Razmere resne, panika odveč

Slovenija mora letos plačati skoraj milijardo evrov obresti na javni dolg. Zaradi dveh večjih zadolžitev v februarju in aprilu so obresti narasle za 151 milijonov – ta strošek ob pripravi letošnjega proračuna ni bil predviden. Potem pa so tu še zapadle glavnice: letos je treba vrniti skoraj 3,5 milijarde evrov, tristo milijonov evrov več, kot je v proračunu predvidela vlada. Za vračanje dolgov bo šla tako letos skoraj polovica vseh prihodkov proračuna.

A to breme bi si lahko olajšali, če bi nova vlada čim prej reprogramirala že najete kredite po ugodnejši obrestni meri. Kajti, manj ko bomo plačevali za obresti, manj bo treba krčiti socialno državo in lažje bomo živeli. To pa pomeni, da bo moral novi finančni minister na »road show«, na katerem bo tuje vlagatelje prepričal, da je Slovenija zaupanja vredna država, ki je sposobna vrniti dolgove. Če bi vladi uspelo znižati obrestno mero s sedanjih dobrih treh odstotkov na denimo odstotek, bi prihranili toliko, da nam ključnih podjetij in bank ne bi bilo treba prodajati špekulativnim investicijskim skladom iz eksotičnih dežel.

Nujna naloga nove vlade bo rebalans proračuna. V prvih šestih mesecih letošnjega leta so bili prilivi v državni proračun sicer nadpovprečno visoki in nad pričakovanji. Boljši od pričakovanj so bili tudi prilivi v občinske proračune ter v pokojninsko in zdravstveno blagajno. Razloga za to sta vsaj dva: boljša gospodarska situacija in pa dvig plač. V prvi polovici letošnjega leta so zvišale plače v celotnem gospodarstvu, torej tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju. Dvig plač v javnem sektorju je razumljiv: javni zavodi so morali svojim zaposlenim februarja izplačati tretjo od štirih tranš iz plačne reforme. Nekateri javni zavodi, celo računsko sodišče, so obe zadnji tranši izplačali že ob koncu lanskega leta, čeprav bi tretjo tranšo smeli izplačati šele februarja letos, četrto pa šele v letu 2015. Pri tem ni šlo za malomarnost ali birokratsko napako, temveč za zavestno kršitev zakonodajnih pravil. Računsko sodišče, ki je sicer do porabe javnega denarja skrajno pedantno, je tokrat ravnalo povsem v nasprotju z lastnimi načeli.

Zaradi rahlega dviga plač so imeli potrošniki na voljo več denarja, zato so več trošili in posledično so bili davčni prilivi višji. K izdatnejšim prilivom sta pripomogla tudi večja učinkovitost davčne uprave pri izterjavi davkov in strožji nadzor nad vplačili prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je imel v prvih petih mesecih letošnjega leta celo rahel presežek, prispevki so v tem obdobju porasli za skoraj tri odstotke glede na enako obdobje lani – česar ni pričakoval nihče. Zaradi tega je bilo treba za pokojnine toliko manj prispevati iz državnega proračuna.

A čeprav je bila prva polovica leta ugodnejša od pričakovanj, to ob koncu leta ne bo bistveno izboljšalo proračunske slike. Vlada Alenke Bratušek je proračun načrtovala nerealno, ko je predvidevala, da bo letošnji javnofinančni primanjkljaj (brez stroškov za banke) znašal le 3,2 odstotka BDP-ja. Zdaj je že jasno, da bo ta precej višji, po najbolj črnem scenariju bo krepko presegel pet odstotkov. »Glede na to, da smo že v maju presegli tri četrtine letos predvidenega javnofinančnega primanjkljaja in da bodo letošnje obresti na javni dolg verjetno presegle milijardo evrov, je več kot jasno, da je zapuščina vlade Alenke Bratušek vse prej kot bleščeča,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik.

