzenal slanih pit in roštilja le tu in tam nadgrajen s kakšno drugod še ne videno posebnostjo, kot so hudo všečne s topečo se feto polnjene in po dunajsko ocvrte paprike.

A pojdimo po vrsti: sirov in mesni burek sta zavita v nizkoprofilne polžke ter mehka, sočna (a ne mastna), lepo pečena, premalo slana in pospremljena s super osvežilnim ne-trdnim-in-ne-tekočim mlečnim fermentom. Jedi z žara pustijo v ustih mešane občutke – iz mletega mesa namešana roba je čista katastrofa: na površini prekurjene pleskavice in čevapčičev se je naredil nekakšen gumast oklep, notranjost pa je bila drobljiva in nič kaj okusna. Ampak: na istem žaru pečena razkoščičena piščančja bedra so bila krasna: hrustljava, sočna, lepo začinjena in vredna vsake pohvale. Ta je nujna tudi za sočen piščančji file v dišeči limonovi omaki ter za izjemen, po lešnikih dišeč in v nulo skuhan/prepražen riž. Mirne duše lahko naročite kotliček krepkega romskega golaža, ki je robustno gost zaradi obilice čebule in ne zaradi obilnega mokanja ali kakšnega drugega tipa bližnjičnega zgoščevanja, pa tudi piščančja čorba z jogurtom zna pridobiti kakšnega fena. Bodite pa vsekakor – še posebej, če bo plac napolnjen še s kakšnim večjim omizjem – pripravljeni na lagoden (in proti zaključku obeda še padajoč) tempo strežbe in na kakšno pozabljeno naročeno reč. Ampak ob požirku Kušterjeve rdeče zvrsti, prikupni natakarski zmedenosti in grižljaju sladke tulumbe izhlapi sleherna slaba volja. Le tako naprej!