Tovariši za drugačno Evropo

»To je več kot le tipična čestitka Združeni levici zaradi njenega uspeha na minulih parlamentarnih volitvah v Sloveniji. V tem pismu izražamo svoje navdušenje nad tem, da Siriza navdihuje sodelovanje med našimi tovariši. Slovenski volivci so vam zaupali, ne zgolj kot začasni volilni koaliciji, ampak kot politični sili, ki je sposobna materializirati njihove upe po spremembah. Vaš uspeh dokazuje, da združevanje ne le krepi sile na levici, ampak jih množi.« Tako je vodja grške Sirize Aleksis Cipras v pismu Združeni levici pozdravil uspeh koalicije, Demokratične stranke dela, Iniciative za demokratični socializem in Gibanja za trajnostni razvoj, ki so združili moči v slovenski Združeni levici, najprej za evropske in zatem tudi za parlamentarne volitve. In skupaj uspeli. Koalicija je dobila 5,97 odstotka glasov in postala s šestimi poslanci pomemben dejavnik v parlamentu.

Kako jim je uspelo v enem mesecu pred volitvami prepričati toliko volivcev? Gal Kirn, postdoktorski študent v Berlinu, je v svoji analizi volilne kampanje Združene levice in njenega uspeha na volitvah izpostavil predvsem njihovo »grassroots« kampanjo, ki je bila osredotočena na lokalna okolja, pri čemer so jim pomagali tamkajšnji aktivisti in simpatizerji. »Kot edina politična sila s programom konkretnih predlogov za izhod iz krize in za implementiranje novih organizacijskih oblik upravljanja (kooperative, delavsko soupravljanje, odpis dolga, demokratični nadzor na bankami in nad velikimi državnimi korporacijami) smo se v kampanji osredotočali na glavno temo: konec privatizacije,« piše Gal Kirn. Kampanja je potekala ravno v času Agrokorjevega nakupa največje slovenske družbe Mercatorja, kar je bila priložnost, da Združena levica pokaže, da je »sposobna mobilizirati kritično zavedanje o tej temi, vendar pa hkrati spoznala, da je brez političnega pritiska znotraj formalne politike skrajno težko zaustaviti privatizacijo«. Dodati pa je treba še oceno, da so govorci Združene levice na volilnih soočenjih, zlasti Luka Mesec, znali z umirjenimi in argumentiranimi nastopi predstaviti volivcem program Združene levice in zbuditi pozornost širšega kroga javnosti.

Kaj pomeni uspeh Združene levice v kontekstu uveljavljanja radikalne levice na evropskem političnem prizorišču? Tako kot drugod so namreč tudi v Sloveniji kandidati za evropske poslance zabeležili slabše rezultate kot za nacionalne parlamente, čeprav je Združene levica na evropskih volitvah dobila približno toliko glasov kot na nacionalnih. Do poslanca ni prišla zaradi drugačnega volilnega sistema in višjega praga za vstop v evropski parlament. Pogled na izide volitev v evropski parlament pa vendarle pokaže, tako kot v Sloveniji, na pomembne premike v volilnem telesu Evrope, zlasti na levem polu, kjer se ob stari levici socialdemokratskega kova krepi nova, radikalna levica. Vanjo se uvršča tudi Združena levica. Paolo Chiocchetti, ki je za portal Transform! analiziral volilne izide evropskih volitev s poudarkom na strankah radikalne levice, ugotavlja, da se je poslanska skupina Evropska združena levica/Nordijska zelena levica, v njej so združene stranke radikalne levice, okrepila za 17 poslancev in ima v EP 53 poslancev, kar jo umešča na peto mesto v evropskem parlamentu med poslanskimi skupinami. Uspehi levice levo od socialdemokracije so bili spektakularni predvsem v državah evropske periferije. V Grčiji so stranke radikalne levice zbrale skoraj 34 odstotka glasov, največ seveda Siriza, 26,5 odstotka glasov. V Španiji so njihove sestrske stranke (Podemos, Izquierda in Los Pueblos deciden) dobile skoraj 21 odstotkov glasov, kar je 15-odstotni porast glasov v primerjavi s prejšnjimi evropskimi volitvami. Stranke radikalne levice so slavile tudi na Irskem z 22,7 odstotka glasov, kar je za devet odstotkov več kot na prejšnjih volitvah.

Z zavzemanjem za zadruge, za delavsko soupravljanje in druge oblike demokratičnega organiziranja lahko Združena levica konkretno razpira prostor premisleka.

Drugačna pa je seveda slika v državah evropskega centra. V Franciji, kjer je relativna zmagovalka evropskih volitev skrajno desna Nacionalna fronta Marine le Pen, so stranke radikalne levice doživele osip, saj so dobile za štiri odstotke manj glasov kot na prejšnjih volitvah in se ustavile pri nekaj več kot osmih odstotkih, sicer pa so tudi Hollandovi socialisti doživeli hladen tuš. Med radikalno levimi strankami se je sicer podpora rahlo povečala Front de Gauche, članici Stranke evropske levice, skrajno leva NPA (Francoska nova antikapitalistična stranka) pa je pred usahnitvijo. Nemška Die Linke, ki je nastala iz privržencev nekdanje vzhodnonemške (komunistične) delavske stranke in odpadnikov nemške socialdemokratske stranke, ima znova sedem evropskih poslancev, kot jih je imela doslej. Levim strankam v Italiji, ki so se povezale v koalicijo L’Altra Europa con Cipras (Drugačna Evropa s Ciprasom), ni uspelo prestopiti volilnega praga. Italijanski radikalni levičarji so prepolovili število poslancev v evroparlamentu glede na prejšnji mandat. Uveljavljene velike leve radikalne stranke v nekaterih državah so na evropskih volitvah utrpele krepke izgube glasov. Na volitvah za evropski parlament na Cipru se je njihova volilna podpora zmanjšala s 34 odstotkov na 27 odstotkov, na Danskem s 16 na 10 odstotkov in na Portugalskem s 25 odstotkov na 21 odstotkov.