Proračunske pasti

Proračun namreč poka. Na primer: še vedno ni jasno, od kod nastrgati manjkajočih 80 milijonov za infrastrukturno ministrstvo. Vlada je za celotno drugo polovico letošnjega leta temu ministrstvu pozabila zagotoviti denar za subvencioniranje prevozov študentov in subvencioniranje železnic. Zagato je rešila tako, da je manjkajoči denar vzela ministrstvu za šolstvo. Takšna rešitev je lahko le začasna. Prav tako pa ni v celoti pokrit izpad davka na nepremičnine, saj še vedno manjka približno 50 milijonov. Vlada je računala, da bo z dvigom trošarin na gorivo, alkohol in tobak pokrila približno četrtino od 205-milijonske luknje, ki je v proračunu zazevala po padcu nepremičninskega davka. Vendar se je uštela. Dvig trošarin na gorivo ni imel opaznejšega finančnega učinka, dvig trošarin na alkohol pa je prinesel samo dodatnih šest milijonov. Mana z neba, ki je v veliki meri (ne pa v celoti) rešila zagato s propadlim nepremičninskim davkom, je sicer prišla v obliki koncesijske dajatve, ki sta jo maja plačala Telekom in Simobil. Gre za skoraj 149 milijonov evrov priliva v državni proračun. A treba se je zavedati, da je to enkratni znesek. Prihodnje leto tega priliva ne bo več, zato je nujno, da se nova vlada oziroma ministrstvo za finance loti priprave takšnega zakona o davku na nepremičnine, ki bo prestal morebitno presojo ustavnega sodišča in ga bo mogoče uveljaviti že s prihodnjim letom.

Dodatna težava je manjkajočih 140 milijonov evrov za pokritje pokojninske blagajne. Vlada je računala, da bo Kapitalska družba ta znesek zagotovila iz kupnin od prodaje državnega premoženja. Toda po zakonu o proračunskem pravilu se prihodki od prodaje državnega premoženja ne smejo uporabiti za nič drugega kot za vračilo dolga države, dokler dolg države ne pade na vzdržno raven. S kupninami ni dovoljeno krpati proračunske luknje.

Zaradi vseh naštetih pasti bo letošnji javnofinančni primanjkljaj višji, kot je računala vlada Alenke Bratušek. K temu pa je treba prišteti še stroške za banke. Pomoč Abanki in Gorenjski banki bo primanjkljaj dvignila za 0,9 odstotka BDP-ja, zapadla državna poroštva Probanki in Factor banki pa še za 1,2 odstotka BDP-ja. Vlada je računala, da se zapadla poroštva Probanki in Factor banki ne bodo štela v primanjkljaj, ampak se bodo prikazala kot finančna naložba države. Vendar naši viri opozarjajo, da Evropska komisija v takšno interpretacijo ne bo privolila. To bi se štelo za finančno pomoč samo, če bi država denar dala zdravima finančnima institucijama, ki bi ji v zameno izplačevali dobičke. Probanka in Factor banka pa nista zdravi finančni instituciji, saj sta že od lani v postopku nadzorovane likvidacije, torej v postopku končne ukinitve.

Luč na koncu predora

Ni pa vse slabo. »Kljub črnim slikanjem naših katastrofičarjev in ob usihanju zadnjih pet let ostajajo gospodarski temelji Slovenije relativno dobri. Slovensko gospodarstvo raste zadnjega pol leta,« je v majski številki Gospodarskih gibanj, biltenu, ki ga izdaja Ekonomski inštitut PF, poudaril ekonomist in pravnik dr. Franjo Štiblar. »Po stopnji razvitosti smo še vedno v sredini EU, kjer smo bili že v letu 2008. Inflacija ni omembe vredna. Po stopnji brezposelnosti smo pod povprečjem EU. Po zunanjem presežku smo tretji med državami EU. Po zadnjih dostopnih podatkih smo med najmanj razslojenimi državami EU s skandinavsko stopnjo enakosti. Naš skupni zunanji dolg je nižji od velike večine razvitih držav. Javni dolg je konec lanskega leta dosegel 71,7 odstotka BDP-ja, kar je daleč pod povprečjem EU, in bo šele do konca letošnjega leta morda dosegel 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar bo še vedno pod povprečjem EU.« Gospodarska klima se hitro izboljšuje, junija je bila za trinajst odstotkov višja kot leto prej. Gradbeništvo dosega visoke medletne stopnje rasti, vrednost gradbenih del je narasla za več kot tretjino. Tudi slovenski borzni indeks je porasel za tretjino, posli na borzi pa za 60 odstotkov. Raste tudi zaupanje tujine do naše države: donos na slovenske desetletne obveznice je sredi leta padel na dobre tri odstotke, še leto prej pa je bil blizu nevarno visokih sedmih odstotkov. Prilivi v vse štiri javne blagajne, torej državni proračun, proračune občin, zdravstveno in pokojninsko blagajno, so bili v prvi polovici leta višji od pričakovanih. Tekoča plačila bilanca je v prvih štirih mesecih beležila presežek v višini 710 milijonov (v enakem obdobju lani 769 milijonov), kar pomeni več kot šest odstotkov bruto domačega proizvoda – za odplačevanje dolgov.

