Krasna nova Evropa?

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Komentar

Po slabem tednu od volitev v Evropski parlament ostajata največji in najbolj senzacionalni novici volilna izida v Franciji in Veliki Britaniji. V prvi državi je Nacionalna fronta (FN) dramatično pometla z vso politično konkurenco in prvič v zgodovini prehitela tradicionalno zmagovalko evropskih volitev v Franciji, Zvezo za ljudsko gibanje (UMP), francosko zastopnico Evropske ljudske stranke. V drugi je slavila Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP), ki poleg skrajnega evroskepticizma in nacionalizma ne skriva svojih protiimigrantskih, šovinističnih, homofobnih in drugih izpadov.

V severni in zahodni Evropi ne manjka podobnih primerov. Nizozemska, Danska, Finska, Avstrija, Belgija, v vseh naštetih državah populistične desne stranke spodkopavajo monopol tradicionalnih ljudskih strank, levica pa tam dosega povsem zanemarljive rezultate. Za levico stvari sicer kažejo bolje v Grčiji, na Irskem ali v Španiji, vendar bi bilo nemara še prenagljeno govoriti o povsem jasni delitvi Evropske unije na desno usmerjeni sever in levo usmerjeni jug, saj je tudi na jugu skrajni desnici uspelo doseči preboje in organiziranost.

Evropske volitve so torej pokazale, da političnih premikov na desnici, ki se jim je doslej praviloma pripisoval sekundarni pomen, ne bo več mogoče spregledati, levica pa bo tako postavljena pred dvojno nalogo: morala si bo še intenzivneje prizadevati za vseevropsko povezanost, da bi končno presegla svojo pregovorno fragmentiranost, ter sočasno delovati proti vedno večji družbeni sprejemljivosti desničarskega populizma. Zmerna desnica je bila doslej v prednosti, ker je imela na svoji strani neoliberalni kapital, banke, vplivne medije, hkrati pa ji je uspelo, da je državljanom unije vsilila percepcijo kapitalistične demokracije kot najboljšega možnega političnega sveta. V zaostrovanju krize pa tudi sama začenja izkazovati svojo nezmožnost, da bi prepričala evropskega volivca, da se še naprej lahko ohranja neoliberalni družbeni model – to panevropsko zgodbo o uspehu, za katero je sedaj treba žrtvovati celo nekatere najbolj uveljavljene demokratične standarde, nadzor nad bankami in zajamčeno socialno državo. Demokratična desnica utegne biti ob nadaljnjem zaostrovanju krize še bolj na udaru kot levica, saj desni politični spekter vedno bolj zaznamuje konflikt o tem, kaj naj bi bilo poslanstvo konservativne stranke. Porast družbene sprejemljivosti skrajnih nacionalističnih populizmov kaže na globoko redefinicijo in prestrukturiranje desnega političnega prostora ter na širšo politično tendenco, ki s suspendiranjem najosnovnejših demokratičnih standardov poskuša s svojimi reakcionarnimi idejami okužiti celoten družbeni prostor.

Demokratična desnica v Evropi utegne biti ob nadaljnjem zaostrovanju krize še bolj na udaru kot levica.

To slabljenje demokratične desnice za ceno vzpona skrajnih populizmov ter resne mentalne regresije evropskega političnega prostora je seveda nadvse slaba novica za levico. Kajti kaj se bo zgodilo, če se tradicionalna desnica radikalizira, tako kot se je začela v Sloveniji in na Madžarskem, kjer so se razmere na desni prevesile v politično zanesenjaštvo in manipulacijo, ki sta v obeh primerih združena v enem problematičnem političnem liderju (Viktor Orban na Madžarskem, Janez Janša v Sloveniji)? Evropo bodo preplavili stari razdori in resentimenti, seveda v novih in bolj sofisticiranih oblikah kot v prvi polovici 20. stoletja. Vendar pa ni nobenega jamstva, da ne bo prišlo do zaostrenih oblik družbene segregacije, uporabe grobega nasilja proti migrantom in drugim družbenim manjšinam, zgledovanja po skrajnih verzijah nacionalističnih čustev itd. Grška Zlata zarja v tem oziru ni noben eksotičen primerek političnega ekstremizma, ki se v zahodnoevropskih demokracijah ne more zgoditi, ampak model verjetnega razvoja desnih populizmov. Če evropska levica v tem trenutku na kaj ni pripravljena, potem je to nedvomno fašizacija desnice. Toda ravno to se v Evropi danes dogaja. V Franciji ta proces traja že več desetletij in je v zgodovini pete republike pokazal, da je zmožen doseči nemalo uspehov. Ko se je leta 2002 Jean-Marie Le Penu uspelo prebiti v drugi krog francoskih predsedniških volitev, se je levo volilno telo s stisnjenimi zobmi zbralo okrog tedanjega predsednika države Jacquesa Chiraca (UMP). Toda problem evropskih volitev je, da takšne možnosti »popravnega izpita« v drugem krogu ne dopuščajo.

