Pomembna simbolika

Od leta 2010, ko so se predsedniki Slovenije, Italije in Hrvaške udeležili proslave ob 90. obletnici fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu, se simbolična srečanja miru med nekdaj sprtimi narodi nadaljujejo.

Osrednji dogodek v spomin vsem žrtvam prve svetovne vojne na Goriškem je bil v nedeljo pri kostnici italijanskih vojakov v Rodopolju. Dan pozneje je Napolitana gostil Pahor. Na Sveti gori nad Novo Gorico sta sedla na novo klop miru. »Mir ni samo odsotnost vojne, mir temelji na veliko tesnejših povezavah prijateljstva, sodelovanja in solidarnosti,« je njuna prizadevanja razložil Italijan. A manifestacije sprave večinoma ostajajo zgolj na simbolni ravni.

»Če bi se resnično nameravali pokloniti mrtvim iz prve svetovne vojne vseh narodnosti, bi morali nadaljevati le slab kilometer po isti državni cesti do skromnega avstro-ogrskega pokopališča v Foljanu, kjer se nahajajo mrtvi vseh narodnosti, vključno z Italijani. Rodopolje ni običajno pokopališče. Italijani ga poveličujejo v Svetišče, Sacrario. Postaviti ga je dal Mussolini,« je več podpisnikov odprtega pisma očitalo Pahorju in Josipoviću. Na Sveti gori so predstavniki slovenske manjšine v Italiji s transparenti opozorili na neprestano kršenje njihovih pravic.

Spomenka Hribar je v Sobotni prilogi Dela v odprtem pismu Massimilianu Lacoti, predsedniku Unije Istranov, opozorila še na spregledano »romanje« skupine italijanskih ezulov na Ljubljanski grad. Konec maja se je v kaznilnici gradu poklonila italijanskim žrtvam povojnih pobojev – češ da so bili tam po vojni v etničnem čiščenju pobiti in mučeni številni Italijani, ki so jih iz okupiranega Trsta in Gorice prepeljali jugoslovanski vojaki. »Na gradu po vojni niso ubijali Italijanov! Ni šlo za »zasedbo« Trsta, ampak za njegovo osvoboditev izpod nemškega okupatorja! Nihče ni bil usmrčen po načelu etničnega čiščenja!« je zapisala Hribarjeva.

Zgodovinar Jože Pirjevec je zgrožen: »Si predstavljate, da bi Francozi dovolili nemškim nacistom, da bi šarili po Franciji in proslavljali okupacijo Pariza?« Opozarja še, da bi morala Spomenka Hribar pismo nasloviti na Erjavca in njegovega italijanskega kolega. »Kako je mogoče, da Italija dovoljuje te akcije in da Slovenija to prenaša? To je vzbujanje sovraštva med narodoma v trenutku, ko najvišji predstavniki držav proglašajo prijateljstvo. Da tem ljudem, ki hočejo slovenski narod predstaviti kot genocidni, nihče ne stopi na prste, pomeni, da je podtalno to nekomu všeč.«