Nogometni panoptikon

Kamere, ki skrbijo za prenos slike v domove milijonov nogometnih navdušencev, že dolgo niso več edine kamere, nameščene na nogometnih stadionih. Vsak od stadionov, na katerih igrajo tekme svetovnega prvenstva v Braziliji, je na primer opremljen še s sedmimi posebnimi kamerami, ki podpirajo tako imenovano »tehnologijo golove črte«, ki sodniku takoj sporoči, ali je žoga s celotnim obsegom prečkala golovo črto. Večina pomembnih nogometnih stadionov, tudi tisti v Braziliji, pa je poleg tega opremljena še z dodatnimi strateško razporejenimi kamerami, ki nenehno spremljajo in beležijo gibanje vseh 22 igralcev po igrišču. In na ta način ustvarjajo goro podatkov, ki jih je mogoče analizirati.

Tudi gledalci imajo na voljo mnogo več podatkov o tekmi, kot so jih imeli pred desetletjem. Spremljamo lahko podatke o posesti žoge, številu pretečenih kilometrov posameznih igralcev, številu natančnih podaj ... A to so podatki, ki zaradi narave nogometne igre zunaj širšega konteksta dogajanja na igrišču niso uporabni.

In medtem ko so v nekaterih drugih športih, na primer v košarki, ameriškem nogometu, kriketu in predvsem bejzbolu (glej film Moneyball) statistični analitiki vsaj v največjih moštvih že nepogrešljiv del tehničnega osebja, je v nogometu zaradi narave igre prodor naprednih statističnih analiz precej počasnejši.

V nasprotju z drugimi naštetimi športi je nogomet, ko gre za analizo igre s pomočjo statistike, precej nehvaležen. Igra je povsem tekoča, igralci so ves čas v gibanju, poleg tega se na tekmi ne zgodi veliko dogodkov, ki jih statistika sicer spremlja. Če je na primer pri košarki na tekmo doseženih več deset košev, se nogometna tekma prav lahko konča z izidom 0 : 0.

Ne gre za to, da bi v nogometu podatkov primanjkovalo. »Na voljo so podatki o položaju vseh igralcev na igrišču vsako desetinko sekunde. Vsak dogodek, ki se zgodi med tekmo, je razvrščen v svojo kategorijo. Vsak udarec z glavo, vsaka podaja, vsak strel, vsaka prestrežena žoga,« razlaga Blake Wooster, direktor britanske analitične družbe 21st Club. Gre pa za to, da je večinoma najlaže meriti precej nepomembne podatke, iz katerih ni mogoče sklepati o uspešnosti igre posamezne ekipe. In obratno – najtežje je meriti najpomembnejše vidike igre.

Za zdaj, pravi Wooster, je uporaba naprednih analiz podatkov v večini klubov omejena predvsem na pomoč pri odločanju o nakupu okrepitev. »Največ se dogaja na področju ocenjevanja posameznih igralcev, morebitnih okrepitev, ne pa na področju ocenjevanja delovanja celotne ekipe.«

Uvajanje uporabe napredne analitike v delovanje ekipe je dolgoročen projekt, katerega rezultati praviloma ne morejo biti vidni v nekaj tednih. »Traja lahko precej časa, preden dokažete vrednost določenih informacij. Po navadi dlje, kot so uprave klubov pripravljene potrpeti,« pravi Wooster. »Trenerji so pod pritiskom hitrih rezultatov, in če jim ne uspe, lahko hitro ostanejo brez službe. V takem ozračju pa niso ravno naklonjeni uvajanju nepreverjenih novosti, ki naj bi se obrestovale na daljši rok.«

Mediji med prenosi tekem pogosto navajajo nekatere statistične podatke kot pomembne, čeprav so dejansko zgolj zanimivi.

Podatkov o nogometnih tekmah je preveč glede na količino uporabnih informacij, ki jih je danes mogoče iz njih pridobiti. »Še vedno velikokrat analiziramo nepomembne parametre. Večja posest žoge ni vedno pomembna, število podaj ni vedno pomembno. Dejansko so doslej na trenutnem svetovnem prvenstvu večkrat zmagale ekipe, ki so imele manj podaj in manj posesti žoge od nasprotnika.« Niti število pretečenih kilometrov posameznega igralca ali ekipe, podatek, ki nam ga v televizijskih prenosih prav tako redno ponudijo, ne vpliva na rezultatsko uspešnost ekipe. »Če za vzorec vzamete dovolj tekem, ugotovite, da niti število pretečenih kilometrov niti posest žoge nimata nikakršnega vpliva na uspešnost ekipe.« Pri nogometnih prenosih se, tako Wooster, večkrat zgodi, da vam mediji navajajo nekatere podatke kot pomembne, čeprav so dejansko zgolj zanimivi.

Eden od pomembnih učinkov statističnih analiz v drugih športih je lažje prepoznavanje podcenjenih igralcev. Igralcev, ki naredijo veliko za uspeh ekipe, a nimajo statusa superzvezdnika in ne polnijo statističnih stolpcev. Messi in Ronaldo sta brez dvoma izjemno pomembna za ekipo, za katero igrata. A brez pomoči manj prepoznavnih soigralcev bi težko zasedala vrhove vseh lestvic najboljših igralcev. »Igralci so na lestvice večinoma razvrščeni po tem, koliko in kaj delajo, ko imajo žogo v posesti,« opozarja Wooster. »Imate pa tudi igralce, ki morda nimajo velikokrat žoge v svojih nogah, kljub temu pa zelo vplivajo na potek igre, lahko samo z gibanjem, s postavljanjem na prava mesta na igrišču ob pravem času. Učinek teh igralcev lahko vidite po tem, kaj se med tekmo ne zgodi.« Oziroma šele takrat, ko jih ni v ekipi in učinkovitost igre zaradi tega drastično pade. Kot primera takih nogometašev Wooster izpostavlja Brazilca Lucasa Leivo, ki igra pri Liverpoolu, in Fernandinha (Fernanda Luiza Rozo), ki igra pri Manchester Cityju. A kot rečeno, nekatere najpomembnejše elemente igre v nogometu je najtežje meriti.