Vrednost spletnih komentarjev

Kaže, da je zagotavljanje kakovosti komentarjev povsem na plečih komentatorjev

»Prvi!« To je spletni komentar, ki se pod objavo novice ali članka pojavi – seveda, uganili ste – pred drugimi, o spletnih komentarjih pove marsikaj. In nič. Komentarji so večinoma prazna natolcevanja, polnjenje praznega prostora, ki je na voljo. So kot grafit »Sovražim čist zid« na novopobeljenem pročelju hiše. Potrjevanje ega tistih, ki si morda sicer ne upajo biti prvi, ali pa jim nihče ni povedal, da niso. A čeprav to vemo, komentarji vplivajo na naš odnos do prebrane objave. Ukinitev spletnih komentarjev pa naj bi povečala branost vsebin. Več>>

Preden nadaljujemo, je treba dodati, da malokrat, a vendarle, naletimo tudi na učene, dobro argumentirane spletne komentarje, ob katerih si zaželimo, da bi jih bili sposobni domisliti sami, in ki dopolnijo ali presežejo novinarska skrpucala. Pripravljeni smo prežvečiti več deset seksističnih, rasističnih, neumnih in vsebinsko neustreznih komentarjev, da bi prišli do tega 'bisera', in smo razočarani, ko ne.

Spletni komentatorji so pod objavo The Atlantica, ki se ukvarja z vprašanjem, ali so komentarji koristni ali pa bi jih bilo bolje ukiniti, povedali, da se tudi na podlagi komentatorske kulture, ki se razvije na določeni spletni strani, odločijo, ali jo bodo še obiskovali. Spletne strani in njihove komentatorske oddelke so primerjali s sosesko, v katero ne prideš več, če ti ljudje tam ne ustrezajo ali če se zdi, da nad dogajanjem ni nadzora in da je civilizirano življenje tam nemogoče – kar velja za večino spletnih strani, saj komentarji niso moderirani. Kot piše Atlantic, je National Journal pred nekaj tedni pri večini člankov ukinil spletne komentarje. Odzivi komentatorjev na obvestilo so le potrdili, da je bila odločitev prava.

Tudi analize branosti so pokazale, da je bolje, če komentiranje ni omogočeno. Vsak obiskovalec spletne strani je po tem, ko komentarjev ni bilo več, pregledal desetino več vsebin. Za petino se je povišal odstotek tistih, ki se na spletno stran redno vračajo. Odstotek tistih, ki si ogledajo samo eno vsebino, se je sicer zmanjšal, a je tistih, ki si preberejo dve vsebini ali več, višji kar za petino.

Avtor članka Adam Felder ugiba, da je do povečanja angažiranosti bralcev spletne strani National Journala prišlo zato, ker so ob umanjkanju spletnih komentarjev, ki bi se jih navadno lotili prežvekovati po prebrani vsebini, uredniki njihovo pozornost pritegnili s priporočili, kaj naj še preberejo. Opozori pa, da ukinitev spletnega komentiranja morda ni nujno ključ do večje interakcije, ampak bi lahko podobne rezultate dalo tudi nadziranje in moderiranje spletnih komentarjev.

Z ne preveč obsežno raziskavo prek Amazonove platforme Mechanical Turk je Felder sicer ugotovil, da je odziv bralcev na isti članek, ko pod njim ni komentarjev in ko so, drugačen. Komentirani članek so bralci ocenili osem odstotkov slabše. Nasprotno od tega, kar so pod Felderjev članek zapisali komentatorji, pa spletni komentarji bojda nimajo vpliva na verjetnost, da bi bralec prebral še katerega od člankov istega avtorja ali iste publikacije.

Soglasja, kako spletne komentarje narediti boljše in privlačnejše, ni. Pri Huffington Postu so forumaše obrzdali tako, da so omogočili komentiranje samo tistim s Facebookovim profilom, kjer so uporabniki večinoma prijavljeni s pravim imenom in priimkom. Komentarji naj bi bili zdaj bolj zgledni, a ukrep ni povsem zalegel. Poleg tega so se na publikacijo zvrstili očitki, da je tako dala možnost družabnemu omrežju, da o uporabnikih dobi še več podatkov, ter omejila svobodo, ki jo daje anonimnost.

Tudi moderiranje se ne obnese, saj se lahko pojavijo očitki o cenzuri, hkrati pa je zaradi ogromnega števila komentarjev, čeprav ti pridejo od istega uporabnika z drugim psevdonimom, dejansko misija nemogoče. In za mnoge medije dodaten strošek, ki si ga ne morejo privoščiti. Kaže, da je zagotavljanje kakovosti komentarjev povsem na plečih komentatorjev.