Zabijanje žebljev

Bernard Henry Levy je v filozofskem dvoboju s Slavojem Žižkom, ki sta ga uprizorila v Newyorški javni knjižnici, konec pariške pomladi maja leta 1968 in zamrtje takratnega upora in protestov umestil v trenutek, ko so, simbolno povedano, sindikati in uveljavljene leve politične stranke prevzeli revolucijo iz tresočih se in negotovih rok mladih francoskih študentov in njim pridruženih delavcev. Upora, v katerem so študentje in delavci, prvi mimo takrat uveljavljenih levih političnih strank, drugi pa mimo svojih sindikalnih organizacij, zahtevali korenite družbene spremembe, je bilo v trenutku konec. Na junijskih volitvah, ki so sledile družbenim nemirom v maju, je De Gaullova stranka le okrepila svojo moč. Na tej točki lahko potegnemo poučno vzporednico z družbenim vrenjem, protesti in vstajami, ki smo jim bili priča pozimi 2012 in spomladi 2013 v Sloveniji: tudi ti so se končali s tem, da je bil upor oziroma vstaja vzeta iz rok protestnikov in položena v bolj predvidljive, izkušenejše roke političnih strank. Na videz so bile to najprej roke Alenke Bratušek, ki je z obljubo o prehodni vladi, ki da bo državo vodila zgolj do predčasnih volitev – te naj bi bile razpisane tako, da bi se lahko alternativne politične opcije, katerih obrisi so se kazali na vstajah, nanje ustrezno pripravile –, umirila družbeno vrenje in vstajnike umaknila s trgov in ulic, nazaj v manj nevarno območje internetnih družbenih omrežij. A njeno mandatarstvo v resnici ni bilo odločilno za zamrtje vstaj. Prevzem vstajniške ideje oziroma upora iz rok državljanov v roke političnih strank je bil veliko bolj perfiden in zato tudi tako učinkovit.

Ko so bile vstaje na vrhuncu in so se z večernih shodov z osrednjih mestnih trgov že razločno slišale ne le zahteve po odstopu takratne Janševe vlade, pač pa tudi že zelo jasne zahteve po pravičnejši družbi, po temeljiti spremembi smeri plovbe, ki bi našo skupno barko peljala stran od tako imenovanih neoliberalnih, v vode večje družbene enakosti in solidarnosti, je novinarje in novinarke, ki so se med vstajniki prerivali s svojimi kamerami, močnimi lučmi in mikrofoni, zanimalo le eno: kdaj boste ustanovili svojo stranko? To preprosto, vsem razumljivo vprašanje, na katero lahko odgovori še tako neelokventen vstajnik, je nadomestilo vsa tista zoprna vprašanja o tem, kakšnih družbenih sprememb si pravzaprav želijo, na katera večina vstajnikov verjetno niti ni imela odgovora, zagotovo pa ga ni bila sposobna artikulirati v tridesetih sekundah, kolikor ima običajno na voljo reporterska ekipa za javljanje s terena. Past, v katero so s tem vprašanjem vabili vstajnike, se danes, gledano s časovne oddaljenosti, zdi tako očitna, da je ne bi smeli spregledati, a takrat je bila očitno dovolj zakrita, da so ti brez veliko premišljanja benevolentno zagazili naravnost vanjo in se lotili ustanavljanja svoje, »vstajniške« stranke. Glavni interes politične stranke pa je čim boljši izid na prvih prihodnjih volitvah, katerekoli že so na vrsti, saj je od tega, zaradi sistema financiranja strank, dejansko odvisno vprašanje samega njenega obstoja tudi v času po njih. Politične stranke zato svoja stališča in pozicije, drugače kot civilnodružbena gibanja, iz katerih so morda celo izšle, bolj uglašujejo z javnomnenjskimi raziskavami in mnenji političnih svetovalcev ter spin doktorjev kot pa z zaznanimi družbenimi problemi. Cilj ni več sprememba družbe, cilj postane politična uspešnost.

Javnost na načelni ravni izraža željo po družbenih spremembah, a vedno znova nagrajuje sredinskost, ki obstoječe družbene razmere v resnici reproducira in ohranja.

Že dolgo velja, da je uspeh v slovenskem političnem prostoru odvisen predvsem od strankine čim bolj prepričljive sredinske samoopredelitve. Sredinskost očitno pri večini volivcev vzbuja občutek varnosti pred družbenimi pretresi in negotovostmi, ki naj bi jih s seboj nosile leve in desne politične opcije. Kljub temu da javnost na načelni ravni izraža željo po družbenih spremembah, tudi ob vstajah jih je, v javnomnenjskih raziskavah in na volitvah (če seveda odmislimo trdno volilno bazo SDS) vedno znova nagrajuje sredinskost, ki obstoječe družbene razmere v resnici reproducira in ohranja. Tudi vstajniška stranka Solidarnost se je zato, kljub programski zavezanosti k prizadevanjem za »pravičnejšo družbo kot alternativo neoliberalni ideologiji«, obotavljala deklarirati kot levica in se poskusila opredeliti čim bolj sredinsko in povezovalno, pri čemer je šla celo tako daleč, da je sočasno razmišljala o predvolilnem povezovanju z mladimi socialisti iz IDS-a in o vključitvi v liberalno koalicijo ALDE na evropski ravni. Težko je reči, ali je njihovemu volilnemu neuspehu na evropskih volitvah in siceršnjih slabih ratingih botrovala opisana kriza identitete ali neprepričljivost v javnih nastopih, na koncu so se, da ne bi popolnoma izginili s političnega zemljevida, morali pridružiti uveljavljenim Socialnim demokratom, katerim naj bi, kot vstajniška stranka, pravzaprav pomenili alternativo.