Evropske volitve populistični in nacionalistični desnici ponujajo možnost, da se sistematično organizira na metadržavni ravni, kar je morda svojstveni paradoks, a prej kaže na spremembo v politični strategiji skrajnih strank. Nikakor ne gre več za to, da bi jih evropski politični prostor omejil in »discipliniral« v njihovem govoru in težnjah, temveč povezovanje teh skrajnih strank v nekakšno nacionalistično panevropsko unijo postopoma redefinira koordinate samega evropskega prostora in tega, kaj je znotraj tega prostora mogoče politično artikulirati. Populizem, ki je v preteklih desetletjih uspešneje deloval na lokalni ravni, na evropskih volitvah pa praviloma pogorel, si sedaj lahko vzame besedo v najvišjih demokratičnih institucijah in prek njih naslavlja celotno evropsko volilno telo s svojim ksenofobnim diskurzom.

Ob tem razvoju dogodkov bi se bilo preveč enostavno tolažiti, da evropske volitve niso tako pomembne kot nacionalne, na katerih je volilna udeležba sicer vedno opazno višja. Dva pomisleka pokvarita to tolažbo. V zadnjih letih je tudi na volitvah v nacionalne parlamente zaznati opazno padanje aktivne udeležbe, volilno telo je povečini brezbrižno ali neodločeno, ker »so vsi isti« (navsezadnje to tudi drži: socialdemokrati, liberalci in konservativne ljudske stranke zastopajo isti neoliberalizem), tako da si ni težko zamisliti podobnega kritičnega scenarija za nacionalne parlamente, če se bo udeležba še naprej zniževala in bodo populistične desne stranke uspešno zastrupljale javni prostor. Drugi pomislek zadeva samo Evropsko unijo in se v javnih debatah pojavlja vedno znova: EU je uspelo ustvariti popolnoma odtujen, samozadosten in abstrakten svet birokracije in finančnega kapitala. Evropa je najprej Evropa razvejanega in nepreglednega evrokratskega aparata ter agresivnega bančnega sektorja, ekonomska unija po meri neoliberalnega projekta. Šele potem, če sploh, je Evropa političnih subjektov, se pravi Evropa emancipacije, demokracije in političnega povezovanja. Popolnoma razumljivo je, da v takšnih okoliščinah še tako kritični evropski volivec postopoma pade v apatijo in raje glasuje na nekem marginalnem referendumu ter abstinira na evropskih volitvah, četudi te potekajo vzporedno. Natanko to se je na volilno nedeljo primerilo v Berlinu, kjer je na vzporednem referendumu zmagala iniciativa za ohranitev letališča Tempelhof kot neokrnjene javne površine, dostopne vsem, kjer je bilo vsaj jasno, za kaj se glasuje. Kot rečeno, se je nemalo ljudi evropskih volitev vzdržalo, ker je ob EU jasno predvsem to, da gre za projekt političnih elit, ki vedno manj nagovarja vseevropske politične množice.

Težko je spregledati, da Nemčija kot celota živi v čisto drugi evropski realnosti in ima pred očmi čisto drugo Evropo od preostalih držav članic.

Ob vsem tem dogajanju lahko pripomnimo, da obstaja znotraj Evrope še ena usodna ločnica, ki prinaša neprijetne posledice in v kateri igra Nemčija osrednjo vlogo. Težko je spregledati, da Nemčija kot celota živi v čisto drugi evropski realnosti in ima pred očmi čisto drugo Evropo od ostalih držav članic. To je bodlo v oči že od samega začetka gospodarske krize, ko je nemška vlada resda vodila dvolično politiko, ki je favorizirala interese domačih bank, vendar je v svojem ravnanju tudi potrdila slavno Nietzschejevo poanto o prepletanju moralnega in ekonomskega pomena dolga (Schuld). Kdor je zadolžen, je kriv, zato ga čaka kazen v obliki varčevalnih rezov, ekonomskih diktatov in vsesplošne prekarizacije prebivalstva – evropske direktive, ki so se širile po celotni uniji kot kuga ter poleg ekonomskih kriz ustvarile še resne politične krize. V Grčiji je to stanje privedlo do politične mobilizacije na obeh koncih političnega spektra, na severu in zahodu Evrope pa je nastala situacija podpihovala fantazme o lenih in parazitskih revežih z juga in vzhoda.

Nemčiji se od svoje vloge v krizi doslej ni uspelo zares distancirati, zato ni presenetljivo, da na nemških evropskih volitvah ni bilo nobenega presenečenja, nobenega populističnega pretresa, ampak je vse ostalo pri starem: iste stranke, isti programi, ista gesla, z izjemo socialdemokratov, ki so nastopali s popolnoma neumnim motom »volite nas, če hočete, da bo Nemec predsednik Evropske komisije«. Moji nemški prijatelji so v tem nemudoma videli populistični nacionalizem, vendar gre prej za idiotski primer politične obupanosti neke politične stranke. Kakorkoli že, Nemčije realnost porasti populističnih družbenih gibanj vsaj za zdaj še ni dosegla. Kakor je tudi ni doseglo sporočilo, da njena ekonomska politika na evropski ravni nezanemarljivo prispeva h krepitvi teh populizmov. Morda pa jo bo doseglo takrat, ko bo obdana z državami, v katerih vladajo skrajneži?