Pretres EU se je šele začel

Po dveh desetletjih nekritične evropske integracije je navdušenje nad povezovanjem zbledelo. Namesto da bi Uniji vladal Bruselj, imajo glavno besedo ponovno predstavniki gospodarskih velesil, ki tvorijo 70 odstotkov evropskega gospodarstva – Nemčije, Francije, Italije, Velike Britanije in Španije. Evropski socialni model, uveljavljen po drugi svetovni vojni, se je v nekaj letih po začetku krize skoraj razblinil. Več >>

Varčevalna politika je učinke pokazala že v tridesetih letih prejšnjega stoletja – z veliko depresijo v ZDA, piše Dan Steinbock za EUobserver.

Kljub temu Bruselj še kar vztraja pri politiki zategovanja pasu.

V ponedeljek, 2. junija, je Evropska komisija od Francije zahtevala, naj še naprej izvaja ukrepe za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja na mejo treh odstotkov.

Bruselj se je tako še dodatno oddaljil od ljudi in še spodbuja rast priljubljenosti politikov, ki si prizadevajo za večjo neodvisnost držav članic, piše direktor raziskav mednarodnega posovanja na Indijskem, kitajskem in ameriškem inštitutu.

Francoski in nemški socialisti razumejo potrebo po strukturnih reformah, a ne podpirajo ukrepov, ki so povzročili masovno brezposelnost, novo zadolževanje in ki zavirajo rast v Evropi.

Spremembo obeta šestmesečno predsedovanje Italije osemindvajseterici, ki se začenja z julijem. Italijanski premier Matteo Renzi si bo prizadeval za gospodarske reforme doma in se z Brusljem poskušal dogovoriti za kompromisno rešitev: še vedno naj bi poudarek sicer bil na zmanjševanju proračunskih primanjkljajev držav članic, vendar naj bi do »uravnoteženja« prišlo počasneje. To naj bi dalo čas za ukrepe za spodbujanje gospodarstva in zaposlovanja.

Bruselj bi moral ukrepati hitro, odločno in enotno, piše Steinbock, a se to verjetno ne bo zgodilo. Čeprav je vodstvo Unije še vedno v rokah »sredinskih« politikov, je mnogo tudi predstavnikov evroskeptičnih list in strank, ki rešitev krize vidijo v ukinitvi evra in vrnitvi moči odločanja v roke posameznih držav.

Soglasja, kako naprej, ni niti pri odnosu do Rusije. Nekateri zagovarjajo sankcije zaradi priključitve Krima, drugi so za nadaljnje sodelovanje z velesilo, od katere je EU energetsko odvisna in ki je zgodovinsko in geografsko del Evrope.

Evropska unija je na prelomu. V Washingtonu in Pekingu bodo med tem opazovali, kako daleč bo šel evropski protest, zaključi avtor. (er)