Krepitev omejene moči Evrope

Rezultati evropskih parlamentarnih volitev so tako nerazumljivi kot pretresljivi. Z eno teorijo ni mogoče pojasniti tako raznolikih rezultatov po državah.

V Nemčiji, kjer od leta 2008 politika Evropske unije velja za skrajno polemično, je bila predvolilna kampanja izrazito brezbarvna. V Franciji, kjer nasprotovanja niso zbudile ne finančna pomoč ne pobude evropske centralne banke za boj proti krizi, pa so izstopale prav protievropske teme.

V Italiji niti gospodarske spremenljivke, kot je rast bruto domačega proizvoda, niti družbene spremenljivke, kot je brezposelnost, ne pojasnijo, zakaj so volivci množično podprli levosredinsko Demokratsko stranko premierja Mattea Renzija, medtem ko so v Franciji volili za skrajno desničarsko Narodno fronto Marine Le Pen.

Med državami s presežkom so bili evroskeptiki močni v Avstriji, v Nemčiji pa šibki. Med kriznimi državami se je Grčija obrnila k skrajno levičarski koaliciji Siriza Aleksisa Ciprasa, medtem ko sta nekdaj prevladujoči stranki, Nova Demokracija in Pasok, skupaj zbrali manj kot tretjino glasov volivcev. Na Portugalskem pa premoč tradicionalnih strank ni bila ogrožena.

Bolj ko si ogledujemo podatke, nenavadnejši so. Kot trdi zgodovinar Harold James, prevladuje vzorec, da je nacionalistična desnica najmočnejša v dveh članicah EU, nad katerima visi senca njune imperialistične preteklosti, to sta Francija in Združeno kraljestvo. Morda res. Kaj pa Danska, kjer je prav tako prepričljivo zmagala tamkajšnja protievropska desnica?

Čeprav je v zadnjih letih politični pogovor o Evropi povsod dobil večjo težo, se v resnici Evropejci ne pogovarjajo o isti temi. To je resna težava za evropske voditelje: volilni potres je dovolj močan, da se čutijo obvezani odzvati na nezadovoljstvo svojih državljanov nad gospodarstvom in politiko, ne vedo pa, kakšen naj bo ta odziv.

Na gospodarski fronti prve razprave po volitvah kažejo strinjanje, da je treba narediti več za spodbujanje rasti in zaposlovanja. To gotovo drži. Rast v EU je v zadnjem času bolehna, sploh v primerjavi z Združenimi državami Amerike, ki so pred šestimi leti doživele enak pretres, vendar so si opomogle veliko bolj prepričljivo tako pri rasti kot pri zaposlovanju. EU je deloma odgovorna za takšen razplet: to, da ji ni uspelo počistiti bilanc pred fiskalno konsolidacijo, je bila kolektivna napaka.

Enako pomembno je, da se evropski voditelji izogibajo obljubam, ki jih ne morejo izpolniti. Evropa ima dolgotrajno tradicijo velikopoteznih spodbud za rast, katerih edini učinek je razočaranje.

Nekaj milijard tu in tam ne pomeni ničesar v gospodarstvu, vrednem 13 bilijonov evrov. Še ena prošnja Evropski investicijski banki, naj podpre naložbe in inovacije, ne bo pripomogla, da ne bo več tako nenaklonjena tveganju. Vnovična zaveza k zdravim javnim financah evropskih gospodinjstev ne bo spreobrnila v lahkomiselne zapravljivce.

Če so voditelji iz držav članic EU res zavezani rasti in delovnim mestom, bi si morali prizadevati za obnovo enotnega evropskega trga, ki je na več področjih enoten le po imenu, da bi se inovativne in učinkovitejše družbe lahko hitreje razvijale. Pripraviti bi morali tudi načrte za financiranje ključne infrastrukture – ne hitrih železniških povezav bogu za hrbtom, temveč povezav za energetske sisteme in komunikacijske hrbtenice informacijske dobe.

