Igra jezikov

Enakopravnost slovenščine med uradnimi jeziki EU je le fasada

Ohranjanje in spoštovanje svojega jezika sta za večino narodov Evropske unije pomembna za obstoj kulture in narodne zavesti. Dejstvo, da vstop države v Evropsko unijo pomeni, da bo njen uradni jezik po novem tudi uradni jezik EU, tako močno olajša odločitev držav za pridružitev in je vsaj na simbolni ravni verjetno eden od odločilnih dejavnikov za obstoj in širitev unije. Več>>

V praksi pa nastopi kruta realnost. Vseh 24 uradnih jezikov je mogoče v institucijah Evropske unije večinoma slišati le na najvišji ravni, praviloma takrat, ko so tam tudi kamere, na primer na zasedanjih Evropskega parlamenta in uradnih sestankih premierov ter ministrov držav članic v okviru Sveta EU. Večjezičnost je bolj kot ne predstava za javnost. V več jezikov so prevedene le najbolj obiskane spletne strani evropskih institucij. Po nekaj klikih se obiskovalec hitro znajde v povsem tujem jezikovnem okolju, sploh če želi najbolj ažurne informacije.

»Uradno je slovenščina enakopravna, dejansko pa ne,« priznava dr. Simona Bergoč, vodja službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo. »Predvsem v neformalnih stikih in na nekaterih sestankih delovnih teles prevladujejo trije postopkovni jeziki: angleščina, francoščina in nemščina.« Tam, kjer se v resnici sprejema največ odločitev, v neformalnih pogovorih ter usklajevanjih in pogajanjih na nižjih ravneh, se bolj ali manj striktno uporabljajo le omenjeni trije veliki jeziki, pri čemer ima tudi nemščina v praksi zelo omejeno vlogo, za formalni status pa se lahko zahvali predvsem gospodarski moči Nemčije in pa dejstvu, da gre za jezik z največjim številom domačih govorcev. Največjo vlogo ima nedvomno angleščina, saj se vse bolj uveljavlja kot neuradna lingua franca evropskih institucij. V Evropski centralni banki, ki ima sedež v Frankfurtu v Nemčiji, je na primer neuradni delovni jezik izključno angleščina. Formalno kljub temu vsi jeziki ostajajo enakopravni, omejevanje temelji izključno na neformalnem dogovoru in je praviloma predstavljeno, kot da je to v teh razmerah nujno s praktičnega vidika.

Slovenski predstavniki pri uveljavljanju državnih interesov v evropskih institucijah praviloma uporabljajo tuji jezik in so zato v podrejenem položaju.

Kar je seveda popolnoma res. Nenehno prevajanje v vseh 24 uradnih jezikov EU je logistična in finančna misija nemogoče. Če bi morali vse delovne dokumente prevajati v vse jezike, bi to strahotno zavleklo že tako ne ravno kratke postopke odločanja, morebitni terminološki nesporazumi pa bi lahko povzročili pravi kaos. »Stanje, kar se tiče položaja slovenščine, ni idealno, je pa glede na število uradnih jezikov in vse logistične probleme, ki jih to potegne za seboj, najbolj optimalno,« meni Bergočeva.

A vprašanje je, ali je to res. Trije delovni jeziki namreč slovenskim predstavnikom v institucijah EU povzročajo precej težav. Kot v raziskavi o vlogi slovenščine v Evropski uniji navajata dr. Marko Stabej in dr. Mojca Stritar z ljubljanske Filozofske fakultete, angleščino vsi obvladajo razmeroma dovolj dobro, imajo pa mnogo večje težave s francoščino. Tako se lahko celo zgodi, da sestanek poteka v francoščini, slovenski predstavnik pa je sploh ne razume. V takih primerih, navajata Stritarjeva in Stabej, si sodelujoči pomaga s kontekstualnimi podatki in poznejšim preverjanjem razumevanja vsebine sestanka. Kdaj pa je, kot je odkrito priznala ena od anketirank v raziskavi, »treba tudi blefirati«.

Slovenski predstavniki, kot tudi predstavniki večine drugih, manjših držav članic, praviloma torej pri uveljavljanju državnih interesov v evropskih institucijah uporabljajo tuji jezik. In tako so avtomatično v podrejenem položaju v primerjavi s tistimi, ki lahko uporabljajo materni jezik. Njihova sposobnost argumentiranja, prepričevanja in hitrega odziva je omejena z nepopolnim obvladovanjem delovnega jezika. Velike države, ki so zaradi svoje gospodarske in politične moči že tako dominantne, svoj položaj utrjujejo tudi z jezikovno prevlado. Predstavniki manjših držav pa morajo to sprejeti, sicer jim grozi »izključitev« iz razprave. »Ni neobičajno, da sodelujoči na sestanku ali zasedanju poslušajo le nastope govorcev, ki govorijo v njim razumljivem jeziku, ne poslušajo pa tolmačenja iz drugih jezikov,« opozarja nizozemski lingvist Theo van Els z Univerze v Nijmegnu.

