Čiščenje preteklosti

Leta 2009 se je Španec Mario Costeja González odločil, da se bo »pogooglal« in preveril, kakšno sliko o njem nariše hegemon med internetnimi iskalniki. Svoje ime je vnesel v iskalnik in kliknil »išči«. In ugotovil je, da je njegov internetni ugled zaznamovan z informacijami o tem, da so mu leta 1998 zaradi neporavnanih dolgov do države zasegli hišo in jo ponudili na dražbi. Med prvimi zadetki, ki jih je ponudil Google, je bilo namreč mogoče najti povezavi na dve strani iz časnika Vanguardia, ki obveščata o dražbi in omenjata njegovo ime.

Gonzálezu se je zdelo nedopustno, da njegov ugled še vedno kazi dogodek, star več kot desetletje, sploh zato, ker z državo nima več odprtih nobenih zadev in ker so informacije tako povsem irelevantne. Najprej se je z zahtevo po izbrisu vsebine obrnil na časnik, kjer so ga seveda zavrnili. Zato se je pritožil na špansko Agencijo za varovanje osebnih podatkov, zahtevi za izbris njegovih osebnih podatkov iz strani časnika pa dodal še zahtevo, naj Google iz svojih rezultatov iskanja umakne sporni povezavi. Agencija je pritožbo proti časniku zavrnila, ugodila pa pritožbi zoper Google in mu naložila ukrepanje. Google na odločitev ni želel pristati in se jo je odločil izpodbijati pred španskim sodiščem. To pa se je odločilo, da bo za interpretacijo relevantne zakonodaje zaprosilo Evropsko sodišče. To je maja letos sprejelo odločitev, ki vsebuje nekaj prelomnih določil, v prvi vrsti pa je priznalo »pravico do pozabe«.

Predčasna »uzakonitev«

Pravica do pozabe je izraz, ki ga je v široko javno razpravo uvedel predlog Evropske komisije za novo zakonodajo s področja varovanja osebnih podatkov iz leta 2012. Zamisel je takoj sprožila številne kritike, češ da želi Evropska unija uzakoniti spreminjanje zgodovine in cenzuro. »Pravica do pozabe bi Google iz nevtralne platforme lahko spremenila v glavnega cenzorja v Evropski uniji,« je na primer takrat zapisal vplivni ameriški pravnik Jeffrey Rosen. »Težko si je predstavljati, da bo internet ob morebitni veljavnosti takih ukrepov tako svoboden in odprt, kot je sedaj.«

Nova evropska zakonodaja še vedno ni sprejeta, Evropski parlament je predlog sicer podprl, zdaj pa vsi čakajo na odločitev Sveta EU. A medtem, ko se v Bruslju še vedno krešejo mnenja o smiselnosti uzakonitve pravice do pozabe oziroma pravice do izbrisa, kot je poimenovana v najnovejših zakonodajnih predlogih, je Evropsko sodišče s sodbo v primeru González povedalo, da je pravica do pozabe uzakonjena že danes, na podlagi še vedno veljavne evropske direktive o varovanju osebnih podatkov iz leta 1995.

Kot ugotavlja Alessandro Mantelero, profesor prava s Politehnične univerze v Torinu, odločitev sodišča »lobije spodbuja k vnovičnem premisleku o smiselnosti prizadevanja za izločitev pravice do izbrisa iz predloga predlogu nove zakonodaje«.

Prelomnost

Odločitev Evropskega sodišča v primeru González je prelomna s treh vidikov. Sodniki so odločili, da je treba tudi internetne iskalnike obravnavati kot upravljavce zbirk osebnih podatkov. Google namreč ob zahtevi za iskanje ne preišče celotnega interneta, temveč se opre na vnaprej zbrane podatke o spletnih straneh in jih razvrsti s pomočjo svojih algoritmov. »Rezultati iskanj sami postajajo vzporedna medijska vsebina, ki zelo vpliva na dojemanje dogodka ali osebe na podlagi njenih podatkov, shranjenih na spletu,« ugotavlja Jozsef Györkös, profesor računalništva na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. »Prav v to smer je usmerjena odločitev evropskega sodišča. Iskalniki namreč prepogosto na podlagi svojih algoritmov ne ponudijo vsebinsko najbolj relevantnih zadetkov, temveč kot prve zadetke ponujajo tiste, ki so bili, paradoksalno, najpogosteje iskani.«

Posamezniki imajo od Googla pravico zahtevati izbris povezav na svoje osebne podatke iz rezultatov iskanja.

Google, poudarja namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič, ni nevtralni ponudnik informacij. »Ima zelo velik vpliv na njihovo dostopnost. Zadetek na deseti strani rezultatov iskanja praktično ne obstaja, zelo malo ljudi gre tako globoko.«

Drugi prelomni vidik je nedvoumna določitev, da evropska zakonodaja velja za vsa podjetja, ki imajo podružnice na evropskih tleh, četudi so njihovi centri za obdelavo podatkov locirani drugje, na primer v ZDA. »To bo povzročilo paniko v številnih podjetjih, ki so bila strukturirana z namenom izogibanja evropski zakonodaji s področja varstva zasebnosti,« napoveduje Kimon Zorbas, direktor bruseljskega svetovalnega podjetja DBCG.

Tretji vidik pa je seveda priznanje pravice do pozabe. Natančneje, da imajo posamezniki pravico, da pod določenimi pogoji (npr. zadostna časovna oddaljenost, nerelevantnost, javna neizpostavljenost prosilca ...) od internetnih iskalnikov zahtevajo odstranitev povezav, ki vsebujejo osebne podatke o njih. In s tem je povezanih največ dilem.

