Slovenska destruktivna stranka

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Komentar

Po izidih parlamentarnih volitev je bilo takoj mogoče predvideti, da bo v Slovenski demokratski stranki prišlo do vnovičnih radikalizacij. Do teh je v preteklosti vedno prihajalo, tudi v primeru, ko je stranka zmagala na volitvah. Spomnimo se samo njihovih kadrovskih cunamijev, zagona kulturnega boja po nastopu mandata, »mehkih« lustracij in raznovrstnih montaž dokumentov. Bilo bi preenostavno trditi, da se je SDS z leti pomikala vedno bolj na desno, se postopoma radikalizirala ipd. Radikalizem, korupcija in avtoritarnost so od vsega začetka pomenili manj ali bolj prikrito, zamolčano, tako rekoč potlačeno plat njenega programa, ki se pririne v ospredje po vsakem volilnem obredu, najsi bo zmaga ali poraz. Seveda so mehanizmi potlačitve bolj razrahljani ob porazu, zlasti če je za povrh predsednik stranke pravnomočno obsojen zaradi korupcije in kandidira iz zapora.

Resnica stranke SDS je, da je ta politična sila edina resna destruktivna sila v slovenskem političnem prostoru. Medtem že pozabljena politična eksotika tipa Zmago Jelinčič, pri kateri nacionalistični diskurz skoraj že meji na komiko, ni zares primerljiva z zanesenjaštvom, ki se kali v mentalnem prostoru slovenskih »demokratov«. Zadnji izpad tega političnega fanatizma je izjava podpredsednika stranke SDS Zvonka Černača, da izida parlamentarnih volitev enostavno ne bodo priznali, ker je Slovenija dobila ukrajinski scenarij. Miro Cerar je potemtakem slovenski Lukašenko – in seveda nam aktivisti in ideologi stranke prek svojega protestnega gradiva, ki ga razkazujejo pred sodišči, že nekaj časa sporočajo, da je Janez Janša v resnici Julija Timošenko. Manjkajo mu samo blond kitke.

Pravzaprav ni vredno špekulirati, ali je bila izjava, ki spet ruši temelje demokratičnega konsenza, pravne države in v slovenskem prostoru že tako ogrožene politične kulture, napisana v zaporu na Dobu ali na osebnem računalniku kakšnega strankarskega aparatčika. Problem, ki ga predstavlja SDS, ni vezan toliko na osebo in na avtorstvo Janeza Janše, ampak na že omenjeni ekstremizem, v katerega so vzgajani vsi aktualni in potencialni volivci in kadri SDS. Tudi zato so vse tiste navidez racionalne teorije zarote, po katerih naj bi z zaprtjem Janeza Janše sile kontinuitete hotele spraviti na kolena njegovo stranko ali jo izbrisati s političnega zemljevida, enako neutemeljene kot vsi drugi paranoidni zvarki, ki prihajajo z njihovega konca. Političnemu suspenzu, ki ga v slovenskem prostoru generira stranka SDS, ena pravnomočna sodba na žalost ne more napraviti konca. Celotna država je že predolgo talka njihovega političnega fanatizma in na tej točki bo potrebna dobro izdelana politična strategija – ki jo nemara premore samo levičarska orientacija –, da se bo država ponovno iztrgala iz njihovega primeža. Nadvse ironično je, da Slovenijo danes bolj kot kadarkoli najbolj ogrožajo ravno njeni samooklicani osamosvojitelji, ki s svojimi programi spodkopavajo ekonomske temelje in aktivno blokirajo vse politične odločitve, ki bi Slovenijo končno potegnili iz krize.

Na levičarje se ponavadi naslavlja dolgočasni očitek, da s(m)o obsedeni z Janezom Janšo in da brez napada na njegov »lik in delo« ne bi mogli artikulirati nobene konsistentne politike ali programa. Ob tej kritiki je težko izgubiti vtis, da implicitno napotuje na legendarno izjavo Janeza Drnovška, ki je v parlamentu poslancem zabrusil, da se bodo v primeru njegovega odhoda medsebojno pobili za njegovo nasledstvo. Nemara hočejo v stranki SDS položiti isto izjavo v usta svojega liderja, vendar se vsi zavedajo, da bi bilo to bržkone neokusno. Kakorkoli že, Drnovškova izjava je za videzom arogantnosti vendarle imela neko poanto, in sicer da je samega sebe v danem zgodovinskem trenutku bržkone upravičeno identificiral kot minimalnega stabilizatorja slovenskega političnega prostora. Kajti že tedaj sta mu nasproti stala kot alternativa zgolj politični ekstremizem in avtoritarni neoliberalizem. Seveda lahko polemiziramo o tem, ali je takšna vloga ustrezala dejanskemu stanju, ali je bila izjava pretirana ipd. Vendar ni nobenega dvoma, da takšna ali podobna izjava nikakor ne more opisati politične vloge Janeza Janše ali stranke SDS. Janša ni in nikoli ni bil točka stabilizacije, ampak izključno sejalec razdora, in kot se je izkazalo v času krize, servilni izvrševalec neobrzdanega neoliberalizma, ki mu je tuja vsaka skrb za dobrobit državljanov in za ekonomsko neodvisnost države. Seveda bi bilo enako naivno trditi, da bi bil politični prostor brez SDS idiličen prostor politične harmonije in konstruktivnega dialoga. Takšen prostor je zares utopičen. Nemara pa bi bil to kljub vsemu prostor brez saboterjev, ki so za svojo politično samoohranitev pripravljeni žrtvovati »slovensko državnost«, to nacionalno svetinjo, ki je imajo sicer polna usta.

