Veliki prelom

Alenka Bratušek zase pravi, da je pogumna, njeno volilno geslo je »Pogum za naprej«. Slovenijo je odrešila trojke, sprožila naj bi bila gospodarsko rast. Njeni politični konkurenti naj bi bili drugačni. »Pri Cerarju poguma ne vidim, ni ga pokazal niti pred enim letom, ko je bila država na kolenih,« je dejala nekaj dni pred volitvami.

Pogum do sedaj ni bil politična vrlina, ki bi jo slovenski volivci nagrajevali. Bolj so nagrajevali zadržanost, predvidljivost, obete, recimo v času Drnovškovih vlad, ali vsaj alternativo, ki obljublja spremembe razmer, s katerimi niso zadovoljni. Včasih se je v Sloveniji volilo iz strahu. Protestno. S stisnjenimi zobmi.

Vsi ti dejavniki so ključnega pomena za razumevanje Cerarjeve priljubljenosti. Pravnik, ki mu očitajo politično neizkušenost, je do zdaj ravnal modro, pragmatični, taktično. Spomladi 2013 ponujenega premierskega položaja ni sprejel, ker je menil, da znotraj tedanjih političnih razmerij ne bi bil dovolj močen. Zavrnil je ponudbe vstajnikov, da bi skupaj ustanovili stranko, pri njem so bili večkrat. Čas ni bil primeren. Čakal je na volitve. In te so prišle. Ustanovil je svojo stranko, danes se mu v parlamentu obeta več kot 30 poslanskih sedežev. Vodi po vseh anketah javnega mnenja, k njegovi stranki se prelivajo glasovi večine drugih. Ker je moralen, umirjen, poglobljen zagovornik pravne države, si je uspešno nadel avreolo odrešenika Slovenije. Pravzaprav so mu jo nadeli drugi, mediji, ki iščejo instantne rešitve, in volivci, ki v tej igri sodelujejo. Ljudje vanj gotovo projicirajo prevelika pričakovanja. V Stranko Mira Cerarja se preliva večina glasov tistih, ki so na prejšnjih volitvah podprli Pozitivno Slovenijo, Državljansko listo, pa tudi del glasov volivcev »tradicionalnih« strank. Danes ga v tej volilni dirki nihče zares ne napada, nad njim ne visi sum koruptivnih dejanj, visoke zaslužke prepričljivo upravičuje s predanim delom ustavnega pravnika, celo občasno sodelovanje s pisarno zloveščega Mira Senice ne zbuja toliko pozornosti, kot bi jo pred nekaj leti.

Priljubljenost Mira Cerarja je plod preteklega dogajanja v politiki, učinek nezaupanja v politične institucije. Volitve 2014 so se začele že veliko prej. Začele so se z razpadom LDS, z avtokratsko vlado Janeza Janše, s sprtimi strankami v času Pahorjeve vlade, z Jankovićevo zmago in njegovim zlomom, z Janševo enodejanko, z begom pred trojko v času Alenke Bratušek. Kaj je skupno temu desetletju? Negotovost in nepredvidljivost. Politizacija družbe. Strah. Razočaranje. Apatija. Nerealne zahteve. Skupen mu je nesposoben politični aparat. Povprečnega volivca politika v času normalnosti ne zanima, v parlamentarni demokraciji je tehnologija vladanja prepuščena poslancem in vladi, ne pa referendumom in izrednim volitvam. Da ne bo pomote, nadzor nad politiko je pomemben, navajanje argumentov in protiargumentov prav tako, civilnodružbeno delovanje tudi, a slovenski volivci so utrujeni od politike, ki je namenjena zgolj boju za moč in vpliv. Zadnja leta Slovenija pada iz politične krize v politično krizo, iz izrednih razmer v izredne razmere. Cerar obljublja, da bo to prekinil. Obljublja, kot pravi sam, mir. Predstavljal naj bi pravo, vrnitev morale, tehtnost. V politiko naj bi vrnil »človečnost«.

