Neoliberalizem v šolah

Kakovost pedagoškega procesa je kompleksna zadeva in je ni mogoče meriti na eni sami enostavni lestvici, drugič pa zato ker je v praksi dokazano, da se kakovost izobraževanja tam, kjer obstaja zelo močna podvrženost nadzoru kakovosti z zunanjimi testi, kakovost ni povečala, pač pa je močno trpela poglobljenost pouka in avtonomija učiteljev.

Od vseh strani je slišati zahteve, da je za uspeh v današnjem svetu treba učencem vcepiti več podjetnosti. A kako se ta podjetnost izkazuje? Po poročanju Mladine je prvo vprašanje tovrstnih podjetniških krožkov: »Kdo si želi več denarja?« Sledi ugotovitev, da je »razlika v glavah«: Bogati so bogati, ker vedo kaj hočejo in storijo vse, da bi to dosegli, revni pa so revni, ker namesto tega raje izberejo pasivno vlogo žrtve ali morda nikoli niti ne ugotovijo kaj res hočejo. Nekaj podobnega ugotavlja tudi kultna knjiga Roberta Kiyosakija »Bogati očka, revni očka«, v kateri je revni očka njegov pravi oče, izobraženi a revni učitelj, bogati očka pa neizobraženi oče njegovega prijatelja, ki je obogatel z nepremičninami.

Gotovo se bomo strinjali, da je nasvet: »Postavi si jasne cilje in stori vse za njihovo uresničenje«, dober in pameten. Vendar se že tukaj postavi kritično vprašanje: Kaj je »vse«? Kje se ta »vse« ustavi? Pred kršenjem zakonov? Pri zavedanju, da z maksimiziranjem svoje koristi ustvarjam kolateralno škodo drugim? Pred umorom? Pred ničimer? Logični zaključek je, da se človek ki želi biti resnično uspešen, ne sme ustaviti pred ničimer (oh, blaženi Dostojevski!). Aneel Karnani v svojem članku »A Case Against Corporate Responsibility« ugotavlja, da je tako imenovana družbena odgovornost podjetij predvsem neučinkovita ali vsaj manj učinkovita, kot bi bila regulacija z zakoni ali prepovedmi. Trdi, da takrat ko gresta skupno dobro in dobiček podjetja z roko v roki, družbena odgovornost podjetja ni potrebna, ko pa si nasprotujeta podjetje bodisi žrtvuje skupno dobro v korist dobička, ali pa direktor v imenu družbene odgovornosti zmanjša dobiček družbenikov, kar je v nasprotju z njegovo osnovno dolžnostjo in dolgoročno podjetju ne koristi. A kako se bo počutil učenec, ki se bo pri predmetu »podjetništvo« učil takšnih resnic, pri literaturi pa obravnaval »Zločin in kazen«? Najverjetneje bo oblikoval prepričanje, da je sporočilo »Zločina in kazni« zastarelo. Pa je res? Natanko to je bil na začetku prepričan tudi Raskolnikov.

Drugo sporočilo diktata uspešnosti je, da raven zadovoljenosti potreb ni pomembna. Uspešen ni tisti, ki je sit, na toplem in se ne boji jutrišnjega dne, uspešen je tisti, ki ima več kot drugi.

Resnično sporočilo vseh tovrstnih indoktrinacij ni pozitivno, ampak negativno sporočilo: »Če nisi bogat, si kriv sam, ker si len, nedosleden in nediscipliniran.« Enako sporočilo je mogoče aplicirati tudi na druga področja: Če imaš visok krvni pritisk, preveliko težo ali sladkorno bolezen, si kriv sam, ker si nediscipliniran in preveč žreš!« »Če kadiš, ti bomo povišali prispevek za zdravstveno zavarovanje.« »Če si brezposeln, ne hodi moledovat za socialno podporo, ampak se vzemi v roke!«

