Tekstilni delavci ponekod v EU so slabše plačani kot na Kitajskem

Raziskava organizacije Clean Clothes Campaign je pokazala, da so delovni pogoji v desetih vzhodnoevropskih državah, tudi v članicah EU v Romuniji, Bolgariji in na Hrvaškem, v nekaterih primerih slabši kot na Kitajskem in v Indoneziji. Družbe H&M, Zara, Hugo Boss, Adidas in Benetton delavcem, ki jim v Vzhodni Evropi in Turčiji šivajo oblačila, plačujejo zakonsko določeno minimalno plačo, ki je pod mejo revščine, ki jo je določil Evropski odbor za socialne pravice. V raziskavo so bile poleg Romunije, Bolgarije in Hrvaške bile še vključene Bosna in Hercegovina, Makedonija, Slovaška, Ukrajina, Turčija, Gruzija in Moldavija.

Najnižjo minimalno plačo imata Moldavija (71 evrov na mesec) in Ukrajina (80 evrov na mesec). Na Hrvaškem ta znaša 308 evrov, kar je največ v regiji, a še zmeraj zdaleč ne zadošča za preživetje, je pokazala študija Clean Clothes Campaign. Na Kitajskem znaša minimalna plača 175 evrov in v Maleziji 196 evrov na mesec.

»Po poklicu sem ekonomist. Ker ni služb, sem prisiljen šivati. Tukaj ljudje delajo kot roboti. Brez počitka. Živci so uničeni, oči utrujene,« je po poročanju Euractiv dejal eden od bolgarskih delavcev. Delavci, ki so jih predstavniki Clean Clothes Campaign vprašali za mnenje, so tudi potožili, da ne morejo dobiti prostega dneva ali iti na bolniško. Romunski delavci so dejali, da niti minimalne plače, ki je zelo nizka, ne dobijo izplačane, delati pa morajo nadure.

Ti delavci so pogosto prisiljeni delati do 200 ur na mesec, eden od bolgarskih delavcev je delal celo 400 ur na mesec. »Minimalna plača je pogosto zgornja meja, namesto, da bi bila minimum,« ugotavljajo v Clean Clothes Campaign. V takšnih strašnih razmerah dela tri milijone ljudi, ker ima povprečno gospodinjstvo tri člane, je devet milijonov ljudi odvisnih od služb v tekstilni in obutveni industriji. Plače, ki ne zadoščajo za preživetje, v tem sektorju neposredno vplivajo na življenje teh devetih milijonov ljudi in jim onemogočajo, da bi se rešili revščine.

Za ženske so delovne razmere še slabše. Skupina Turkinj je dejala, da so morale s pogodbo o zaposlitvi z družbo Hugo Boss podpisati izjavo, da v prihodnjih petih letih ne bodo zanosile. Ena od delavk je dejala, da se je ena od sodelavk zato odločila za splav. Za številne Makedonke je recimo služba v tekstilnem oziroma oblačilnem podjetju edina možnost, da pridejo do zdravstvenega zavarovanja.

Hugo Boss Germany seveda očitke iz študije zavrača, v evropskem združenju ekstilne in oblačilne industrije Euratex ugotavljajo, da opisane razmere veljajo le za oblačilno industrijo, med podjetji, ki so navedena, so nekatera le trgovci (recimo H&M). (er)