Ne moremo se sprenevedati. Danes je ravno Cerar tisti, ki lahko s svojo politiko popolno otopi razdražene in užaljene volivcev SDS ter razdiralno politiko te stranke. Kljub nedoslednostim je to pomemben presežek zadržane sredinskosti. Hkrati se Miro Cerar, in to mu lahko štejemo v dobro, ne dela, da je nekaj drugega. Noče biti Antijanša, da bi ga volili Janševi nasprotniki, noče biti izrazit levičar, da bi pobiral glasove na levici. Ponavljamo, njegova ponudba je predvsem mir. Pri čemer mora seveda vedeti, da pravega miru v politiki ni in da bo Janez Janša, ki s svojo politiko vseskozi ustvarja izredne razmere, prej ali slej prišel iz zapora. Politiko je poskušala umiriti že Alenka Bratušek, a je zdržala samo dobro leto. Odstavila jo je lastna stranka.

Treba pa je biti pošten. Miro Cerar pridobiva tudi zaradi napak drugih strank. SD bo na teh volitvah dosegla razmeroma slab izid predvsem zaradi obnašanja Igorja Lukšiča, ki je na začetku leta oholo zavrnil kandidaturo priljubljenega Igorja Šoltesa za ministra za zdravje. Pridobiva zaradi razpada Državljanske liste, za katero so volivci upali, da bo »resetirala« Slovenijo. Pridobiva zaradi obsodbe Janeza Janše in načina, kako je njegova stranka odgovorila na odločitev sodišča. Pridobiva zaradi razpada Pozitivne Slovenije. Volilno telo za vse stranke nima enakih meril. Zdi se, da stranka Desus ne bo kaznovana zaradi propada zdravstvene reforme, ki je zastala zaradi nedejavnosti in lobističnih povezav nekdanjega ministra Tomaža Gantarja.

Politika in morala

Miro Cerar je vstopil v prazen politični prostor in med volivce, ki pričakujejo prenovo slovenske politike. Cerar na fakulteti veliko govori o pravu in etiki. Je moralist, ki kot primerjalno prednost svoje stranke postavlja samoumevne etične standarde. Trdi, da je »zgostitev slabega v Sloveniji prekoračila vsako razumno mejo«. Slovenijo opominja, da je zašla, pravi, da moramo vsak dan od sebe in drugih zahtevati višjo stopnjo etične prizadevnosti. »Ne kar neka splošna zahteva po nekih visokih vrlinah in vrednotah, pač pa vsakodnevna in iskrena prizadevnost v pravi smeri, za postopni dvig.« »Poleg programa v politiko prinašamo nove ljudi, ki bodo v politiko uvedli višjo politično kulturo … Vsi potrebujemo višjo stopnjo etične kulture.«

Moralna prenova ni politični program. Še več, sklicevanje na moralne standarde je v politiki nevarno. Politika ne sme spreminjati družbe, ne v levo, ne v desno, ne v polje katoliške moralnosti, ne v polje nove etike. Politiki z zakoni včasih ustvarjajo možnosti, da nekaj postane družbeno sprejemljivo, recimo izenačenje zakonske in zunajzakonske skupnosti, a o prenovi človeka, celotne družbe se v demokraciji ne govori. Kadar je morala in nič drugega podlaga politike, je politika demagoška in prazna.

Kam lahko pripelje moralna prenova, ki jo zaukaže politika, nas uči preteklost. Prenova »slovenskega narodnega značaja« je bila ena od temeljnih točk Osvobodilne fronte. Zgodovina je pokazala, kam je pripeljala. Tudi Janša je leta 1991 pisal, da se mora »celotna družbena struktura premakniti v desno«. Zato bi bilo zelo narobe, če bi Cerar s poudarjanjem temeljnih etičnih predpostavk, ki so vsesplošno sprejete, poštenosti, odgovornosti, verodostojnosti, strpnosti, želel spremeniti družbo. Spremembe v politiki, v političnem delovanju so dobrodošle, a le tam, izgradnjo novega človeka naj politiki raje prepustijo zgodovini.

Miro Cerar ni novi Janez Drnovšek. Je pa politik sredine, ki ga ne preganjajo demoni preteklosti, ki ni revanšist, ki zna poslušati. Še nedavno se je kot edina realna politična alternativa kazala vlada, ki bi jo vodil zapornik z Doba.