Uvajanje sodobnih tehnologij drastično zmanjšuje število delovnih mest ne le v razvitih, ampak vse bolj tudi v nerazvitih državah. Do leta 2030 naj bi bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov mogoče robotizirati že 50% danes obstoječih delovnih mest. A vseh teh delovnih mest ne bodo nadomestila nova. In nasprotno prepričanju nekaterih (CEDEFOP) o tem, da se bo vsaj povpraševanje po visoko izobraženih kadrih še povečevalo, nekateri napovedujejo njegovo zmanjšanje. Peter A. Victor dokazuje, da zaradi rasti produktivnosti polna zaposlenost že zdaj ni vzdržna, kmalu pa ne bo več mogoča. Z vsako krizo se stanje še poslabša, saj keynesianske naložbe, s katerimi ekonomisti poskušajo blažiti krizo, po navadi še povečajo produktivnost dela. Zato zaključuje, da današnja potreba po nenehnem povečevanju proizvodnje ne izhaja več iz potreb, ampak iz nujnosti zagotavljati zaposlitev vsaj večini. A ker se produktivnost še povečuje in ker proizvodnja na omejenem planetu ne more rasti v nedogled, to ne bo šlo več. Hkrati Roberto Leher z univerze v Rio de Janeiru (4) ugotavlja, da se potrebe po izobraženih kadrih ponekod že zmanjšujejo. Ugotavlja, da se svet deli na kapitalistični »center« in »periferijo«. Medtem ko centralne ekonomije še vedno izvažajo znanje in tehnologijo, periferne zagotavljajo predvsem poceni neizobraženo delovno silo. Vsa »pomoč«, ki jim jo pri njihovem »razvoju« nudijo razviti ob pomoči Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, je pravzaprav namenjena le temu, da zmanjša njihovo sposobnost zagotavljati socialni standard in čim bolj podredi njihove izobraževalne sisteme. Potem je namreč dolgoročna ponudba poceni delovne sile zagotovljena. Izobraženi so pa brez dela. V tem pogledu se Slovenija zelo hitro preobraža v periferno državo, in to ob izdatni pomoči lastnih političnih elit, levih enako kot desnih.

Uvedba neprestanega »nadzora kakovosti«, dominacija testov in nenehno razvrščanje glede na rezultate, v šolah ustvarja atmosfero, v kateri dominanca postaja vidna. Ne le učenci, tudi učitelji ki ne ustvarjajo rezultatov, so lahko kaznovani. In to, da vsi to dejstvo lahko vidijo, je ključnega pomena.

To sproži naraščajočo spiralo tekmovalnosti tako med učitelji, kot med šolami, hkrati pa spremeni vzorec vpisovanja otrok. Šole se trudijo, da bi vpisovale predvsem »perspektivne« otroke in preprečile vpis neperspektivnim. Ta ločnica pa je najpogosteje rasna ali/in socialna. Perspektivni so seveda otroci z višjim socialnim kapitalom, neperspektivni pa tisti z družbenega dna in priseljenci. Sčasoma lahko to privede tudi do bistvenih razlik v materialnem delovanju šol. Elitne šole imajo na razpolago nadpovprečna sredstva za delo z učenci, ki bi že ob enaki obravnavi dosegali boljše rezultate, medtem ko »socialne« šole zaradi slabših rezultatov prejemajo manj sredstev, kar razlike še poglablja.

Pojavi se tudi bistvena razlika v pedagoških metodah. V šolah z učenci večinoma meščanskega porekla je veliko več poudarka na radovednosti in iskanju resnice, spodbujanju k samostojnemu delu in samostojnemu mišljenju, medtem ko je v šolah z učenci delavskega in migrantskega porekla veliko večji poudarek na discipliniranju in nadzoru. Nagrajevanje, razen v smislu odsotnosti kazni, ne igra velike vloge v pedagoškem procesu. Obstajajo pa različne oblike kazni: Obvezno obiskovanje dodatnega pouka, ostajanje v šoli po pouku, dodatno domače delo, v primeru nedoseganja rezultatov ali neprimernega obnašanja pa tudi neprestano prisotna grožnja izključitve. In to enako za učitelje in učence. Tako kot je zapor ideološka konstrukcija, znotraj katere slabim posameznikom odvzamejo pravico upravljati sami s sabo, tako šola pod temi pogoji postane kopija zapora.

Izgubili smo vsako svobodo, ki presega ponujeno nam svobodo trošenja.