Spreminjanje zgodovine

Na neresnice, ki jih v odgovoru bivšemu predsedniku republike Milanu Kučanu navajajo odvetniki Jože Hribernik, Jože Ilc, Samo Jeras in Miha Velkavrh, ki so v sojenju zaradi domnevnega protipravnega odvzema prostosti na grozovit način zagovarjali pripadnike Teritorialne obrambe Republike Slovenije Božidarja Martina Njavra, Simona Krejana, Roberta Suhadolnika in Andreja Podbregarja, se je treba odzvati. V odgovoru poleg svojih stališč navajajo le »strokovno mnenje Ministrstva za obrambo št. 881-600/7782« in »mnenje Sekretariata za zakonodajo št. 7013-01/89-3,200-01/90-3«, torej organov izvršilne veje oblasti. Toda o zadevi Depala vas so doslej razsodila najvišja sodišča v državi.

Najprej glede vprašanja, ali je bil Milan Smolnikar civilist ali ne: vsakdo, ki ni pripadnik vojaškega sistema in ki ni razporejen na formacijsko dolžnost, je – civilist. Tudi vohuni in tajni policijski sodelavci so, razen če niso pripadniki domače ali tuje vojaške organizacije, civilisti in ne vojaki. Tako je v veljavi v vseh demokratičnih državah z urejenimi civilno-vojaškimi odnosi.

Glede drugih navedb pa čudi sprenevedanje odvetnikov, ki so zastopali omenjeno četverico. Po odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani 22. marca 2004 (opravilna številka I Kp 1347/2003), sta se namreč Njavro in Krejan pritožila na Vrhovno sodišče, ki je 20. septembra 2006 njuno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

V obrazložitvi sodbe so vrhovni sodniki zapisali, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, »kolikor zatrjujeta, da iz opisa ne izhajajo zakonski znaki (protipravnost, grozovit način) tega kaznivega dejanja. Protipravnost ravnanja obdolžencev (vojaških oziroma uradnih oseb) je v opisu dejanja izrecno opisana z navedbo, da so pri odvzemu prostosti oškodovancu ravnali v nasprotju z določili 80. in 81. člena Zakona o obrambi in zaščiti ter Odloka o varnostnem organu ministrstva za obrambo in vojaški policiji. […]

Tudi v opisu dejanja opisane okoliščine načina zaustavitve in blokade oškodovančevega vozila, v katerega se je oškodovanec zatem zaklenil, maskiranost nekaterih oseb, ki so obstopili zaustavljeno oškodovančevo vozilo in njihova oboroženost z avtomatskim orožjem, besedne grožnje oškodovancu, tolčenje z orožjem po oškodovančevem vozilu in razbitje stekel na oškodovančevem vozilu ter zatem nasilen vstop v oškodovančevo vozilo, fizično nasilje nad oškodovancem v vozilu ter nasilno izvlečenje oškodovanca iz vozila in vklenitev oškodovanca, vsebujejo opis konkretnih dejstev in okoliščin, ki omogočajo sklepanje o grozovitem načinu storitve dejanja. Zato ni moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da opis obtožencem očitanega kaznivega dejanja kvalificiranega načina storitve dejanja ne vsebuje.

Glede na tak opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu je sodišče prve stopnje zato pravilno presojalo, ali v opisu dejanja opisano ravnanje obtožencev ustreza standardom, ki jih je glede takšnega načina storitve (grozovitega načina) kaznivega dejanja sprejela sodna praksa: grozovit način je podan tedaj, ko bo z odvzemom prostosti ali omejitvijo gibanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, storilec pa bo pri tem brezčutno užival ali se kako drugače izživljal.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi, po izvedenem dokaznem postopku ob presoji vseh izvedenih dokazov ocenilo, da ni dokazano, da bi bilo dejanje storjeno na grozovit način, ker z gotovostjo niso dokazana obtožencem očitana izvršitvena dejanja in ker niso z gotovostjo dokazana objektivni in subjektivni znak grozovitega načina storitve.«

Sodba z opravilno številko I Ips 2/2005 je javno dostopna na spletnem portalu www.sodisce.si.

Pozneje sta se Njavru in Krejanu pridružila Suhadolnik in Podbregar in vsi skupaj so vložili še tri ustavne pritožbe zoper odločitve Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča ter zoper ravnanje državnega tožilca. Pred ustavnim sodiščem so jih vnovič zastopali odvetniki Hribernik, Ilc, Jeras in Velkavrh, ki torej navedene sodbe gotovo poznajo, ustavno sodišče pa njihovih pritožb 19. junija 2009 ni sprejelo oziroma jih je zavrglo.

Sklep Ustavnega sodišča je pod opravilno številko Up-740/07 javno dostopen na spletni strani www.us-rs.si.

Prav je, da je o odločitvah najvišjih sodišč o zadevi Depala vas seznanjena tudi širša javnost.

Naj dodam, da je ozadje afere Depala vas podrobno pojasnjeno v tretji knjigi trilogije V imenu države z naslovom Prikrivanje (Založba Sanje, 2012) in da je zadeva nedvomno povezana s trgovino z orožjem.

Javno dostopni zapisniki in magnetogrami sej Predsedstva in Sveta za obrambo obenem razkrivajo, da so prodajo orožja v času embarga OZN odobrili najvišji državni voditelji z Milanom Kučanom na čelu, operativno pa sta prodajo vodila ministra Janez Janša in Igor Bavčar. (več o tem na: www.cpns.si/aktualno/kdo-je-pomagal-odpreti-vrata-pekla-in-pri-tem-se-zasluzil/#more-181)

Do zapletov je začelo prihajati po odločitvi državnega vodstva, sprejeti 6. januarja 1993, da trgovanje z orožjem prek ozemlja Slovenije ni več dovoljeno. Ministrstvo za obrambo te odločitve ni spoštovalo, policija pa je v okviru republiške akcije Ovira pričela preiskovati uradne osebe ministrstva za obrambo, katere so sumili storitve več kaznivih dejanj. Vrhunec protipravnih ravnanj pripadnikov obrambnega ministrstva, ki so ovirali policijo pri njenem delu, je bil 20. marca 1994 v Depali vasi.