Nasprotovanja Junckerju: v spitzenkandidate so dejansko privolili evropski voditelji

Upoštevajoč Lizbonsko pogodbo, v kateri piše, da mora Evropski svet, ko bo Evropskemu parlamentu v potrditev predlagal novega predsednika Evropske komisije, upoštevati evropske volitve, so evropske stranke predlagale svoje kandidate za predsednika. »Spitzenkandidat« stranke, ki bi na volitvah prejela največ glasov, bi postal novi vodja evropske vlade. Čeprav se zdaj zapleta, saj voditelji temu dogovoru parlamentarcev oporekajo, so na to »igro« dejansko pristali sami. Več >>

Mnogi komentatorji menijo, da je člen Lizbonske pogodbe, ki določa, da morajo evropski voditelji, združeni v Evropskem svetu, pri predlaganju kandidata za prvega evropskega komisarja upoštevati voljo volivcev in torej predlagati kandidata tiste stranke, ki je zmagovalka volitev, napisan preveč nedoločno. Zato, poudarjajo, zmagovalci volitev vendarle niso upravičeni do imenovanja novega predsednika Komisije, kaj šele da bi bila takšna nominacija avtomatična. Juncker, ki je bil spitzenkandidat zmagovalne Evropske ljudske stranke, torej ne more samo zaradi tega postati predsednik EK.

A kot v komentarju piše Marco Incerti, vodja odnosov z javnostmi in raziskovalec Centra za študije evropskih politik, dejstvo, da je člen 17.7 nedoločno formuliran, omogoča tudi nasprotno argumentacijo: da bi moral kandidat tiste stranke, ki je prejela na volitvah večino glasov, moral imeti prednost pri poskusu pridobitve podpore parlamenta, čigar beseda je tako ali tako zadnja.

Mnoga evropska zakonska besedila so nalašč večpomenska, pravi Incerti, saj so vedno kompromisna. Tako kot ob sprejemanju Lizbonske pogodbe tudi zdaj dejansko spremljamo debato med tistimi, ki so hoteli s spremembo člena o imenovanju predsednika Komisije funkciji dati večjo demokratično legitimnost in povišati osveščenost o Evropski uniji, ter tistimi, ki so temu nasprotovali in ki danes pravijo, da si je parlament s predlaganjem spitzenkandidatov na »umazan način« poskušal priboriti večjo politično moč in to na škodo Evropskega sveta.

Tu Incerti opozori na pomembno zadevo, in to je, da so prav ti, ki sestavljajo Svet, dejansko sami odločilno vplivali na to, kdo bodo glavni kandidati strank, saj imajo v strankah kot vrhovni predstavniki držav članic pomembno vlogo in vpliv. Glavne kandidate za predsednika Evropske komisije so imenovale stranke, in ne Evropski parlament. S tem dejanjem so dejansko povedale, kako je treba interpretirati člen 17.7 Lizbonske pogodbe, pravi Incerti.

»Če bi bili državni voditelji, ki sestavljajo Evropski svet, res tako proti interpretaciji, ki se je s spitzenkandidati uveljavila pred volitvami, bi se takemu načinu izvolitve lahko upri in nasprotovanje tudi razložili volivcem,« piše Incerti. To, da se niso uprli, kaže, da so tudi sami uvideli, da nov način izvolitve predsednika Komisije lahko ima demokratični učinek, dodaja. »Možnost odreči se predlaganju kandidata je vedno bila, saj Evropski konservativci in reformisti (ECR) svojega niso predlagali.«

Ob tem Incerti opozarja še, da je v trenutni sestavi Evropskega sveta večina predstavnikov držav članic iz »družine« Evropske ljudske stranke. Kdorkoli bo predlagan za predsednika Evropske komisije, bo zato najverjetneje del prav te politične skupine. »To kaže, da so nestrinjanja nastala predvsem zaradi samega predlaganega kandidata – Junckerja in zaradi simboličnega upora proti temu, da bi Evropski parlament ne prevzel pristojnosti Evropskega sveta.« (er)