Nezreli za šolo?

Britanski otroci začnejo hoditi v šolo s petimi leti, kar je zelo zgodaj. Po mnenju številnih strokovnjakov prezgodaj. Otroci namreč, kot opozarjajo, pri petih letih v veliki večini niso dovolj zreli za sledenje učnemu procesu, za vzdrževanje zahtevane pozornosti. Namesto da bi njihovo pridobivanje znanja in izkušenj temeljilo na igri, so vrženi v sistem formalnega izobraževanja. „Naši politiki so zelo staromodni in nepoučeni o otrokovem razvoju,“ žalostno ugotavlja razvojni psiholog z Univerze v Cambridgeu dr. David Whitebread. „Oklepajo se ideje, da je zgodnejše učenje boljše, čeprav to nikakor ni res.“ Whitebread je eden tistih britanskih strokovnjakov, ki skušajo pristojne prepričati, da bi začetek formalnega izobraževanja premaknili za dve leti. Za zdaj brez uspeha.

Začeti šolo v letu, ko otroci dopolnijo 7 let, sicer v Evropski uniji ni pogosta rešitev. V veliki večini držav EU, vključno s Slovenijo, otroci vstopajo v šolo, ko so stari šest let. S sedmimi leti začnejo šolanje otroci iz baltskih držav, Bolgarije, Švedske in Finske. A prav slednja je vzor za britanske „šolske reformiste“. Finska namreč velja za zvezdo na področju kakovosti izobraževalnega sistema. Tamkajšnji otroci gredo v šolo pozneje kot večina otrok v Evropski uniji in v šoli preživijo precej manj časa, pa kljub temu dosegajo najboljše rezultate na mednarodnih preizkusih znanja, kot je na primer PISA, ki poteka pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Čeprav so izobraževalni sistemi v azijskih državah težko primerljivi z evropskimi, je vseeno zanimivo, da tudi japonski, korejski in kitajski otroci, ki prav tako blestijo na testih PISA, v šolo vstopijo šele s sedmimi leti.

Whitebread navaja številne raziskave, ki govorijo v prid poznejšemu začetku formalnega izobraževanja oziroma kažejo, da zgodnejše šolanje ne ponuja nikakršnih prednosti. Otroci, ki jim je omogočeno daljše predšolsko obdobje, temelječe na igri, v šoli pozneje v povprečju dosegajo boljše rezultate. Igra ima namreč ogromno vlogo v razvoju otrokove samoregulacije čustev in pozornosti, ta pa najbolje napoveduje poznejši šolski uspeh.

Izobrazbeni horoskop

Med učenci v običajnem razredu je lahko po pravilih največ eno leto razlike v starosti, če je v razredu otrok, ki je bil ravno že dovolj star za vstop v šolo, in drugi, ki je bil leto prej ravno za nekaj dni premlad. Ta razlika v starosti med sošolci, kažejo raziskave, pa ima lahko izjemen vpliv na šolski uspeh. Starejši v razredu imajo izrazito boljše možnosti za doseganje dobrih rezultatov in ta prednost ostaja tudi v višjih razredih, ko starostne razlike počasi izginjajo. Med strokovnjaki je ta pojav znan kot „učinek datuma rojstva“. V Veliki Britaniji, kjer so v šoli najmlajši otroci rojeni avgusta, najstarejši pa septembra, ga poznajo kot „učinek poletnega rojstva“, ki ni omejen zgolj na šolski uspeh. Tudi britanske nogometne akademije ugotavljajo, da je več kot polovica otrok v njihovi oskrbi rojena v jesenskih mesecih. Eno leto razlike v razvoju je pri petletniku ogromno, pa naj gre za mentalno razvitost, ki jo zahteva šola, ali pa telesno, ki jo zahteva šport.