Chiocchetti v svoji analizi opaža umanjkanje radikalne levice v vzhodnoevropskih državah, ki so do konca »železne zavese« spadale v sovjetsko sfero. Zaznava »spodbujajoč razvoj v Sloveniji«, v drugih državah vzhodne in jugovzhodne Evrope pa nova levica očitno še ni našla prostora na parlamentarni politični sceni. Pravzaprav tisto, kar je je, ne najde moči za kritično analizo in ovrednotenje socializma, ki so ga v teh državah imeli in živeli, marsikje z njim strašijo, ker je s svojo nečloveškostjo in nedemokratičnostjo prave ideje socialistične levice povsem izmaličil. Zato očitno krhka levica v teh deželah ni sposobna izkoristiti globokega nezadovoljstva z družbenoekonomskimi razmerami in prispevati svojega deleža k spreminjanju družbenih razmer.

Sicer pa Chiocchetti opaža, da se »v več državah južne Evrope radikalna levica prebija iz dosedanjega obrobja na nacionalni politični sceni, kar ji ponuja zgodovinsko priložnost, da se vzpostavi kot največja družina političnih strank in postane glavni dejavnik v vladnih koa-

licijah. V Grčiji bo Siriza, če se bosta sedanja kriza in njeno zdravljenje z varčevalnimi ukrepi nadaljevala, na naslednjih parlamentarnih volitvah verjetno zmagala. V Grčiji ni več nepredstavljivo, da bi se sedanje etablirane politične stranke, podobnim scenarijem pa bi lahko bili priča tudi na Cipru, na Irskem, v Španiji in na Portugalskem, sesule«. Verjetno česa takšnega (še) ni mogoče pričakovati v državah evropskega centra z daljšo demokratično ureditvijo, saj so radikalno leve in komunistične stranke še obroben del parlamentarnega prizorišča. Drugače pa je v tranzicijskih državah, kjer postajajo ponekod prevladujoča politična sila. Oglejmo si nekaj podatkov. Na Danskem ima Rdeče-zelena koalicija 12 poslancev v 179-članskem parlamentu, v finskem 200-članskem parlamentu je 14 poslancev Leve zveze, Francoska komunistična partija pa ima 19 poslancev v spodnjem domu parlamenta. Nemška Die Linke ima 64 poslancev v 631-članskem parlamentu. V Grčiji ima Siriza še zmeraj le 71 poslancev v 300-članskem parlamentu, španska Združena levica pa v 350-članskem parlamentu 11 poslancev. Na Cipru ima Progresivna stranka delavcev 19 poslancev v 56-članskem parlamentu, Komunistična stranka Češke in Moravske, ki je edina omembe vredna prava stranke levice v vzhodni Evropi, pa šteje 33 poslancev v 200-članskem parlamentu.

Stranke radikalne levice, združene v Stranko evropske levice, ki očitajo stari levici socialdemokratov in socialistov, da je privolila v uveljavljanje za evropsko družbe katastrofalnega neoliberalističnega modela gospodarjenja in razvoja, so sicer še vedno šibke za potreben družbeni preobrat. Četudi je njihov cilj, demokratični socializem, morda še precej oddaljen, pa te stranke v nacionalnih in v evropskem parlamentu s svojimi pozivi o drugačni družbi, ki ne bi temeljila le na moči kapitala, ampak tudi dela, postajajo vest družbe in tistih, ki niso zadovoljni z družbo neoliberalnega kapitalizma, ki razčlovečuje človeka. Z zavzemanjem za zadruge in delavsko soupravljanje pa konkretno razpirajo prostor premisleka na politični ravni o drugačnih možnostih upravljanja. Četudi iz opozicijskih klopi. Verjetno bo tudi Združena levica v opoziciji, in če je verjeti Slavoju Žižku, da bo lahko le radikalna levica rešila Evropo pred populizmi, ki so se razpasli v času krize po Evropi, njen čas tudi na Slovenskem šele prihaja. Razmisleka vredne pa so tudi besede Roka Zavrtanika, direktorja založbe Sanje, za katerega je »Združena levica upanje prihodnosti, zato ker je v njej so-

odločanje, skupno, horizontalno odgovorno soodločanje. To nam daje možnost, da skozi stranska vrata … v parlamentu postavljamo prava vprašanja o skritih ozadjih. Ker imamo opravka s svetovnim finančnim totalitarizmom, ki je nevarnejši kot katerikoli totalitarizem. Poslanci ZL bodo v slovenskem parlamentu postavljali prava vprašanja! In to bo sčasoma vrnilo človeku dostojanstvo ter možnost dostojanstvenega in poštenega življenja.«