Različni pogledi na program Erasmus

Čeprav sta se z zadnjo reformo povečala dostopnost in proračun za program Erasmus, se ni dotaknila nekaterih temeljnih problemov, s katerimi se ta program sedaj sooča, v kolumni na spletni strani EU Observer pišeta Viktor Groenne in Dalia Miklaseviciute, študenta, ki sta sodelovala v programu. »Medtem ko je Erasmus bil in ostaja ena najboljših izkušenj najinega življenja, se nama tudi postavljajo vprašanja o dejanskih koristih programa,« pišeta.

Po njunih izkušnjah ima Erasmus danes zelo malo skupnega s študijem in povezovanjem z lokalnimi študenti, namesto tega je postal zabava v tuji državi, ki jo subvencionira EU. Visokošolske institucije študente programa Erasmus večinoma namestijo v ločene mednarodne domov, zato nimajo možnosti za navezovanje stikov z lokalnimi študenti. Običajno je, da je študentom Erasmusa najprej predstavljeno lokalno nočno življenje, malo pozornosti pa je namenjene lokalni kulturi.

Ker temeljni cilj programa niso izpolnjene, so po mnenju Viktorja Groenneja in Dalie Miklaseviciute potrebne temeljne strukturne spremembe. Odpreti je treba vprašanje nezdrave »kulture Erasmusa«, kar morajo storiti predvsem lokalne institucije in lokalne mreže študentov programa Erasmus. Večji poudarek je treba dati lokalni zgodovini in kulturi, reorganizirati je treba predavanja in nastanitev študentov. Institucije morajo začeti študentom nalagati obveznosti.

Povsem drugačnega mnenja so Carla Chiaretti, Fabien Miclet in Maj Lervad Grasten, ki so prav tako študenti Erasmusa. V odgovoru trdijo, da v programu Erasmus ni nič, kar bi komur koli onemogočalo študirati kar koli. Kdor se hoče naučiti še kaj, kar mu ne prinaša kreditnih točk doma, recimo obiskovati jezikovne tečaje, to lahko naredi. Nepošteno bi tudi bilo, če bi študente Erasmusa na fakultetah obravnavali enako kot domače študente, ki poslušajo predavanja v materinem jeziku, zato je normalno, da je kurikulum prilagojen tujim študentom, zato tudi ne more biti enake ravni akademskega ocenjevanja.

Na očitke o premajhni pozornosti za lokalno kulturo odgovarjajo, da vsak lahko sam najde muzej nacionalne zgodovine. Glede »Erasmusove kulture zabav« pa pravijo, da udeležba na zabavah za študente ni obvezna. Poleg tega namen Erasmusa ni študij, ampak učenje. Mnogo je načinov, da se naučimo kaj novega in študij je eden izmed njih. Carla Chiaretti, Fabien Miclet in Maj Lervad Grasten pravijo, da so se več naučili zunaj univerze kot na univerzi. Odkrili so nove pokrajine, nova mesta, nove države, nove jezike, dobili so nove prijatelje iz novih držav. Odprli so svoje osebne meje. Njihovo sporočilo bodočim študentom Erasmusa je: bodite mladi, bodite svobodni in ne skrbite preveč za ocene. (er)