Tudi zato se dr. Whitebread in kolegi zavzemajo za prestavitev začetka formalnega izobraževanja na starost sedmih let. „Učinek poletnega rojstva je v Veliki Britaniji, kjer otroci vstopajo v šolo pri petih letih, zelo izrazit. V državah, kjer začnejo s šolanjem s šestimi leti, je precej manjši, v tistih, kjer je starost za vstop v šolo sedem let, pa popolnoma izgine.“

Slovensko znižanje

V Sloveniji so otroci do uvedbe devetletke vstopili v šolo, ko so bili stari sedem let. Od leta 2003, ko so vse šole po državi prešle na devetletno osnovno izobraževanje, pa so ob vstopu v šolo stari šest let, natančneje med 5 let in 8 mesecev ter 6 let in 8 mesecev. Je bila to pametna poteza? Novi prvi razred so sicer prilagodili starosti otrok, poleg učiteljice je prisotna tudi vzgojiteljica, vsaj del dejavnosti pa naj bi bil posvečen predvsem igri. A v člankih, ki so bili objavljeni lani, ob deseti obletnici splošne uveljavitve devetletke, so bili številni učitelji in strokovnjaki kritični, češ da bi morali otrokom pustiti več svobode in znižati formalne zahteve, sicer tvegamo povečevanje vedenjskih in drugih težav. Povečuje se tudi število staršev, ki otroke, rojene v poznih jesenskih mesecih, raje še eno leto zadržijo v vrtcu. Ob začetku preteklega šolskega leta je bilo otrok, ki bi po pravilih morali v šolo že leto prej, več kot tisoč.

Po besedah nekdanjega šolskega ministra dr. Slavka Gabra, ki je vodil uvajanje devetletke, je bilo ta korak treba storiti zaradi „kopičenja količine vednosti, ki je trkalo na vrata izobraževalnega sistema“. Pozivi k zgodnejšemu učenju tujih jezikov, k uvedbi računalništva kot predmeta, k uvedbi državljanske vzgoje ipd. so zahtevali podaljšanje izobraževanja, saj bi bili učni načrti sicer preveč natrpani. „Zame ni bilo dvoma, ali bomo osnovno šolo podaljšali. Zdelo se mi je, da tega ni mogoče zadržati,“ pravi Gaber. So se pa odločali, ali šolanje podaljšati navzdol ali navzgor. „A zdelo se mi je, da je v interesu tako majhnega prostora, kot je naš, da ljudje v doglednem času odrastejo. Vzporedno se je namreč že kazal trend odlaganja odraslosti. Priznam pa, da si ne bi upal sprejeti odločitve o podaljšanju navzdol, če ne bi bila podprta s strani avtoritete v razvojni psihologiji in če tega ne bi opažal praktično povsod okrog nas. Danes ne mislim, da smo naredili napako. Ta korak je bilo treba storiti.“

Druga embalaža, enaka vsebina?

Avtoriteta v razvojni psihologiji, ki jo omenja Gaber, je dr. Ljubica Marjanovič Umek z ljubljanske Filozofske fakultete. In tudi ona danes še vedno zagovarja uvedbo devetletke. Kot pravi, smo imeli pred uvedbo obvezno pripravo na šolo, tako imenovano malo šolo. Ta mala šola je imela po njenih besedah dober namen – zmanjševanje razlik med otroki iz različnih socialnih skupin še pred vstopom v šolo –, a je bila precej umetna tvorba. „Bila je obvezna. Izvajana je bila v vrtcu, reguliral pa jo je zakon o osnovni šoli.“ Imeli smo dve obliki male šole. Ena je bila vrtčevska: otroci, ki so hodili v vrtec, so imeli zadnje leto pred vstopom v šolo program priprave na šolo. A v vrtec je bilo takrat še vedno vključenih relativno malo otrok. Ker pa je bila mala šola obvezna, so otroci, ki niso bili vključeni v vrtec, hodili v skrajšano pripravo na šolo, lahko tudi samo enkrat ali dvakrat na mesec v popoldanskih urah. „Načini izvedbe so bili sila različni. Zato smo predlagali, da bi bilo pošteno in pravično, da so pri tej starosti vsi otroci deležni enako strokovnega dela, še posebej pa otroci, ki nimajo spodbudnega družinskega okolja.“

Finski otroci gredo v šolo pozneje kot večina otrok v Evropski uniji in v šoli preživijo precej manj časa, pa kljub temu dosegajo najboljše rezultate na mednarodnih preizkusih znanja.

