4. 7. 2014 | Mladina 27 | Komentar
Ta čudovita igra
Poklicni nogomet je postal korporativni stroj, FIFA in UEFA globalna holdinga, vsi skupaj pa živijo od mitološke zgodbe o nogometu kot nečem zdravem, nečem, kar lahko ljudem pomaga iz bede
Suarezov ugriz: najznamenitejši dogodek letošnjega svetovnega prvenstva
© Profimedia
Bratovševo ploščad, med katere betonskimi stolpnicami sem odrasel, je Vladimir Braco Mušič v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih trdega socializma, projektiral tako, da bi bila, kljub izjemno veliki koncentraciji ljudi na razmeroma majhnem prostoru, čim prijetnejša za njihovo oziroma naše bivanje. Med drugim je obkrožena z več prostori, na katerih je bilo mogoče igrati nogomet. Lahko smo ga igrali na ogromni zelenici čez cesto na severni strani, saj takrat še ni rabila izključno kot stranišče za štirinožne oziroma parkirišče za jeklene ljubljence, ali pa na asfaltnih igriščih na južni strani naselja. Kot da teh prostorov ne bi bilo zadosti, smo žogo brcali tudi na betonski ploščadi med bloki, jo nabijali v njihove stene, naravnost v dnevne sobe nesrečnikov v pritličnih stanovanjih. Nogomet je bil za nas pomemben. Igrali smo ga vsak prosti trenutek in v vsakem vremenu. Na dva gola, na enega, na male, na odbitke, »ševo« ali »pimplerja«, v nešteto izvedbah. Se medsebojno razvrščali, povezovali, prepirali, se sočno preklinjali, včasih tudi stepli, a ga nikoli nehali igrati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.