Vračanje k bistvu

Slovenske strokovne, stanovske in izobraževalne organizacije smo se združile v pobudi za oživitev in razvoj slovenskega gradbeništva in sprejele memorandum, ki ga v predvolilnem času naslavljamo na politične stranke in bodočo vlado. Slovensko gradbeništvo je v krizi, je na prelomni točki, ko se je treba odločiti, kako naprej. A kriza sama po sebi ni nujno nekaj slabega. Prav nasprotno. Je prva napoved zavedanja težav in pot k rešitvi teh težav. Občutenje krize je prvi kvalitativni korak k razkrivanju resničnih težav.

Globlja ko je kriza, radikalnejši morajo biti naši ukrepi, da se ji izognemo. Slovensko gradbeništvo ima bogato preteklost. Velik razmah je doživelo že po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba obnoviti domovino in ko so se na široko odprla vrata proti trgom južnih republik in državam tretjega sveta. V tujini smo Slovenci nastopali predvsem kot podizvajalci večjih jugoslovanskih inženiringov, ki so imeli dobre poslovne in politične povezave s tujim političnim in gospodarskim menedžmentom. Bili smo cenjeni, ker smo bili kakovostni in zanesljivi partnerji. Po osamosvojitvi smo uspešno premostili izgubo jugoslovanskih in tujih trgov in se rešili z velikimi naložbami v gradnjo avtocestnega križa in z obsežno gradnjo za špekulativni nepremičninski trg. In z velikimi ugodnimi posojili. Navsezadnje je bila prav gradnja avtocestnega križa rešitev za naša največja gradbena podjetja, ki so se vračala z gradbišč v Iraku. V obdobju nepremičninskega razcveta, ko so se tovarne privatizirale zgolj zato, da bi na njihovih pogoriščih zrasle nove stanovanjske soseske in ko je bilo na razpolago veliko poceni kapitala in so nepremičninski dobički dosegali vrtoglave višine, ni nihče razmišljal, kaj bo jutri. Stroka se je kadrovsko silno razmahnila v inženirskem in izvajalskem smislu. To so bila brezskrbna leta, čeprav ni bilo potrebne veliko bistrosti za ugotovitev, da bo avtocestne pravljice enkrat konec, in so številni kazalci že opozarjali na bližajočo se nepremičninsko krizo. Bistvo krize v gradbeništvu temelji torej na izgubi brezskrbnega domačega trga in na dejstvu, da nismo bili in še nismo pripravljeni in usposobljeni s svojim znanjem in kadrovskimi in materialnimi zmogljivostmi prodreti na tuje trge.

Ne moremo biti le dežela trgovin in gostiln, nepremičninskega špekulativnega trga in obilnega javnega sektorja, treba bo vlagati v proizvodnjo.

Žal v času debelih krav dela dobička nismo usmerili, kot bi storil dober gospodar, v razvoj marketinške strukture, ki bi iskala nove trge in ustvarjala nove poslovne priložnosti. Imamo sicer vrhunske strokovnjake in odlične strokovne reference ter še vedno dobro operativno znanje, s katerim pa si brez trga in novih naročil ne moremo dosti pomagati. Za takšen razvoj dogodkov je krivo tudi splošno politično ozračje v Sloveniji, ki z lokalnostjo in ukvarjanjem s težavami v merilu krajevne skupnosti odvrača ljudi od nujnega zavedanja o sobivanju v veliko širši EU, ki je naš novi, nekdaj toliko zaželeni ekonomski, politični in kulturni prostor. In široko odprt trg tudi za slovensko gradbeništvo. Ampak Slovenci ostajamo raje doma. Že Avstrija, Italija, Madžarska so strašno daleč. Pa ne za Avstrijce, ki so že prevzeli velik del gradbeniškega posla v Sloveniji. Ko so pred leti predsednika Drnovška vprašali, v čem vidi največjo težavo Slovenije, je za Financial Times dejal: »V samozadostnosti Slovencev, ki jim je doma najlepše.« Kako drugače je to kot v nekdanjih imperialnih državah, kjer je samo po sebi umevno, da je treba za blagor svojega podjetja in s tem domovine tudi za daljši čas oditi na delo v tuje kraje. In pri tem ostati domoljub. Kako drugače tudi od naših novih uspešnežev, celo politikov, ki pošiljajo otroke za stalno živet v London, na boljše. Kakšno sporočilo je to za državljane, ki ostajajo doma? Težava se začne že na fakultetah, kjer ima večina študentov še vedno občutek, da jih po diplomi čaka delo kar v sosednji ulici. Ali pa dela sploh ne bo! Ampak dela je na svetu v resnici za vse dovolj. Le v glavah moramo kaj spremeniti. Kakšna je torej prihodnost slovenskega gradbeništva? Brez dvoma še danes razpolaga z vrhunskim znanjem, ki temelji na dobri fakultetni izobrazbi, pridobljeni na slovenskih univerzah, in na vrhunskih izkušnjah, pridobljenih pri gradnji najzahtevnejših infrastrukturnih objektov in visokih gradenj v preteklih desetletjih. Reference velikih gradbenih podjetij so bile izgubljene, ko so ta podjetja propadla, zato v Sloveniji kmalu ne bo več podjetja, ki bi bilo sposobno pridobiti delo pri zahtevnejšem objektu. Zaradi pomanjkanja referenc nismo več sposobni zgraditi viadukta, kakršen je tisti pri Črnem Kalu, ali predora skozi Karavanke. Zaradi nacionalnega interesa morata stroka in politika najti pot, da s skupnimi močmi združita razkropljene strokovne sile v večje, referenčno verodostojne enote ter spodbudita nove naložbe, ki bodo novim podjetjem prinesle potrebne reference. Sicer bo domače znanje za zmeraj izgubljeno. Stroka se mora širše mednarodno povezovati in iskati nove priložnosti tudi na tujih trgih. Zaradi pomanjkanja oziroma neusposobljenosti domačega marketinškega menedžmenta bo treba poiskati ustrezne kadrovske rešitve z zaposlitvijo tujih vodilnih strokovnjakov z ustreznimi referencami in zvezami. Pri tem bo potrebna dejavnejša vloga slovenskih veleposlaništev v tujini, ki bodo morala, bolj kot sedaj, promovirati slovenska podjetja in iskati možnosti, da bodo dobila delo. Podobno kot tuja veleposlaništva v Sloveniji uspešno promovirajo svoja podjetja. Stroka mora ponuditi politiki lastno vizijo razvoja Slovenije v prihodnosti in opredeliti svoje aktivno mesto v njej. Da prevzame razvojno pobudo in hkrati ponovno vzpostavi zaupanje v stroko pri domačih in tujih investitorjih. Ne moremo biti le dežela trgovin in gostiln, nepremičninskega špekulativnega trga in obilnega javnega sektorja, treba bo vlagati v proizvodnjo. Sprostiti moramo kreditni krč ter ustvariti prijaznejšo in učinkovitejšo prostorsko zakonodajo za vlagatelje v proizvodne dejavnosti, ki prinašajo Sloveniji novo dodano vrednost in odpirajo nova delovna mesta.