4. 7. 2014 | Mladina 27 | Družba
»Brezplačne« sladkarije
V svetu mobilnih iger je treba besedo »brezplačno« jemati z veliko mero dvoma
Candy Crush Saga: stopnja 79 od za zdaj 320
Mreža sladkarij, ki nas na zaslonu mobilnega telefona pričaka ob prvem zagonu megauspešnice Candy Crush Saga, je razumljiva vsakomur. Nekateri bomboni in lizike so si podobni in med igro hitro dojamemo, da jih lahko »rešujemo« iz »zapora« ter kako to storiti čim hitreje ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 7. 2014 | Mladina 27 | Družba
Candy Crush Saga: stopnja 79 od za zdaj 320
Mreža sladkarij, ki nas na zaslonu mobilnega telefona pričaka ob prvem zagonu megauspešnice Candy Crush Saga, je razumljiva vsakomur. Nekateri bomboni in lizike so si podobni in med igro hitro dojamemo, da jih lahko »rešujemo« iz »zapora« ter kako to storiti čim hitreje ...
To je bolj ali manj temeljno gonilo igre Candy Crush Saga, ki že dobri dve leti pustoši denarnice uporabnikov pametnih telefonov. Gre za eno največjih mobilnih iger doslej, ki si jo je na svoj telefon namestilo že več kot 500 milijonov uporabnikov. Vsi ti ljudje se na poti v službo, med delovnim časom, na poti domov in doma igrajo s sladkarijami.
To ni presenetljivo, saj je igra zasnovana tako, da uporabnika zasvoji. Sprva nas privabi z nekaj preprostimi nivoji, ki pa hitro postanejo ravno prav težki, da poskušajo ustvarjalci od nas vedno znova izvabiti kakšen dodaten evro. In to kljub temu, da je igra v spletnih trgovinah brezplačna! Igra pa omogoča tako imenovane mikrotranskacije, majhne zneske, ki jih igralec plača za pridobitev dodatkov, ki mu olajšajo ali pomagajo premagovati posamezno stopnjo igre. Tako lahko za ne ravno skromnih 1,79 evra dobimo pet dodatnih potez, ki nam omogočijo dokončati trenutno stopnjo. To se morda ne zdi pomembno, a ko vas Candy Crush Saga enkrat zagrabi, se je nenehnim pozivom igre, ki od vas hoče denar, vedno težje upreti.
Psihološke igre, kakršna je Candy Crush Saga, se seveda ne ustavijo pri tem, da nam skušajo prodati dodatne bonuse. Bolj problematično je, da nas igra po petih spodletelih poizkusih izobči. Vsako izgubljeno življenje igro zaklene za trideset minut. Če porabimo vseh pet življenj, sladkarij ne moremo prelagati kar dve uri in pol. No, ali pa, dokler igri ne damo 79 centov za nakup dodatnega življenja. 79 centov sicer ni veliko, a tega zneska ne plačamo le enkrat, saj se pogosto znajdemo v takih težavah. Še nekako najlažje se od njega poslovimo, ko dobimo prepoved igranja za naslednjih 24 ur.
Igra nas zaradi svojih zakonitosti lahko olajša za deset ali pa deset tisoč evrov, ki nam bodo pomagali dosegati vedno višje število stopenj; trenutno jih je že 320. Naodmevnejši so primeri posameznikov, ki so v igro zmetali celo premoženje, tudi po več sto tisoč evrov. Vendarle pa je takšnih igralcev malo, večina v v roku nekaj mesecev zapravi »le« nekaj deset ali sto evrov.
Candy Crush Saga s tem hodi po meji sprejemljivega. Plačevanje za pomagalnike sicer sodi med sprejemljive načine pridobivanja sredstev, zaplete pa se pri plačevanju za, no, igranje. Igra, ki od svojega igralca zahteva denar, da jo bo sploh lahko igral, ni več igra. Zagovorniki takšnega modela nas hitro spomnijo na klasične arkadne avtomate iz naše mladosti. Vendar smo pri avtomatih plačali vsako igro, tu pa gre za namerno onemogočanje igralca, da igra.
Poslovni model mikrotranskacij je prisoten v obeh največjih mobilnih trgovinah z aplikacijami. Applov App Store se zaveda problema, saj je tovrstne aplikacije označil z besedno zvezo »in app purchases« in tako uporabnike posvaril, da ne gre za brezplačne igre. Googlova trgovina Play pa pred namestitvijo sporoča, da aplikacija vsebuje možnost mikrotransakcij, in tako skuša na enak način kot kolegi v Applu vzpostaviti razliko med resnično brezplačnimi in navidezno brezplačnimi izdelki.
Vseeno poslovni model mikrotransakcij očitno deluje, saj po njem na bolj ali manj umazan način posegajo tako neodvisni razvijalci kot velike založniške hiše. Candy Crush Saga je na spektru sprejemljivega nekje na sredini, za primer dobre prakse pa velja denimo Monument Valley. Tej igri sicer očitajo visoko ceno, saj stane 3,6 evra, končamo pa jo že v nekaj urah. Vendar gre za odlično narejeno mini avanturo, ki nam za približno pol cene karte v kinu ponuja enako količino zabave. Na temni strani poslovnega modela mikrotransakcij pa najdemo igro Dungeon Keeper mobile, ki ji težko rečemo igra. Gre za mobilno različico klasike iz devetdesetih, ki jo je založnik EA prepakiral v izterjevalnico denarja, saj moramo za napredovanje včasih čakati 24 ur. Seveda se da dogajanje pospešiti z denarnim vložkom, recimo z mikrotransakcijo za okoli 90 evrov. Še enkrat: znotraj te »brezplačne« igre obstaja gumb, s katerim igri podarimo 90 evrov, da jo sploh lahko normalno igramo!
Seveda je treba poudariti, da je mogoče pri Candy Crush Sagi pač počakati tisti dve uri in pol in nato nadaljevati igro, ne da bi oškodovali svojo denarnico. Prav tako je mogoče pri Dungeon Keeperju počakati 24 ur in nato nadaljevati igro. In mnogi to tudi počnejo. Tudi pri nas.
A takrat, ko čakamo, da bomo igro lahko igrali, je ne igramo. Kaj potem pravzaprav počnemo? Odgovor na to vprašanje ponujajo igre, ki jih na začetku sicer plačamo, a potem igramo brez dodatnega zapravljanja. Zato tistih 3,6 evra za Monument Valley morda le ni tako visok strošek. Je le pošten strošek.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.