Ironično je, da Slovenijo danes bolj kot kadarkoli ogrožajo njeni samooklicani osamosvojitelji, ki s svojimi programi spodkopavajo ekonomske temelje in aktivno blokirajo vse politične odločitve.

S SDS sta skratka povezana dva žgoča problema, zaradi katerih je sistematično ukvarjanje z Janšo neobhodno potrebno, četudi bi se vsi raje začeli posvečati še kakšnim drugim temam ali lastnim imenom. Prvi problem je eksplicitna težnja po absolutnem nadzoru političnega prostora. Ta tendenca ne skriva totalitarnih pretenzij. In glede na to, da je SDS navznoter že totalitarno strukturirana – nezamenljivi vodja, ki ga lahko zamenja samo drugi nezamenljivi naslednik, zatrtje vsake sledi notranje opozicije, monolitna mentaliteta, paranoidni diskurz in še bi lahko naštevali –, nemara ni nelegitimno sklepati, da bi v idealnih razmerah prikrojili situacijo tako, da bi te težnje razpredli skozi celotno družbeno realnost. Neoliberalizem takšno implementacijo avtoritarne politike ne samo pozdravlja, ampak jo eksplicitno zahteva. Danes le še popolni sanjači verjamejo v poroko kapitalizma in demokracije, ko pa je več kot očitno, da kitajski in ruski model avtoritarnega kapitalizma mnogo »bolje« deluje in dosega zavidljive ekonomske kazalce, saj z ljudmi odkrito ravna kot z živino – podobno kot v »zlati dobi« evropskega industrijskega kapitalizma v 19. stoletju. Razumljivo je, da se služabnikom Kapitala ob pogledu proti Vzhodu kolca po naši lastni preteklosti. Drugi problem v navezavi na SDS je enako eksplicitno nezaupanje v državljane – še ena karakteristika vsakega oblasti željnega avtoritarnega politika ali stranke. To nezaupanje je najbolj izrazito v najbolj spektakularni obliki po vsakih volitvah, na katerih SDS doživi poraz: ljudje ne vedo, kaj je za njih dobro, zaslepljeni so s strani sil kontinuitete ali pa so sami del teh rdečih sil. SDS v družbenem telesu vseskozi vidi spečo rdečo armado, ki samo čaka na revolucionarno budnico, ki bo v deželo pripeljala komunizem. Ko bi bilo tako enostavno!

Toda resno, to sistematično nezaupanje je v kali rušilne in razdiralne politike, ki jo je SDS gonila proti državljanom ne glede na to, ali je bila na oblasti ali v opoziciji. Sedanja zaostritev retorike in politične strategije od gole obstrukcije parlamentarnih sej (čemur smo bili v preteklosti že priče) k aktivni izgradnji mita o Sloveniji kot avtoritarnem otoku sredi svobodne Evrope (za katero je sicer vprašljivo, koliko svobode ji še ostane v teh neoliberalnih časih) tudi kaže, da penaliziranje izvoljenih poslancev SDS s krčenjem njihovih plač ne bi bila zadostna strategija (četudi bi jo bilo nujno treba prevesti v prakso – ne samo za njih, ampak za vse »lene« poslance).

SDS je dejansko nenavaden tip stranke. V številnih vidikih se kaže kot predhodnica tega, v kar se danes spreminjajo druge desničarske stranke v Evropi. Medtem je postalo banalno vleči vzporednice med Janšo in madžarskim premierom Viktorjem Orbanom. Vendar SDS pozna v svetovni politiki še en avtoritarni primer tega, v kaj se utegne razviti takšna spojitev nacionalizma in neoliberalizma, in to je Vladimir Putin. V Putinovem primeru namreč lahko opazimo nekaj, česar Janševa stranka v svojem šibkem položaju na srečo ni bila nikoli sposobna izpeljati: preobraziti družbo, vsiliti celotnemu družbenemu telesu avtoritarno vizijo politike in napraviti prebivalstvo dovzetno za miselnost in ideje, ki jih stranka in njeni ideologi prevajajo v zakone. Spomnimo samo na mobilizacijo negativnih čustev do homoseksualcev in do subverzivnih političnih, intelektualnih in umetniških praks tipa Pussy Riot, ali splošneje, do emancipatorične in družbenokritične misli. Toda pri Putinu nezaupanje v državljane privzema bolj sofisticirano obliko, kar ni presenetljivo, saj je od vsega začetka angažiran v aktivno oblikovanje ruske družbene realnosti in v kreacijo novih nacionalnih mitov. Zato bi bilo pravilneje reči, da je SDS negativ Putinove sprege avtoritarnega nacionalizma in neoliberalizma. Namesto aktivnega oblikovanja mitologizirane »nove družbe« se SDS angažira izključno v aktivnem uničevanju obstoječe družbe. Edino, o čemer pri tej stranki ni treba dvomiti, je njena servilnost neoliberalnemu programu in zavezanost kulturnemu boju. Zunaj konfliktov, ki jih generira in reproducira, dejansko ne obstaja. Zato velja upati, da so bili tokratni volilni izidi več kot zgolj posledica spleta okoliščin in da je SDS dokončno vstopila v obdobje neizogibnega zatona. To je nujno potrebno, saj je bila država vse predolgo talka njihovega političnega zanesenjaštva. Oblikovanje močne in enotne Levice bo v tem procesu enako nujno potrebno, saj je že skrajni čas za prestrukturiranje političnega prostora in za aktivno mobilizacijo prebivalstva za cilje emancipatorične politike.