Puškarstvo, star poklic

»Puška ustreli, kopito zadene! Sicer zelo nerad ponavljam ta stari izrek,« pribije Robert Flerin, »ker je tako oguljen, ampak kaj hočemo, če je pa res. Kopito je temelj in ta rek najbolje ponazori bistvo vsega. Je pa treba upoštevati nekaj dejstev. Pri puški z risano cevjo to ni tako pomembno, ker ima pri njej človek čas, da se pripravi na strel, se umiri. Pri puškah šibrovkah pa je strel hiter. Strelec puško dvigne in ustreli v nekaj sekundah, pri teh pa je zelo pomembno, da imaš os, cev in vse drugo, poravnano.« Da bi to nazorneje pokazal, išče primere po delavnici in vzame v roke najprej preprosto puško.

»Osnovno kopito, brez vsega, tisto najbolj preprosto je karabinsko kopito. Pa tudi to ti vzame nekaj dni, lahko je les muhast, lahko imam slab dan. Pri bolj zapletenih pa si, kot bi pihnil, ob štirinajst dni. Tale tukaj je klasična boroveljska puška. Pri tem primerku se je kopito zlomilo in sedaj moram narediti novo, ampak za levičarja. Izvirna tovarniška puška je imela kopito za desničarja. Imel sem precej sreče, da sem dobil podoben kos lesa, da se sklada s preostalim.« Vidi se, da je pravi mojster – puškarstvo, različne vrste pušk in vse skrivnosti njihovih mehanizmov pa drobne zvijače, vse ima v mezincu. O svojem poklicu in sebi pripoveduje z veliko humorja in s tisto pravo distanco, ki da vedeti, da zelo dobro razume pasti poklica in pasti, v katere se ujame človek, ki se jemlje preresno.

»Če se malo poglobiš v ta posel, res zahteva celega človeka. Sedaj govorim tako rutinersko pa v hecu, ampak ni kar tako. Bom dal primer – ko jeste krof, samo za trenutek vam popusti zbranost, pa ste že popackani z marmelado. No, približno tako je pri mojem delu. Pa fino je, da imaš očala, čeprav precej vplivajo na samozavest. Čista resnica!« In tako se ’hecanje’ in ’nadrealistične’ primerjave kar vrstijo, a izraz na obrazu ostaja resen, kot da bi prodajal suho zlato. »Naj pojasnim?« nedolžno vpraša. »Prav. Dolga leta sem delal z enimi očali in tako dobro sem videl z njimi, res lepo sem delal, vse v nulo zapasal. Pa zjutraj, preden grem k optiku po nova očala, zapašem še eno kopito, vesel, ponosen nase. Potem pridem domov z novimi očali, si jih dam na nos, pogledam jutranje delo in se čudim, od kod ti ’lufti’. Saj prej jih ni bilo, ko sem šel od doma! Tako, da zna človeka kar malo pobiti,« nabrito sklene pripoved. Ta samoironija govori o njem kot o natančnem mojstru, strogem in zahtevnem do sebe. Pravi, da pravega puškarja spoznaš po tem, kako je kopito videti od znotraj, na mestu, kjer je vanj upasan mehanizem puške. V tej glavi, se pravi v baskilu, je bistvo vsake puške. Zaradi tega imajo tudi najlepše od njih ta kovinski del lepo in umetelno graviran. A Flerinov del je lesen, sistemu kovinskih elementov puškinega mehanizma pripravi leseno ležišče. »To je bistveni del mojega dela! Zapasujem po mehanizmu, ki ga ima puška. Kopita se vedno delajo na že izdelano puško. Najprej se zapaše ta kovinski del, potem šele se začne delati zunanja oblika.« In zunanja oblika tudi ni tako preprosta, obstaja več oblik kopit. Pri nas imajo puške najpogosteje kopito s polsvinjskim hrbtom in bavarsko ličnico. Te so najbolj priljubljene. Potem pa je še cel niz variacij – na primer nemška ali okrogla ličnica, ličnica monte carlo ... Večina pušk ima tudi pištolski držaj, da se bolje prime; no, angleška kopita so brez držaja, so čisto gladka, da ko puško dvigneš, roka zdrsne po kopitu, tudi zato, da si hiter, se zasmeje in pripomni: »Hitro ustreliš, ni pa rečeno, da kaj zadeneš.« Pomembna je tudi dolžina kopita, saj ne sme biti ne prekratko ne predolgo, dolžina mora biti ravno prava. Na hitro se pomeri po dolžini podlakti, ampak poleg tega je odvisna še od dolžine prstov pa širine pleč itd. Kopita se delajo podobno kot krojač umeri rokav za suknjo – natančno in po meri naročnika. Poleg tega obstajajo tudi specialna kopita, recimo za strelce, ki streljajo z desne rame, a merijo z levim očesom. »Takšno kopito mora biti zavito. Do sedaj sem naredil kaka tri. Ni najprijetnejše, ker je zelo usločeno, videti je kot kakšna banana. Ta oblika sunka žal ne amortizira, sunek je močnejši. Tako ali tako pa je že precejšnja razlika med levim in desnim kopitom.«