Z vidika razvojne psihologije je bilo torej zgodnejše vstopanje v šolo utemeljeno z zagotavljanjem boljših pogojev za razvoj otrok, ki niso vključeni v vrtec. „Če bi tako kot na Finskem bilo v letu pred vstopom v šolo v vrtec vključenih 99,9 odstotkov otrok, bi lahko šli v šolo tudi leto pozneje. Ker pa tega nimamo in še dolgo ne bomo imeli, je otroke škoda pustiti zunaj sistema še eno leto. Bolje jih je vključiti v sistem in vzpostaviti postopek izobraževanja, ki je primeren za te otroke. V šolo bodo, ker je obvezna in brezplačna, šli vsi otroci, v vrtec nikoli.“ Današnji prvi razred je po njenih besedah tako ali tako v veliki meri primerljiv z nekdanjim zadnjim letom vrtca.

„Devetletka se je prilagodila dejstvu, da smo imeli po novem v šoli mlajše otroke.“ Poleg že omenjene hkratne prisotnosti učiteljice in vzgojiteljice so bile uvedene tudi opisne ocene, zahteve za doseganje standardov pa so bile z vsakega leta posebej podaljšane na tri triletna obdobja, „kar je omogočilo lažje prenašanje razlik med otroki in manjši pritisk“.

Praktično šepanje

Problem novega koncepta izobraževanja je po mnenju razvojne psihologije Mateje Hudoklin iz ljubljanskega Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše predvsem v njegovem premalo skrbnem izvajanju. „Sam teoretični koncept in strokovna argumentacija všolanja pri 6-ih letih se mi ne zdita sporna. Problem nastane pri implementaciji tega koncepta v našo šolo. Po mojih izkušnjah se od šestletnikov večkrat pričakujejo stvari, ki jim enostavno niso kos – ker pač razvojno niso dovolj zreli. Nekateri učitelji so način poučevanja, zahteve in pričakovanja, ki so jih imeli pri sedemletnikih, enostavno prenesli na leto mlajše otroke.“ In tako se potem dogaja, da ti otroci ne zmorejo zadostiti zahtevam pri pouku in jih začenjajo prepoznavati kot otroke, ki imajo težave, na primer motnje pozornosti.

„Vprašanje je, kdo z zgodnejšim vstopom v šolo več pričakuje od otrok,“ pravi dr. Marjanovič Umek. „Rekla bi, da so to predvsem starši, ki so z vstopom otroka v šolo prepričani, da se mora spremeniti tudi njegovo življenje izven šole.“

Prepričana je, da je bila reforma v prid otrokom. „Res pa je, da objektivne primerjave med znanjem nekdanjih osmošolcev in znanjem današnjih devetošolcev nimamo in je tudi nikoli ne bomo imeli. Po pripovedovanjih učiteljev in staršev pa so izkušnje zelo različne. Nekaterim se zdi pretežko, nekaterim prelahko, jaz pa pravim, da sistem večini ustreza.“

Posredno je uvedba devetletke s podaljšanjem osnovne šole navzdol naredila veliko dobrega tudi za predšolske otroke, še opozarja. „Ko smo uvajali reformo, so se vrtci uprli, češ da bomo na ta način povzročili presežek vzgojiteljic in njihovo odpuščanje. A namesto tega smo zmanjšali število otrok v oddelkih in izboljšali kakovost dela.“

Starost pri vstopu v šolo zagotovo ni ključna za uspešno poučevanje otrok. Ključna je prilagoditev vsebin in način njihovega podajanja. Na Nizozemskem gre večina otrok v šolo s štirimi leti, pa so vseeno pri vrhu mednarodnih primerjav znanja. „Ključno je, kaj razumemo pod izrazom šola,“ pravi dr. David Whitebread. „Ne gre za poimenovanje ali za zgradbo, pač pa za pedagogiko.“ Ta pa je v veliki meri odvisna od učiteljev, ki jim je uvedba devetletke vsaj načeloma podelila veliko stopnjo avtonomije pri načinu doseganju učnih ciljev.