Dob ali volitve

Državna volilna komisija te dni pakira volilne pakete in jih pošilja po svetu. Izseljencem, ki imajo stalno bivališče v tujini, in onim, ki bodo zaradi počitnic ali česa drugega glasovali po pošti. Teh je slabih 4000, veliko, na predčasnih volitvah leta 2011 jih je po pošti želelo glasovati (le) okoli 1400. V volilni komisiji so prepričani, da bo velika večina »dopustnikov« pravočasno prejela volilno gradivo, po vsej verjetnosti v začetku prihodnjega tedna, a hkrati priznavajo, da lahko nastanejo zapleti, saj nekateri posamezniki ne bodo na naslovu, ki so ga pred tedni sporočili volilni komisiji, nekateri volivci pa so si premislili in ne bodo odšli na napovedani dopust. A ker jim bodo volilno gradivo poslali po pošti, na domačem volišču ne bodo mogli voliti.

Tokratne priprave na praznik demokracije so turobne. Pravnomočno obsojeni Janez Janša zaradi korupcije sedi v zaporu, njegovi privrženci pa prižigajo sveče in žugajo vrhovni sodnici, ki obravnava njegov primer. Največja parlamentarna stranka je pred meseci razpadla, oba njena poganjka bosta po optimističnih napovedih jeseni med manjšimi parlamentarnimi strankami (če bosta sploh dosegla parlamentarni prag). Glavni favorit za premiera, sredinski Miro Cerar, je nespreten, všečen, a za zdaj politično neodločen, v svoji »konservativno-levičarski poziciji« pa tudi neprepričljiv. Združena levica, ki ponuja alternativni politični program, sodi na margino, na politični desnici pa zaradi pat položaja, ki ga je povzročilo Janševo bivanje na Dobu, ne znajo ali ne zmorejo artikulirati prepoznavne politične govorice. Zraven pa jim ne pomaga niti cerkev, ki se je postavila na militantno pozicijo branjenja SDS. Na duhovnost in politično zadržanost pa so pozabili.

In tukaj tudi smo. Nekaj dni pred volitvami, ki naj bi Sloveniji znova prinesle razvojni preobrat, se velik del predvolilne razprave še vedno vrti okoli človeka, ki je zaprt na Dobu. Kar je po svoje logično, gre za bivšega premiera, za dogodke, o katerih mediji morajo poročati, a v vsej tej kakofoniji odlično pripravljenih in vodenih »protestov«, izjav »civilnih« združenj, nekaterih »neodvisnih« pravnih mnenj, sveč in solz ogorčenih privržencev se pozablja dvoje. Da je, prvič, sodna veja oblasti samostojna, da sodišča včasih res presodijo napačno, a ravno zato obstajajo različne sodne instance, in drugič, da je Janša samo človek in da smo vsi posamezniki pred zakonom enaki. Nima le obsojeni politik žene in otrok, družino imajo tudi drugi kaznjenci, družine so imeli tudi izbrisani. Zaradi izbrisa so bile recimo kršene človekove pravice 5000 mladoletnim otrokom, do katerih pa SDS (in velik del medijev) ni kazal nikakršnega sočutja.

Janez Jaša je želel oditi v zapor. Ni vložil prošnje za odlog prestajanja kazni. Revizijo na vrhovno sodišče je namenoma vložil zelo pozno. Ravnal je taktično. S premislekom. Iz zapora je naredil volilno zgodbo. Iz kaznivega dejanja politično vrednoto. Del slovenske javnosti ne bo nikoli priznal, da imajo voditelji naroda lahko tudi mračno plat, na Hrvaškem recimo nekateri obsojene vojne zločince še vedno dojemajo kot junake domovinske vojne. To ni presenetljivo. Prava težava je drugje. Politična elita, ki ima polna usta boja proti korupciji, ni enoglasno obsodila kaznivih dejanj Janeza Janše, ni spregovorila o pomenu pravne države in vladavine prava, ni se odločno postavila na stran neodvisnosti sodstva.

To, da v predvolilnem času prevladuje bitka za Dob, je tudi njena zasluga.