Cenzura

»Pravica do pozabe ne obstaja,« je za spletni portal TechCrunch sodbo Evropskega sodišča komentiral ustanovitelj Wikipedie Jimmy Wales. »Očitno pa v Evropi obstaja ’pravica’ do cenzuriranja informacij, ki vam niso všeč.«

Podobnega mnenja je tudi francoski internetni aktivist Jeremie Zimmermann, eden najzaslužnejših za padec zloglasnega trgovinskega sporazuma ACTA. »Za odstranjevanje javnih informacij imamo še eno besedo – cenzura. V Franciji se razprava o tem začne vsakič, ko kakemu ministru uide rasistična opazka ali kaj podobnega. Takoj naslednji dan se začne zavzemati za pravico do pozabe. Ne želim si pozabiti tega, kar je javno. Kar je javno, je del zgodovine.«

Britanski BBC je dva dneva po objavi odločitve sodišča poročal, da naj bi Google že prejel zahtevo za izbris povezave na članek o neprimernem ravnanju nekega politika, ki si prizadeva za vnovično izvolitev, pa zahtevo nekdanjega obsojenca zaradi posedovanja otroške pornografije za izbris povezav na članke o njem in pa zahtevo zdravnika za izbris povezav na strani z negativnimi mnenji pacientov o njegovem delu. Precej očitno je, da je Google skrbno izbral in anonimno lansiral te sporne primere v javnost, da bi zasejal dvom o upravičenosti pravice do pozabe.

»Dejstvo, da želijo nekateri ljudje zakone uporabiti v svojo korist, me ne skrbi,« pravi Viktor Mayer-Schönberger z Oxfordskega internetnega inštituta. »Ko obstaja javni interes za ohranitev dostopnosti do podatkov, bodo iskalniki zahtevo za izbris zavrnili. To jim je Evropsko sodišče ne nazadnje izrecno naročilo.«

Na to opozarja tudi Andrej Tomšič. »Ne gre za generalno pravico do pozabe, s katero bi lahko posamezniki potencialno cenzurirali določena dejstva in ki bi lahko na nek način vodila v brisanje zgodovine. Kot poudarja sodišče, je treba v vsakem primeru opraviti tehtanje med pravico do varovanja zasebnosti na eni in pravico javnosti do obveščenosti na drugi strani. Mejo bo treba postaviti v vsakem primeru posebej.« Ob tem še poudarja, da brisanje rezultatov iskanja ne pomeni izbrisa podatkov. »Še vedno jih bo mogoče najti na druge, morda na malo bolj zamudne načine.«

Zanimiv paradoks je, da Googlu verjetno sploh bi bilo treba izbrisati povezav na članke o dražbi zaseženega premoženja Maria Gonzáleza, da bi te utonile v pozabe. S tem, ko je postal človek, ki je od Googla izsilil pravico do pozabe, so se namreč Googlovi rezultati iskanja pod njegovim imenom že tako ali tako drastično spremenili.

Se nadaljuje ...

Čeprav je Google napovedal, da bo odločitev Evropskega sodišča spoštoval, in je evropskim uporabnikom tudi že ponudil poseben spletni obrazec za oddajo zahtev za izbris, v ozadju nadaljuje boj proti njej. Četudi ne morejo spremeniti odločitve sodišča, lahko namreč še vedno preprečijo nadaljnjo širitev uporabe pravice do pozabe v okviru nove evropske zakonodaje s področja varovanja podatkov. Bruseljske odločevalce je namreč odločitev sodišča zagotovo opogumila za sprejemanje strožjih določil.

»Zagnali so svoj lobistični stroj, da bi javnost prepričali, da bo odločitev škodovala gospodarstvu, predvsem malim in srednje velikim podjetjem,« pravi Kimon Zorbas. Delajo vse, da bi zadevo napihnili. Ustanovili so posebno posvetovalno skupino modrecev, ki naj bi določala smernice ravnanja in katere člani namesto predstavnikov Googla izražajo kritike in pomisleke. Njen član je tudi Jimmy Wales. »Google se je umaknil iz soja žarometov. Pametno!« opaža Kimon Zorbas. »A pravno vprašanje v tem primeru res ni zahtevno – gre za tehtanje med dvema temeljnima pravicama. Tega se študenti prava učijo v prvem letniku.«

Google formalno obljublja spoštovanje odločitve Evropskega sodišča, a si v ozadju prizadeva za njeno razvrednotenje.

Pravica do pozabe je lahko zelo koristna pravica, ki utegne številnim posameznikom močno olajšati življenje. Lahko pa je zelo nevarna pravica, ki omogoča selektivno brisanje informacij in cenzuro. Tako kot je kladivo lahko orodje ali orožje. Odvisno, v čigavih rokah se znajde. In čeprav Google morda ni na vrhu lestvice zaupanja, lahko njegovo nasprotovanje poseganju v iskalne rezultate vzamemo kot pozitivno stvar – kot zagotovilo, da bodo pri presoji zahtev za izbris kar se da kritični. Z vidika javnega interesa bi bilo huje, če bi se zavoljo minimizacije stroškov odločili, da bodo vsem prošnjam avtomatično ugodili.

Se je pa treba zavedati, v kakšnem okolju živimo, ko mahamo z javnim interesom, opozarja vodja slovenskega Centra za posredovanje pri omrežnih incidentih v okviru Arnesa Gorazd Božič. »Podatki niso shranjeni samo v nekem javnem prostoru, ampak vse bolj dominirajo velika internetna podjetja, kjer javni interes ni ravno poravnan z njihovimi poslovnimi motivi.« Zato, meni Božič, lahko pravico do pozabe vidimo tudi kot regulativno orodje Evropske unije. »A hudič je pogosto v izvedbi. Kako se bo ta pravica zagotavljala in ali bomo priča različnim absurdnim situacijam na njeni podlagi, pa bomo še videli.«