Kljub temu v javnosti prevladuje skrajno pesimistična slika o razmerah doma. Zakaj? Razloga sta dva, pravi Štiblar. Prvi je, da se situacija namenoma slika bolj črna, kot je, saj je v šoku lažje razprodati premoženje tujcem. Drugi razlog pa je dejansko poslabšanje gospodarske in s tem socialne situacije. »Slovenija je (bila) nadpovprečno socialna, ekološko zavedna suverena država, zato socialne pretrese krize ljudje še bolj občutijo kot negativni tujek, čeprav v povprečju živijo bolje kot mnogo drugih.«

Zgledujmo se po liberalcih

Slovensko gospodarstvo je neverjetno odporno. Čeprav se kreditiranje še vedno zmanjšuje in podjetja težko pridejo do svežega denarja, smo imeli v prvih šestih mesecih pozitivno gospodarsko rast. Ta je resda skromna, pa vendarle. Rast je. Zdaj jo je treba le še okrepiti, kajti brez stabilne, vsaj triodstotne gospodarske rasti je proces razdolžitve prekleto boleč: prisiljen si v razprodajo državnega premoženja, odpuščanje javnih uslužbencev, rezanje plač, krčenje socialnih pravic, skratka v zniževanje standarda prebivalstva. Naloga nove vlade je, da skromno rast okrepi. Kako? Odgovor je ponudil že gospodarski minister Metod Dragonja: zagnati je treba novo jamstveno shemo za podjetja in ustanoviti sklad tveganega kapitala. Banke so po lanski obsežni dokapitalizaciji polne denarja, a so zaradi preteklih napak pri kreditiranju podjetij zelo previdne. Če bi država nase prevzela del tveganja, denimo 40 odstotkov, bi se banke lažje odločale za posojanje. »Garancije države za dane kredite bank podjetjem bi povečale rating teh kreditov, s tem bi bilo potrebnih manj rezervacij, kapital bank bi se sprostil, kreditni potencial bi prek ciklusa takih kreditov narasel in z njim vred tudi dani krediti,« smiselnost jamstvene sheme pojasnjuje Štiblar. Kreditnega krča ne bo mogoče odpraviti brez intervencije vlade in centralne banke. Banka Slovenije bi se lahko zgledovala po skandinavskih centralnih bankah. Te imajo lasten sklad tveganega kapitala, ki financira razvoj malih in srednje velikih inovativnih podjetij, zagon novih proizvodnih linij, patentov univerz oz. novih tehnologij. »Pri nas Banka Slovenije plača 25 odstotkov čistega dohodka v proračun direktno, vendar lahko po lastni presoji določi še namenska sredstva,« pravi Štiblar. Torej bi tudi Banka Slovenije lahko oblikovala sklad tveganega kapitala, kamor bi vplačala določen delež dobička ter iz tega financirala tehnološki razvoj in nova podjetja z novimi tehnologijami. Gospodarska rast se ne bo okrepila kar sama od sebe. Nujne so neposredne spodbude. Država nima pravice mižati, dolžna je ukrepati. »Pri prodaji ali stečaju velikih industrijskih podjetij vladna ekipa in centralni bančniki ne morejo dvigniti rok, češ da odločanje ni v njihovi moči. Prav nasprotno, ravno to je javni (slovenski) interes, zaradi katerega so dobili mandat vladanja,« opozarja Štiblar. »Ni sprejemljivo, da v času, ko domače gospodarstvo kaže znake oživljanja, število stečajev hitro narašča, med njimi so tudi tehnološki giganti. Prepuščanje podjetij, kot sta Cimos in Litostroj, tujim negotovim lastnikom, sloni na napačni premisi, da intervencija za ohranitev v domačih rokah pač ni mogoča. To je res, če podjetja nimajo ekonomske perspektive, se pravi dobrega programa, poslov, tehnološke baze, dobrega vodstva. Ni pa res, če podjetja propadajo samo zaradi finančnih bremen preteklosti, medtem ko je njihovo tekoče poslovanje pozitivno s pozitivno perspektivo. V tem primeru morajo intervenirati vlada in centralna banka skupaj z bankami. Tako delajo povsod po svetu, tudi v najbolj na papirju liberalnih državah.« Ko je ameriška farmacevtska družba Pfizer maja letos želela prevzeti britansko-švedsko farmacevtsko družbo AstraZeneca, ji je to preprečila prav britanska politika z argumentom, da bi združitev farmacevtskih gigantov vodila v uničenje več tisoč delovnih mest. Vodja britanskih laburistov Ed Miliband je britanskega predsednika vlade Davida Camerona celo javno obtožil, da ravna kot navijačica, ki si na vso moč prizadeva za združitev, ne glede na dolgoročno potencialno škodo. »Vsi se zavedamo, da so prevzemi pomemben del delujoče ekonomije, saj lahko vodijo v večjo učinkovitost in boljše storitve za uporabnike. Hkrati pa se vsi zavedamo, da veliki prevzemi v zadnjih letih pogosto niso prinesli obljubljenih koristi,« je opozoril Miliband. »Ko gre za strateško pomembno podjetje, je treba s poglobljeno oceno ugotoviti, ali bi bil njegov prevzem res v britanskem nacionalnem ekonomskem interesu.« Po vroči javni debati je Pfizer od posla odstopil, uradno zaradi previsoke cene, dejansko pa je na umik odločilno vplivalo nasprotovanje vplivnih britanskih politikov. »Takšnih obrambnih mehanizmov, kot jih v praksi uporabljajo najbolj zagrizene liberalne države v razvitem svetu, v Sloveniji ni, kar je narobe, in to je treba popraviti,« pravi Štiblar.