Bo to dovolj?

Zaradi zavez o vrnitvi poštenja v politiko in zaradi kandidatne liste, na kateri ni izrazitih politikov, bi lahko Cerar pomenil tudi uresničitev zahtev vstajniškega gibanja. To je zahtevalo radikalne politične spremembe, neposredno demokracijo, nasprotovalo je varčevanju, zagovarjalo razlastitev, zadružništvo. Cerar ne ponuja ničesar od tega. Zato pa sta vstajniške zahteve, recimo kritičnejši odnos do Bruslja in njegove gospodarske politike, prevzeli dve drugi stranki. SD, na listi katere kandidirajo člani Solidarnosti, in Združena levica. Trditi, da slovenske vstaje niso imele oprijemljivih programskih rezultatov, bi bilo nesmiselno. Prav tako bi bilo nesmiselno trditi, da je Cerarjeva priljubljenost posledica slovenskih vstaj. Oboje je posledica enakih družbenih razmer, podobne dikcije problemov, a rešitve, ki jih ponujajo eni in drugi, so različne.

Glavni očitek Miru Cerarju je, da nima pravih stališč. Da deluje v polu sredinskega povprečja. Ko so ga recimo pri Delu povprašali, ali bi njegova stranka podprla predlog, da Snowden in Assange v Sloveniji pridobita politični azil, so iz stranke odgovorili, da »njunih dejanj ne moremo z ničimer podpreti, a se lahko strinjamo, da so bila potrebna za doseganje večje transparentnosti v mednarodni politiki«. Kar je licemersko. Zakaj ne podpirajo njunih dejanj, če pa so bila potrebna? Podobno je pri vprašanju odnosa do družin

istospolno usmerjenih. Miro Cerar ni podpisal zaveze o človekovih pravicah pripadnikov skupnosti LGBT. Podpira njihove zahteve, a pravi, da je za uveljavitev teh zahtev potreben širok družbeni konsenz. Ko so bili na pot iskanja širokega družbenega konsenza in pravnih možnosti potisnjeni izbrisani, so pravico dosegli šele na Evropskem sodišču za človekove pravice. Povsem podobno izmikanje je opaziti tudi pri odnosu do Janše. Cerar se je od stranke SDS in Janeza Janše nedvoumno distanciral šele, ko mu je Janša iz zapora sporočil, da njegova stranka ne bo šla v koalicijo »s strankami brez programa in brez časti«. Izjasnil se je takrat, ko mu drugega ni preostalo.

Vendar je takšno politiko treba tudi razumeti. Smo v predvolilnem času in zaostrena politična retorika bi lahko od Cerarjeve stranke odvrnila več glasov volivcev, kot bi jih pritegnila.

Bistvena vprašanja bodo postala pomembna po pričakovani zmagi Mira Cerarja. Kdo bodo njegovi ekonomski svetovalci? Kakšna bo njegova politika? Kaj bo zagovarjal? Kako bo vladal? Kaj bo pisalo v koalicijski pogodbi? Kdo bodo novi ministri? Kako bo povečal zaupanje v državo? Tega danes ne moremo natančno vedeti. A jasno je tole. Miro Cerar gotovo ni novi Janez Drnovšek. Je pa politik sredine, ki ga ne preganjajo demoni preteklosti, ki ni revanšist, ki zna poslušati, ki ni obremenjen s preteklimi političnimi razmerji. Še nedavno se je kot edina realna politična alternativa v Sloveniji kazala vlada, ki bi jo vodil zapornik z Doba.

Na letošnjih volitvah imajo volivci veliko različnih možnosti. Lahko izberejo Janeza Janša in njegove neprostovoljne strankarske satelite. S tem bodo izbrali politiko, ki je prepričana, da je temeljni problem Slovenije vladavina komunistov. Lahko podprejo SD, Zavezništvo Alenke Bratušek, Desus in še koga, ki hkrati govori o socialni državi in o pomenu konkurenčnosti. Lahko stavijo tudi na najverjetnejšega zmagovalca Mira Cerarja, pa čeprav ni najbolj jasno, kako se bo nova politična stranka obnašala, ko bo dobila veliko politične moči. Po veliki zmagi LDS na volitvah leta 2000 je sledil njen počasni razkroj.