Poleg tega bi se morali dogovoriti za načrt, s katerim bodo odprli verodostojno prihodnjo smer za ceno ogljikovih izpustov, saj bo zasebni sektor tako lahko izdelal napovedi, nujne za naložbe v varčno in čisto energijo. Oblikovati bi morali tudi mehanizem za uravnavanje razlik pri cenah posojil med severom in jugom evrskega območja.

Voditelji EU bi morali spodbujati tudi zasebne naložbe v sektorje z mednarodno zanimivim blagom in storitvami v južnih članicah, s čimer bi tamkajšnjemu gospodarstvu pomagali, da bi hitreje obnovilo svoje izvozne temelje. Poleg tega bi morali vložiti konkretne zneske v pobude za usposabljanje brezposelnih mladih in jih spodbujati, naj postanejo bolj mobilni.

Nenazadnje bi morali evropski politiki raziskati, kako omejiti pretirano varčevanje na evrskem območju in s tem ukrotiti menjalni tečaj skupne valute, ki sili navzgor. A če ne bodo dosegli dogovora, kaj storiti, naj se vsaj uprejo skušnjavi, da bi svoja razhajanja skušali prikriti.

Na političnem prizorišču se razpravlja, kakšna naj si prizadeva postati unija. Po volitvah se ponuja skušnjava, da bi odgovorili z enim samim odgovorom: manj. To bi bila razumljiva napaka, a vseeno napaka. Državljani so resda razdeljeni glede stopnje povezovanja, ki naj bi bila zaželena, vendar imajo skupen razlog za zaskrbljenost, in to je, da bi se država morala izkazati z dejanji, na kateri koli ravni že. To vključuje tudi EU, zlasti glede evra.

Po nedavnih raziskavah javnega mnenja tri četrtine francoske javnosti dvomijo, da je bilo sploh pametno uvesti evro. A enak delež ljudi hkrati nasprotuje opustitvi skupne valute. Sporočilo ustanovam EU je jasno: Morda je bila res napaka, da vam je bila zaupana takšna naloga, a odločitev je bila sprejeta in vaša naloga zdaj je, da iz evra naredite dobro valuto.

Povedano drugače, evropski državljani zagotovo ne bodo podprli načrtov za razširitev skupnih politik in pristojnosti, a hkrati se dobro zavedajo nujnosti, da se oblikuje unija, ki bo izpolnila svoje dolžnosti.

Tommaso Padoa-Schioppa, nekdanji član upravnega odbora ECB in italijanski finančni minister, je tik pred svojo smrtjo nedvoumno povedal, kako in kaj. Omejene pristojnosti, je rekel, pogosto zamenjujejo s šibkim vplivom, kar pomeni pomanjkanje orodij za ukrepanje v okviru svojih pristojnosti. Vendar je treba omejiti okvire pristojnosti, ne možnosti za ukrepanje v teh okvirih.

Evropski voditelji bi morali to maksimo sprejeti za svoje vodilo: zdaj ni čas za več Evrope, temveč čas za Evropo, ki izpolnjuje svoj namen. To morda pomeni opuščanje nenujnih nalog, za katere EU nima niti zakonske podlage niti ni primerno oborožena. Pomeni morda tudi, da bo treba uniji predati pooblastila, ki jih potrebuje za uspeh pri tem, za kar je že danes pristojna.

Takšen pragmatičen program je morda videti medel. Verjetno tudi je. A hkrati verjetno predstavlja najboljšo možnost, da pride do sprave med ljudmi in unijo.

Jean Pisani-Ferry je generalni komisar francoske vlade za načrtovanje politike, poučuje na elitni berlinski visoki šoli za državno upravo Hertie in je nekdanji direktor ekonomskega možganskega trusta Bruegel s sedežem v Bruslju.

©: Project Syndicate, 2014