Jurij Gustinčič, 1921–2014

Konec septembra 2013 me je poklical. Jasno je bilo, da je tokrat trdno odločen. »Dovolj bo, tokrat se tudi Javorka strinja.« Javorka Križman je dolgoletna prijateljica Jurija Gustinčiča. Družina Križman je zanj skrbela z radodarnostjo in dobrodušnostjo globokega prijateljstva. A vsakič, ko se je Jurij odločil, da ne bo več pisal kolumne, da ne zmore več, je kot prava Primorka dvignila velik veter: to pa ne, nobenega razloga ni, da bi nehal.

Tako sva se vsako leto pogovarjala vsaj dvakrat. »Dovolj kolumn za enega kolumnista sem napisal. Čas je, da se ustavim. Si že našel koga, ki je starejši od mene, pa še vedno piše?« In potem, ko sem naštel že vse razloge proti in spet nikogar, ki bi bil že toliko let novinar, namreč več kot 70 let, pa bi še pisal, je dodal: »A za zdaj bom še pisal. Javorka je bila prav ogorčena, ko sem omenil, da bom nehal. Pravi, da mi pisanje koristi.«

Tako se je najin mali ritual nadaljeval. A pogosto je res moral zbrati vse moči, da ni odnehal.

Septembra lani ni bilo več prostora za naštevanje razlogov proti. Rekel je: ne zmorem, to je zame postal prevelik napor. Odločil se je.

Svojo kolumno je vedno oddajal ob nedeljah, vsako drugo nedeljo. In tako je po odločitvi, da preneha pisati, prišla prva »njegova« nedelja. Minil je še en teden, spet molk. Toda četrto nedeljo je kolumna spet pripotovala v elektronski poštni predal. Nič ni sporočil, le prišla je.

Poklical je naslednji dan. »Zgodilo se je, da sem razmišljal o domoljubju, in se odločil, da o tem napišem kolumno. Preprosto začutil sem, da ne morem izpustiti te teme. Bo vseeno primerno za objavo, čeprav je nisem napovedal? Povzročam težave?«

In tako je ostal naš kolumnist. Včasih je pisal enkrat na dva, drugič na tri tedne. Če ga je kaj pritegnilo, je pisal.

Tudi to zadnjo soboto jo je načrtoval. Kolumna Pod črto: Jurij Gustinčič bi bila objavljena na tem mestu. A ni prišla.

Jurij je bil kolumnist Mladine skoraj dvajset let.

O njem, ki je bil, drznem si reči, malo tudi moj prijatelj, so bile izrečene in zapisane velike in tople besede. Najboljši so jih napisali. Ta hvala ga sicer ne bi zmotila. Bil je skromen človek, a je vedel, da je v življenju dobro delal, da je bil dober novinar. Bil je izreden kronist časa, spreten pisec prefinjenega jezika in arhaične, a prijetne naracije, pisec s privilegijem, ki ga imajo modri in široki ljudje visoke starosti: preprosto vedo, kako se vrti ta svet, vedo, kakšno težo ima posamezno dejanje, vedo, kaj rado sledi. Blagohotno zmorejo potrepljati današnji čas, dovolijo mu občutek, da je poseben, nato pa mu s hladno vednostjo odredijo prostor v zgodovini. Sploh če imajo dober spomin in so osupljivo mnogo stvari videli v živo.

Ljudi, ki so velike in pomembne dogodke videli v živo, sicer ni tako malo. In pogosto poslušamo, kaj vse so začutili, ko se je dogajala zgodovina, ko se je ravno k njim neredko sklonil kak velmož in jim zaupljivo kaj razkril. Jurij je bil drugačen: kot kolumnist je opisoval dogodke skromno, nepretenciozno, sebe je potisnil v ozadje, pa čeprav vemo, da se je k njemu v resnici pogosto nagnil kak pomemben mož in ga vprašal za mnenje. O tem ni govoril. Bil je človek manir, spoštoval je kodeks, ki si ga je sestavil sam. Tudi če človeka ni cenil, ga je vedno obravnaval dostojanstveno.

Bil je svetel in pomirjen človek. Ne, bil je vesel človek. Veselil se je dobrega koncerta na 3. programu Radia Slovenija. Veselil se je kolumne Vlada Miheljaka. Veselil se je življenja, ne da bi iz tega delal newageevski cirkus. Veder in pozitiven človek je bil, tudi ko so šle stvari narobe. In ko si sedel z njim v dvoje in je pripovedoval zgodbe iz svojega življenja, so slike njegovih mest, od Moskve do New Yorka, kar vstajale pred očmi. V spominu mi je ostala pripoved o dolgih urah vožnje z vlakom skozi Stalingrad, porušen le nekaj ur pred tem. Progo so še čistili, vlak se je premikal in ustavljal, premikal in ustavljal. Vozili so se med še tlečimi ostanki tankov, topov, drobnega orožja, trupli. A Jurij ni pripovedoval o spopadu, o smrti, ranjencih, pomenu bitke. Pripovedoval je o izgubljenih pogledih nemških vojakov, ki so ostali na bojišču in prestrašeni tavali med trupli in razbitinami. Še danes vidim te obraze, ki jih nisem nikoli videl. Še danes slišim vlak in čutim vonj pogorišča in vlaka.

Vedno mi je bilo žal, da ga nisem na skrivaj snemal. Ker sem si vedno znova želel, da bi zgodbo, to zgodbo in druge njegove zgodbe, slišal še enkrat.

Na srečo jih je mnogo popisal sam.