Lahko pa volivci izberejo Združeno levico. Če se bo Združena levica prebila v parlament, bo s svojimi političnimi idejami celoten spekter parlamentarne razprave vsebinsko premaknila na levo. Njena stališča in politične inovacije bodo dobile predstavniško legitimnost. Prisluhniti ji bo morala tudi stranka, ki bo vodila vlado.

Veliki prelom na volitvah leta 2014 se ne bo zgodil samo, če bo vlado prevzel Miro Cerar, zgodil se bo tudi, če se bo v slovenskem parlamentu pojavila nova levica.

Cerkev je neposredno podprla Janeza Janšo, škofa govorita o montiranih procesih

Ivan Štuhec, mariborski duhovnik in univerzitetni profesor, se je zadnje mesece izrazito postavil na stran zaprtega Janeza Janše. Nastopa na shodih, vodi javne molitve in zatrjuje, da mu gre za pravičnost. »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo,« je dejal v Mariboru. »Prave politike ni brez pravičnosti. Ne borim se za oblast, borim se za pravičnost v politiki.«

Štuhec kljub političnemu navijaštvu hkrati dodaja, da nastopa v osebnem imenu, ne kot predstavnik cerkve, pač pa kot človek, slehernik, opazovalec, ki mu ni vseeno. To je seveda pričakovano, v modernem času, ko je cerkev ločena od države, ne more neposredno zagovarjati ene ali druge politične stranke. »V cerkvi se bomo seveda opredeljevali za tiste politične skupine, ki so nam po vrednostnem redu bližje …. Zdi pa se mi zelo problematično, kadar se škof zelo jasno postavi na politično pozicijo, saj s tem škodi sebi in cerkvi, ker si ustvarja politične nasprotnike,« je Štuhec dejal v posebni številki Mladininih intervjujev.

In ravno to se je zgodilo. Teden pred volitvami je Slovenska škofovska konferenca objavila posebno izjavo, v kateri je vernikom priporočila, kako naj volijo. To škofje vedno storijo pred volitvami in referendumi, včasih so bolj, drugič manj neposredni, tokrat pa so zapisali, da morajo biti državljani zaradi zadnjih dogodkov še posebej pozorni »na vrednoto pravne varnosti ter poštenega, nepristranskega in strokovno zanesljivega sodnega sistema«. Da ne bi bilo nesporazumov, češ da ni moralno voliti obsojenih politikov, so škofje dodali, naj katoličani dobro premislijo, »kaj in na kakšen način so v preteklih letih stranke in posamezniki naredili za našo domovino in kako realne so njihove obljube za našo skupno prihodnost«. Slovenska škofovska konferenca je podprla Janeza Janšo. To je storila uglajeno, brez besed o zaroti in komunistih.

Novomeški škof Andrej Glavan, ki je tudi apostolski administrator ljubljanske nadškofije in predseduje Slovenski škofovski konferenci, pa je bil neposrednejši. Dejal je, da obstaja vtis, da se Slovenija »vrača v obdobje montiranih političnih procesov«, in da se proces Patria zlorablja za politični obračun.

Glavan ni pravnik, končal je teološko fakulteto, je diplomirani inženir kemijske tehnologije. Na zapletena pravna vprašanja se ne spozna. A kot škof je naredil točno tisto, na kar je v intervjuju za Mladino opozoril Ivan Štuhec. Ni samo ustvaril političnih nasprotnikov, cerkev jih ima v Sloveniji tudi zaradi svojih dejanj že tako zelo veliko, ampak je izločil še tisti del vernikov, ki so drugačnega prepričanja, ki menijo, da je sodstvo v Slovenijo neodvisno.

