Evropski zemljepis vrednot

Kako naj se Evropa odzove ob soočenju z vnovičnim ruskim obujanjem imperialne tradicije, varljivimi metodami in odrazi sovjetske preteklosti? Naj daje prednost »vrednoti zemljepisa« ali »zemljepisu vrednot«?

Tisti, ki so izbrali prvo, to naredijo v imeni kratkoročnega »energetskega realizma«, saj trdijo, da je pomembno doseči dogovor z Rusijo, ker Evropa v nasprotju z Združenimi državami Amerike nima na voljo svojega plina in nafte. V skladu s tem argumentom ZDA lahko preživijo brez Rusije, Evropa pa ne.

Še več, po mnenju realistov je ameriško predrzno vedenje do najstarejših in najzvestejših zaveznic – ki se odraža v nedavnih nadzornih škandalih, v katere je vpletena državna varnostna agencija NSA – zanikanje predstave o »skupnosti vrednot«. Če ZDA ne spoštujejo več vrednot, ki jih poudarjajo, zakaj bi Evropska unija izgubila naklonjenost Kremlja v imenu njihovega spoštovanja?

Ti realisti trdijo tudi, da bi se EU, če bi svoja stališča prilagodila stališčem Nata, zavestno odločila brezobzirno ponižati Rusijo – kar je neplodno in nevarno početje. Pravijo, da je prišel čas za politiko, s katero bi uskladili zgodovinsko in zemljepisno zdravo pamet s potrebami po energiji. Prihodnost Evrope je nezadržno povezana z rusko, medtem ko so ZDA Evropi obrnile hrbet zaradi nezanimanja, če že ne razočaranja. Slavljenje veličastne preteklosti – 70. obletnica dneva D – ne more prikriti sive sedanjosti: čeprav si Evropa prizadeva razpršiti svoje energetske vire, v dogledni prihodnosti ne bo mogla preživeti brez Rusije.

Realisti se sprašujejo, zakaj bi umirali za Ukrajince, ki so celo še bolj pokvarjeni in veliko manj civilizirani kot sami Rusi? Ukrajina je dobila priložnost kot neodvisna država in je ni izkoristila, temveč je postala žrtev podkupljivosti svojih političnih elit. Čas je, da se ta nesrečna epizoda zaključi.

Ta vizija ni teoretična. V različnih pojavnostih jo je najti po vsej uniji, na desnici in levici ter v vseh izpovedih. Občutek relativnega zatona ZDA in vse očitnejše krhanje zaupanja v vrednote in model EU očitno upravičujeta stališče, ki v številnih primerih temeljni na ostankih starejšega protiamerikanizma.

Druga pot, ki prednost daje zemljepisu vrednot pred vrednotami zemljepisa, je tista, ki so jo izbrali ustanovni očetje evropskega projekta in Nata. V skladu s tem stališčem bi se povečalo tveganje, da Evropa postane žrtev dobrohotne oblike odvisnosti, če ne bo prepoznala Putinovih imperialnih načrtov.

Za Evropo bi bilo to, da bi podlegla pesmi sirene – melodiji o dopolnjevanju med rusko strateško močjo in gospodarsko močjo EU –, enako, kot če bi mafiji plačevala za varovanje. Kako je lahko klub demokratičnih držav na varnostnem področju popolnoma odvisen od avtoritativne moči, ki odkrito zaničuje njegove »šibke« politične sisteme?

Ni naključje, da ruske besede proti demokraciji, priseljencem in homoseksualnosti naletijo na podporo pri najbolj konservativnih, skrajnih in nacionalnih strankah EU. A moč in privlačnost modela EU temeljita na njegovi demokratični naravi. Evropejci, ki so nehali sanjati o Evropi in ki se jim zdijo mir, sprava, predvsem pa svoboda nekaj samoumevnega, ne dojemajo, kaj vse je na kocki.

Če bi potrdili »energijski interes unije«, po katerem bi EU postala odvisna od Rusije pri približno tretjini svojih energijskih virov, bi to pomenilo samomor. Obstajajo druge možnosti. Evropa lahko reče ne Kremlju in Gazpromu, če le hoče.

Edina mogoča politika, ki je lahko hkrati realistična in dostojanstvena, vključuje kombinacijo trdnosti in odločenosti, da se Putinovi Rusiji postavijo meje. Prav zato, ker ZDA niso več, kar so bile (ker so pod Georgom W. Bushem naredile preveč, pod Barackom Obamom pa premalo), je evropska naveza, ki temelji na vrednotah, bolj neizogibna kot kdajkoli prej.

Prav te vrednote so pripomogle k padcu berlinskega zidu in motivirale demonstrante v Kijevu, da so med kruto ukrajinsko zimo pogumno vztrajali na Trgu neodvisnosti. Od Azije do Afrike ljudje očitno pomen evropskih vrednot razumejo bolje kot Evropejci. Samo poslušati morate, kako hvalijo celino miru, sprave in celo relativne enakosti (v primerjavi z ZDA). Za EU izbira ni bila nikoli lažja. Če hoče preživeti in zacveteti, mora zemljepis vrednot postaviti pred vse drugo.

Dominique Moisi, predavatelj na institutu za politične vede v Parizu (Sciences Po), je višji svetovalec na Francoskem institutu za mednarodne zadeve Ifri. Trenutno je gostujoči predavatelj na Kraljevem kolidžu v Londonu.

©: Project Syndicate, 2014