Zadnji žebelj v krsto upanja, da se bo vstajniški potencial zahtev po korenitejših družbenih spremembah politično realiziral na prvih prihodnjih državnozborskih volitvah, pa je zabil meteorski pristanek Stranke Mira Cerarja na izpraznjen politični prostor tridesetih odstotkov volivcev, ki so doslej potrpežljivo čakali »nekaj novega« v območju neopredeljenih, ki bi ga sicer, po logiki razvoja stvari v preteklem obdobju, morala zasesti stranka z vstajniškim pedigrejem. Miro Cerar je poosebljena sredinskost, ki za zdaj zgolj s svojo kredibilno pojavo obljublja zmerno, spodobno in odmerjeno politiko, ki naj bi nam vsem skupaj zagotovila zgolj miren mandat brez hujših družbenih pretresov, v katerem bodo izpeljane nujne reforme, ki jih je že vladi Alenke Bratušek, pred njo pa tudi vladi Janeza Janše, naložila Evropska komisija. Kljub temu da gre formalno za popolnoma novo stranko, pomeni Stranka Mira Cerarja zgolj novo podobo »stare«, etablirane politike, očiščene korupcijskih madežev, zavezane pravnemu redu in poštenosti. Ponuja nam torej podobo politike, kakršna bi že ves ta čas morala biti. Kar ni malo in je seveda mamljivo. Pa je dovolj?

Prevzem vstajniške ideje oziroma upora iz rok državljanov v roke političnih strank je bil veliko bolj perfiden in zato tudi tako učinkovit.

Francoski ekonomist Thomas Piketty je s svojo uspešnico Kapital v 21. stoletju očitno tudi empirično dokazal, da je vse tisto, kar so ljudje v času zimsko-pomladnih vstaj v Sloveniji in podobnih uporih drugod po Evropi in tudi v ZDA obupano poskušali dopovedati svojim oblastnikom, popolnoma res. Da je glavni problem današnje družbe že trideset let konstantno rastoča družbena neenakost, kot posledica neučinkovite obdavčitve kapitala in (ne)regulacije trga, ki je povzročila, da se je nesorazmerno velik odstotek premoženja skoncentriral v rokah izjemno ozkih centrov kapitalske moči. Ti so s tem pridobili tudi velikansko moč vplivanja na bistvene politične odločitve, ki so vedno manj posledica demokratičnih procesov, v katerih bi interese ljudi zastopali njihovi politično izvoljeni predstavniki, in vedno bolj rezultat upravljavskih teženj od ljudi popolnoma odmaknjenih centrov politične moči brez prave demokratične legitimnosti. Globoko se motijo tisti, ki menijo, da je v Sloveniji karkoli drugače oziroma ravno nasprotno kot povsod drugod po svetu, da rastoča neenakost ni naš problem, kar dokazujejo s podatki, ki naj bi kazali na našo preveliko egalitarnost. Ta naj bi bila v resnici vir vseh naših težav in nekonkurenčnosti našega gospodarstva. Pri dokazovanju svoje teze zagrešijo dve napaki: opazujejo stanje stvari, ne pa trenda, in pri ugotavljanju dohodkovne (ne)enakosti upoštevajo zgolj tiste, ki dohodke prejemajo, ne pa tudi rastočega števila vseh tistih, ki vedno daljša obdobja ne prejemajo nobenih dohodkov. Poleg tega pa tudi premalo upoštevajo vpetost Slovenije v mednarodno finančno okolje. Težko je namreč spregledati, kako nas famozni finančni trgi nagradijo po vsaki večji finančni injekciji v bančni oziroma finančni sektor in kako nas neusmiljeno udarijo po prstih pri vsakem poskusu ohranjanja ravni socialnih, zdravstvenih in izobraževalnih storitev v javnem sektorju. Tudi to je namreč del zgodbe o velikih debelih bonusih, milijonskih letnih plačah in zlatih padalih v oddaljenih davčnih oazah.

Zato je škoda prihajajoči mandat porabiti zgolj za sredinsko nevtralno vzdrževanje obstoječega in ne prispevati svojega (kakorkoli majhnega že) deleža k spremembi sveta, ki je, glede na Pikettyjeve ugotovitve, očitno nujna. V Sloveniji si tovrstne spremembe za zdaj drznejo misliti mladi socialisti s svojimi partnerji v Združeni levici, ki so zaradi tega svojega mladostnega potenciala in alternativne podobe (Luka Mesec in Rok Kogej denimo bolj spominjata na Prleta in Tihija iz Odpisanih kot pa na svoje vrstnike iz podmladkov uveljavljenih strank) sicer deležni pokroviteljskih simpatij, ne pa še resnično enakopravne obravnave na političnem parketu, saj se nanje gleda kot na simpatične sanjače. A morda je prav mladostna drznost nujna za temeljite družbene spremembe. Včasih je dobro upor pustiti v njihovih rokah, pa naj so še tako tresoče.