V politični agitaciji prav tako ni bil edini. Murskosoboški škof Peter Štumf je recimo v javnem pismu zapisal, da »so julijske volitve odločilne. Simbol teh volitev je Janez Janša. Niso ga za to napravili njegovi somišljeniki, še manj cerkev, kot sedaj razglašajo nekateri mediji, temveč nepravno sodstvo, ki so se ga polastili nasprotniki vrednot osamosvojitve.«

Tako pa ne govorijo le škofje. Lojze Peterle je na svojem profilu na Facebooku opisal, kako je moral v nedeljo, po zlati maši moža, ki ga spoštuje in ki mu je hvaležen, »pridigo preliti s pivom«, saj je duhovnik vernikom zabičal, da morajo voliti stranko, ki ima predsednika v zaporu, če ne želijo živeti v grehu. »Ne verjamem, da lahko stanje duha na Slovenskem spremenimo tako, da bodo duhovniki prevzemali vlogo strankarskih aktivistov in nam z avtoriteto razodete resnice v cerkvah priporočali, koga naj volimo. Cerkev in politika se morata očistiti in se posvetiti vsaka svojemu poslanstvu. Samo tako lahko tudi pristno sodelujeta v dobro ljudi,« je zapisal Peterle. »Ker se imam kot laik za del cerkve, želim, da moja cerkev dobro razlikuje, kaj gre bogu in kaj cesarju.«

Cerkev in škofje so se v zgodovini Slovenije za zdaj samo enkrat tako izrazito postavili na stran ene politične stranke in enega politika. To je bilo v času Depale vasi. Tudi takrat je bil v glavni vlogi Janez Janša.

So volitve res odločene ali pa je še kaj možnosti za presenečenje?

Mladina skupaj z agencijo Ninamedia že od petka, 4. julija, vsak dan meri, kaj se dogaja s podporo posameznim strankam. Izidi se vsak dan analizirajo, primerjajo in objavijo na Mladinini spletni strani (metoda tracking poll). Zadnji izidi bodo objavljeni v petek, le nekaj ur pred začetkom volilnega molka.

Izidi, objavljeni v tiskani različici Mladine, so iz sredine raziskave. Nakazujejo razmerja, ki so prisotna že dlje časa. Nekaj dni pred volitvami odločno vodi Stranka Mirana Cerarja, njen izid je okoli 34 odstotkov. Druga je stranka SDS, ki v povprečju za SMC zaostaja za okoli 10 odstotnih točk. V zadnjih dneh je sicer zaznaven trend rasti podpore SDS, a ta je za zdaj majhna, hkrati pa podpora SMC bistveno ne upada. To pomeni, da bi se moralo v zadnjih dneh zgoditi kaj res presenetljivega, da na volitvah ne bi zmagal Miro Cerar. V politiki je sicer mogoče skoraj vse.

Zanimivejše je dogajanje na drugih mestih. Desus bo verjetno osvojil tretje mesto, SD četrto, kot kaže, pa se bo brez večjih težav v parlament prebila tudi NSi. Od tod dalje so stvari bolj zapletene. Na robu parlamenta se sprehaja več strank, od katerih ima največ možnosti za preboj stranka Alenke Bratušek. Po sredini meritvi slabo kaže SLS, a tej stranki pri javnomnenjskih analizah vedno kaže malce slabše, kot je njen dejanski doseg. Stranka Zorana Jankovića po vsej verjetnosti v parlament ne bo prišla, nekaj malega možnosti pa ostaja za Združeno levico. Ima nizko podporo, a se ta dan za dnem počasi, vendar vztrajno krepi. Morda ji bo uspelo. Druge stranke za preboj v parlament nimajo realnih možnosti.

Volilna nedelja bo odgovorila na tri vprašanja: s kolikšno razliko bo zmagal Miro Cerar, koliko bo strank, ki se bodo uvrstile v parlament, in konec koncev kakšna bo volilna udeležba. Po različnih meritvah naj bi bila sicer visoka, a če bo nazadnje nižja od 50 odstotkov, bo to hud udarec za vso politično elito. Tudi velika podpora Miru Cerarju je znak, da volilno telo zavrača staro in podpira novo.

Naj ponovimo, Mladina bo na svoji spletni strani v petek zvečer objavila zadnjo napoved volilnih izidov.