Hrbet kopita ima glavno vlogo pri streljanju z daljnogledom, opozori Flerin in pripomni, da so včasih hrbte delali tako, da se je strelec orientiral po muhi, danes tisti, ki na puško privije daljnogled, tega skorajda ne odstrani več, zato se navadno naredi maksimalna višina hrbta, ki jo kopito dopušča. »Ampak to so vizualne in estetske osnove, vse drugo je v odmiku kopita od osi. To je druga bistvena stvar, ta je odvisna od posameznih razmerij – razdalje od sredine očesa do sredine ramena pa dolžine roke. In tako naprej. Torej imamo kopito z bavarsko ličnico kot tip, osnova pa je odmik kopita. Za dober strel je to pomembno,« strokovno razloži Robert Flerin, ki je izučen puškar. V začetku osemdesetih let se je šolal v Kranju v puškarni, vajencev je bilo tam do osem, pravi, da so bili najmočnejša generacija. »Zares prav v tem poslu sva ostala le dva. Poleg mene še eden iz Slovenj Gradca, zanj tudi delam. No, sicer sodelujem skoraj z vsemi slovenskimi puškarji – s Štehom, Vutejem, Skobirjem, Jenkom, z večino.«

Pravega puškarja spoznaš po tem, kako je kopito videti od znotraj.

Najstarejša slovenska puškarna naj bi bila tista v Borovljah (danes na avstrijskem Koroškem), ki jo je omenjal že Valvazor v 17. stoletju. Vrhunec je boroveljsko puškarstvo doseglo v 18. stoletju, ko je oskrbovalo avstrijsko cesarsko vojsko. Po letu 1920 pa je veliko puškarjev prišlo v Slovenijo, v Kranju so ustanovili puškarske zadruge, pa tudi šolo in tako je Flerin dedič boroveljske puškarske tehnične tradicije.

Pa se človek vpraša, kako se lahko nekdo preživlja z izdelovanjem kopit za puške. Flerin se najprej spet pošali: »Kopita lahko dela vsak, ki zna grablje nasaditi. Ja tako je, to je slovenska specifika, da vsi vse znamo!« Flerinova posebnost je tudi ta, da pogosto naredi kakšno rezbarijo in kopito oplemeniti z ornamentom. Pripomni, da je dela dovolj za sproti, čeprav se lovska populacija stara. »Preživeti se da, da bi pa s tem obogatel, kot sem si v mladih letih obetal, tega pa tudi sence ni. K meni v glavnem pridejo lovci in redki so še tisti, ki se lepo uredijo v lovsko obleko – za na jago ali pa tudi, ko pridejo k meni popravit puško. Ti, ki so lepo oblečeni, imajo drugačen odnos do puške.« Izročilo pravi, da se mora s puško ravnati kot z osebnim predmetom in da ni pomembna le izbira puške z dobrim mehanizmom, ampak si dajo pravi ljubitelji klasičnih pušk vgravirati na ’baskil’ tudi rastlinsko ali živalsko okrasje ali pa kar oboje hkrati.

Le kdo bi si mislil, da je puškarstvo tako kompleksna obrt, pri njej sodelujejo kovači, načrtovalci puškinega mehanizma – pravi fiziki, graverji in rezbarji, ki obdelajo leseni del puške, pa še usnjarji, ki ukrojijo pas, da si je puško mogoče oprtati. Leseni deli šibrenic, risanic, repetirk, prelamač, kombinirk pa pušk za glinaste golobe in drugih športnih pušk so Flerinova domena. »V glavnem se dela vse iz orehovega lesa. In orehi znajo biti različnih barvnih odtenkov, imel sem celo enega, ki je vlekel na roza. Oreh je lep, ima lepo sliko in ga je mogoče lepo obdelovati. Še posebej, če je kakšen koreninski del, tega je mogoče zelo lepo obdelati. Se moram popraviti! Ne korenina, ta je bela in prekrhka. Najboljši kosi so iz štora. Sicer pa se pri nas dela iz vseh kosov lesa. Če pa kdaj dobim res kak dober oreh, je po navadi iz Turčije. Oni se s tem ukvarjajo na veliko, imajo cele gozdove orehov in seveda tudi podjetja, ki ta les prodajajo.« Iz Turčije mu misli zbežijo do puškarjev v Rusiji in nekdanji Vzhodni Nemčiji, kjer so znali kopita lepo okrasiti z intarzijami. Pa hitro vzame v roko del kopita in z orodjem in šablonico vreže klasično drobno mrežno rezbarijo – 20 urezov na colo. »To je zato, da ne zdrsi med prsti,« pripomni. Sicer pa mora biti kopito zaščiteno z debelim zaključkom iz gume, ki ga ščiti predvsem pri odlaganju puške. In ker se Flerin spozna na marsikaj, ne le na leseni del, vzame v roko še puško iz leta 1908 in razloži: »Iz žiga se vidi številka žigosanja in letnica izdelave. Puška je zanimiva, ker je dratenka. O tem govorijo vidni polžki na površini kovinske cevi. Ta cev je iz materiala različnih vrst. Najprej so skovali kvadratek, iz tega naredili trak in ga navili okrog trna, čisto po kovaško. Tale s polžki je med lepšimi, lahko pa so le črtice. To je star postopek in ta primerek je eden zadnjih z začetka 20. stoletja.«

Robert Flerin je bil tudi eden izmed boljših športnih plezalcev, bil je prava legenda, ker se je v steni lahko dvignil na prstancu ene roke. »Plezanje? Ne bom o tem! Vse preveč ljudi se v javnosti hvali s svojim plezanjem. To mi gre na živce, vsak, ki je dvakrat poskusil, že misli, da je plezalec.« Nadvse duhovitemu človeku, ki se zna pošaliti, pri pogovoru o plezanju ni bilo več do šale.