Velike države EU, ki so zaradi svoje gospodarske in politične moči že tako dominantne, svoj položaj utrjujejo tudi s pomočjo jezikovne prevlade.

Zaplete se lahko tudi pri samem tolmačenju, ko je to na voljo. To, da se dogajajo napake v prevodu in interpretaciji povedanega, je z vidika strahovite zahtevnosti dela tolmačev razumljivo in opravičljivo. A ker ob 24 uradnih jezikih obstaja kar 552 možnih prevajalskih kombinacij, je treba ekipo tolmačev racionalizirati. To pomeni, da so prevodi v manjše jezike velikokrat zagotovljeni s pomočjo »štafetnega tolmačenja«, torej najprej prevod iz jezika govorca v angleščino, nato pa iz angleščine v druge manjše jezike. To seveda povzroča zamik v razumevanju povedanega in znatno povečuje možnost izgub v prevodu, zato med bruseljskimi predstavniki kroži interna šala, da se Finci (ali pa kateri drugi predstavniki manjših držav) vedno zadnji smejijo šalam ali pa jih sploh ne razumejo. Izkušeni govorci manjših jezikov, ki se zavedajo težavnega dela tolmačev, poleg tega, kot navaja van Els, »prilagodijo svoje izražanje, da bi jim olajšali delo. Govorijo v krajših stavkih, se izogibajo metaforam in šalam«. S tem pa trpita njihova izraznost in prepričljivost.

Z vidika aktivnega in produktivnega sodelovanja v razpravi se je torej bolje izražati in tudi poslušati kar v angleščini.

Tako kot v primeru 24 uradnih jezikov EU tudi v primeru uporabe treh delovnih jezikov pravzaprav velja, da se praksa razlikuje od načelnih zavez. Angleščina iz leta v leto pridobiva veljavo in pojavljajo se predlogi, da bi tudi uradno postala edini delovni jezik evropskih institucij. A to je izjemno politično občutljiva tema, pri kateri dejansko ni rešitve, ki bi zadovoljila vse. »Francozi trmasto nasprotujejo angleščini kot edinemu delovnemu jeziku. Nemci nočejo slišati od tem, da bi bila delovna jezika samo angleščina in francoščina, Italijani in Španci se ne strinjajo s prej omenjenimi tremi jezik kot delovnimi. Nizozemci pa ne prenesejo zamisli o petih delovnih jezikih,« navaja nemški lingvist Ulrich Ammon z Univerze v Duisburgu.

Manjša ko je država, manj možnosti vidi v širši uveljavitvi svojega jezika in bolj je naklonjena določitvi angleščine za edini delovni jezik, ugotavlja Theo van Els. S tem, ko domačim govorcem nemščine in francoščine odvzamemo možnost uporabe njihovih maternih jezikov, jim namreč odvzamemo tudi njihovo sporazumevalno prednost. Privilegirani ostanejo le še Angleži. Poleg tega pa z določitvijo enega delovnega jezika omogočimo lažje jezikovno usposabljanje vseh predstavnikov drugih držav in vedno večje obvladovanje izbranega jezika, s čimer bi se razlike vztrajno zmanjševale, celo do te mere, da bi tuji govorci jezik začeli tudi sooblikovati.

Dr. Simona Bergoč pri vprašanju predlagane hegemonije angleščine nima enoznačnega odgovora. »Po eni strani slovenski govorci nimajo neposredne koristi od tega, da imamo tri delovne jezike. Kvečjemu obratno. Bi pa omejitev na izključno angleščino lahko posredno pomenila dodaten korak k jezikovnemu poenotenju EU, s čimer bi bila lahko oškodovana tudi slovenščina, saj bi tako poenotenje dolgoročno lahko vodilo v izgubo tako simbolnega pomena kot statusa ostalih jezikov.« Za zdaj ta tema v evropskih institucijah bolj kot ne velja za tabu. Statusa quo, četudi je prežet z neučinkovitostjo in neenakopravnostjo, si nihče ne upa spreminjati.

Čeprav je položaj slovenščine v Evropski uniji daleč od enakopravnosti, pa se moramo po drugi strani zavedati, da je glede na število govorcev in njen siceršnji pomen v svetu pravzaprav izjemno privilegirana. Takega statusa, kot ga ima, si ne bi mogla zagotoviti na noben drug način. O količini prevodov, ki jih proizvedejo evropske institucije, bi sicer lahko le sanjali. V Evropski uniji obstajajo jeziki, ki imajo več govorcev kot slovenščina, a kljub temu nimajo statusa uradnega jezika EU, njihovi govorci pa so popolnoma diskriminirani. Katalonščino na primer govori 6,6 milijona ljudi, pa za njihov uradni jezik kljub temu velja španščina.

Obskurnost jezika je lahko v nekaterih primerih tudi prednost. Če se morajo slovenski delegati v Bruslju o čem uskladiti v tajnosti, se jim ni treba zavleči v kak temen kot in šepetati. Preprosto spregovorijo v maternem jeziku.