Politika je glavna grožnja območju evra

Politika ne gospodarstvo je sedaj glavna grožnja dolgoročne vzdržnosti evra. Ker so evroskeptične stranke na evropskih volitvah pobrale veliko glasov volivcev, bo veliko vlad imelo težave pri izvajanju varčevalnih ukrepov in strukturnih reform ali pri izvajanju politike poglabljanja sodelovanja v okviru območja evra. Paul Taylor v komentarju na spletni strani inštituta Friends of Europe piše, da zaradi nasprotovanja Nemčije tudi Evropska centralna banka (ECB) ne bo mogla uvesti dodatnih ukrepov, če bo inflacija ostala nizka.

Voditelji držav članic in ECB so za zdaj naredili dovolj za vrnitev zaupanja trgov z vzpostavitvijo evropskega reševalnega sklada ESM, uvedbo ukrepov za poostritev fiskalne discipline, uvedbo enotnega bančnega nadzora in dejansko vzpostavitvijo krdditodajalca na zadnji stopnji. Politična volja za zaključek vzpostavljanja gospodarske in monetarne unije je bolj šibka, še posebej, ko je treba s soglasjem javnosti spremeniti evropske pogodbe.

Ne glede na to tudi kritiki, ki so napovedovali razpad evroobmočja, na primer ameriški ekonomist Nouriel Roubini, sedaj priznavajo, da se je v zadnjih dveh letih veliko izboljšalo. Države, ki so potrebovale mednarodno pomoč, so se uspešno vrnile na trge z izjemo Grčije in Cipra, tudi vlada v Atenah je izdala prvo petletno obveznico. Medtem ko se investitorji vračajo v Evropo, so pribitki na 10-letne obveznice, s katerimi se zadolžuje španska država, na približno enaki ravni kot za obveznice, s katerimi se zadolžujejo ZDA in Velika Britanija.

Vse države, ki so potrebovale pomoč, so po poročilu OECD med državami, ki so najbolj povečale konkurenčnost, vse so bistveno znižale stroške dela, odpravile velike primanjkljaje, zmanjšale plače v javnem sektorju in dosegle napredek pri uravnoteženju proračuna. Edina črna pika je ostala brezposelnost.

Vse pa imajo velik javni dolg, a to breme postaja lažje s podaljševanjem roka za odplačilo. Optimistični evropski uradniki po Taylorjevih besedah pravijo, da bodo južne članice EU v prihodnjih letih najbolj dinamična regija v območju evra, primerljiva z Južno Korejo in Indonezijo, ki sta morali pogoltniti grenko zdravilo Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v 90. letih prejšnjega stoletja. Mnogo ekonomistov pa dvomi, da bo v južne članice mogoče vrniti industrijo.

Skrb se sedaj osredotoča na Francijo in Italijo, drugo in tretje največje gospodarstvo v območju evra, ki nista potrebovali mednarodne pomoči in sta izvedli manj reform. V Franciji je se je z zmago skrajne desnice na evropskih volitvah zmanjšala moč vlade pod vodstvom socialistov. Predsednik italijanske vlade Matteo Renzi je z zmago na evropskih volitvah dobil močan mandat za nadaljevanje reform na področju političnega sistema in trga dela, a njegove glavne ovire so endemična politična nestabilnost Italije, blokade zaradi zasebnih interesov in šibkost pravnega sistema.

Četudi se bodo voditelji članic EU sposobni dogovoriti za premik gospodarske politike od varčevanja na rast, bo veliko težje kot kadar koli doseči politično soglasje o institucionalnih reformah, ki bodo okrepile evropsko denarno unijo. (er)