Karnivorski lunapark

Brazilska restavracija Rodizio do Brasil
Trg MDB 1, Ljubljana
Tel.: 031 250 247
www.rodizio-brasil.com
Pikadorji se začnejo z nabodali sprehajati vsak dan opoldne, zaključujejo pa različno: od ponedeljka do četrtka ob 23. uri, ob petkih in sobotah opolnoči, ob nedeljah pa ob 22. uri.

Fino:
piščančji srčki
govedina s česnom

Ne tako fino:
svinjski hrbet
le ena, pa še ta švohotna salsa

Če boste mesojedili za kosilo, vam bo v nelimitiranih količinah na voljo šest vrst mesovja za 16,8 evra, pri večerji pa deset vrst za 24,5 evra; v obeh primerih je v ceno vključena še paša na samopostrežnem predjedi-priloge-solate baru.

»Vse oči so uprte v Brasil, kaj pa vaš inšpektorat čaka?! Vam je popolnoma Neymar za vse skupaj ali kanite namesto trinajstih kosov mesa še trinajstič pokonzumirati majstorijo Terryja Gilliama?!« S temi, nam v ksiht zažuganimi besedami nas je dežurni v Konzumovem odseku za lovljenje zeitgeista pognal na lov za prvoosebnimi vtisi v že nekaj mesecev odprto prvo brazilsko restavracijo v Sloveniji.

Za začetek je vsekakor treba reči, da se v prostorih nekdanje oštarije Pri lovcu že zelo dolgo (če sploh kdaj) ni jedlo tako dobro, ampak poznavalci relativnostne teorije, ki še kako velja tudi v gostinskem sektorju, vedo, da to še nič ne pomeni. Brazilci bi, recimo, za začetek lahko malo več pozornosti namenili samopostrežnemu oddelku, v katerem obiskovalstvo sicer najde širok nabor raznega zelenjavnega in testeninskega solatja, mocarelastih in ocvrtih nabodalc, pršuta, sira, a vse skupaj na pogled in po okusu deluje kot precej neorganizirana all-inklusiv ponudba v kakšnem sredozemskem hotelu. Reč je sicer vsekakor mlin na vodo tistih, ki so na lovu za najboljšim izplenom razmerja količina/cena, a ji – razen stewa iz črnega fižola in ocvrtega manioka – manjka malo avtohtonosti. Ampak nikar se ne sprenevedajmo: zanemarljivo malo je takih, ki v Rodizio uletijo zaradi samopostrežnega hladno-toplega bifeja. Osnovna dejavnost je pač mesopeka. Na nabodala nataknjeni kosi mesa se najprej sučejo v velikem žaru (glej fotomaterial), potem pa jih od mize do mize raznašajo takozvani pikadorji in jedcem odrežejo rezino ali dve. Mesa pa je vseh sort in oblik: naše omizje se je navdušilo nad piščančjimi srčki (pa tudi perutničke so ostale na sočnejši strani) in kosi s česnom začinjene govedine, ki je bila mehka, sočna in ravno prav pečena. Jagnjetina je bila že skoraj ovčetina, a je močan okus vseeno spremljala mehkobnost, razkoščičeni svinjski hrbet in v slanino zaviti puranji file pa se nista mogla izogniti presušenosti. Več karakterja smo pričakovali od klobasic, ki so bile na ravni povprečnih generičnih slovenarskih pečenic, pri večjih, skorajda že kebabskih kosih govejega stegna pa se velja zagrebsti za zapečeni zunanji, zaradi Maillardove reakcije še posebej okusni del. Priloženi namizni semafor se splača obrniti na rdeče dovolj zgodaj, da bo ostalo še kaj prostora za krasen komad pečenega ananasa, s katerim se običajno sklene brazilsko mesojedenje. Ki je – tudi zaradi prijetne obljudenosti – čisto simpatično doživetje, a po kakovostni mesojedski presežek se bo še vedno hodilo k Čompi na Trubarjevo.