By-pass za podjetja

Gospodarsko rast bi bilo mogoče spodbuditi z državnimi investicijami, država bi lahko financirala večje infrastrukturne projekte. Toda zaradi proračunske luknje so državne investicije za zdaj samo pobožna želja. Edina alternativa je zasebni kapital, ki bi ga morali usmeriti v podjetja. »Ena od največjih šibkosti Evrope je pomanjkanje zasebnih investicij,« je v reviji Spiegel opozoril nemški ekonomist Marcel Fratzscher, vodja Inštituta za ekonomska raziskovanja (DIW). Fratzscher in njegova delovna skupina sta pripravila raziskavo, v kateri so ugotavljali, koliko denarja bi morala posamezna članica evro-

območja vložiti v nakup delovnih strojev, gradnjo tovarn, avtocest in mostov, da bi si zagotovila spodoben dvig gospodarske rasti. Ugotovili so, da celo bogata Nemčija vlaga odločno premalo. Nemška podjetja in nemška država bi investicije na letni ravni morali povečati za 80 milijard evrov (ali tri odstotke nemškega BDP-ja), da bi izboljšali prihodnjo stopnjo rasti nemškega gospodarstva. V celotnem območju evra investicijski primanjkljaj na letni ravni znaša dvesto milijard evrov (ali dva odstotka BDP-ja evroobmočja). Šibko vlaganje ni samo posledica sedanje krize. Evropske države so v primerjavi z drugimi državami OECD premalo vlagale že leta pred krizo, še zlasti skope so bile pri vlaganjih v zdravstvo in izobraževanje. Ker se na državne investicije ne gre zanašati, je treba spodbuditi zasebne. Kako? Fratzscher rešitev vidi v ustanovitvi skupnega evropskega investicijskega sklada, nekakšnega ’bail-out’ sklada za realno ekonomijo. Sklad naj bi imel na voljo vsaj sto milijard evrov, do denarja pa naj bi prišel z izdajo obveznic, za katerimi bi stale države, ustanoviteljice sklada. Tako zbrana sredstva zasebnih vlagateljev bi do podjetij distribuirali prek državnih razvojnih bank, kot sta npr. nemška KfW banka in slovenska SID banka. Šlo bi za nekakšen by-pass, s katerim bi obšli pretirano previdne banke in hitreje mobilizirali zasebni kapital ter podjetjem zagotovili investicijska posojila. Podobno deluje evropski sklad ESM (European Stability Mechanism), le da je ta namenjen reševanju finančnega sektorja, se pravi bank, medtem ko bi bil evropski investicijski sklad namenjen pomoči podjetjem. Kljub pomislekom kritikov, češ da bi tak sklad zaradi likvidnostnih težav podjetij hitro zašel v težave, je Fratzscher prepričan, da zasebni vlagatelji dolgoročno ne bi imeli izgub. Pravi, da je na trgu na voljo ogromno zasebnega kapitala, treba ga je samo mobilizirati. Je Fratzscher fantast in utopist? Morda. Vendar zelo cenjen fantast in utopist, kajti izdelavo raziskave mu je naročil sam nemški podkancler in minister za ekonomske zadeve Sigmar Gabriel, sicer tudi predsednik nemške socialdemokratske stranke SPD. Nemci se kljub varčevalni ihti, ki jo že od začetka krize vsiljujejo perifernim evropskim državam, zavedajo neizpodbitnega dejstva: investicije so nujen pogoj za to, da se gospodarska rast v Evropi okrepi in bodo evropske države lažje odplačale nakopičene dolgove.