Brenčeča in gomazeča hrana

Ali žuželke lahko postanejo prehranski vir prihodnosti? Več>>

Živinoreja je ena najbolj okolju škodljivih človeških dejavnosti. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) ji je namenjena več kot četrtina vsega kopnega na Zemlji. Pašniki na primer zasedajo kar 70 odstotkov vseh posekanih površin na območju amazonskega pragozda. Večina preostalih površin je namenjena za poljščine, namenjene za prehrano živine. Živinski sektor je odgovoren za skoraj petino vseh izpustov toplogrednih plinov v ozračje, več kot promet. Ob tem predstavlja skoraj desetino vse svetovne porabe vode in je največji vir vodnega onesnaženja.

Prekomerni ulov kritično zmanjšuje ribjo populacijo v večini svetovnih morij.

Potreba po gojenih ribah vse bolj narašča, saj je med zaužitimi ribami teh danes že več kot polovica, zato je negativni okoljski vpliv ribogojstva vedno večji.

Z naraščanjem števila prebivalcev in prodorom zahodne kulture v države v razvoju se bo povpraševanje po mesu in drugih živinskih proizvodih le še povečevalo. Po projekcijah FAO naj bi se povpraševanje od leta 2000 do 2050 več kot podvojilo. Če se ne zgodi pomemben prelom.

Alternative

Lahko na primer vsi postanemo vegetarijanci. To se ne bo zgodilo. Druga možnost pa je poiskati alternativo živinoreji. Ena takih je umetno gojeno meso. Pred letom dni je skupina nizozemskih raziskovalcev organizirala prvo javno degustacijo mesa iz laboratorija. Za pripravo 140-gramske pleskavice iz laboratorijsko gojenih govejih mišičnih vlaken so potrebovali dve leti in 250 tisoč evrov. Za ekonomsko smiselno masovno proizvodnjo bo treba še precej časa.

Če privzamemo, da se nismo pripravljeni odreči beljakovinam živalskega izvora, potem se lahko začnemo ozirati za drugimi morebitnimi živalmi, primernimi za prehrano. Že če bi se odrekli govedini in jo nadomestili s povečanim uživanjem perutnine, bi povzročili štirikrat manj emisij toplogrednih plinov. Ena od zamisli je tudi, da bi morali začeti bolj množično jesti kenguruje, ki s svojo prebavo prav tako proizvedejo nekajkrat manj toplogrednih plinov od goveda. Ker kenguruje pred to usodo v zahodnem svetu varuje status »luštkanosti«, zadeva ni ravno verjetna.

Žuželke so lahko zelo zdrav in hranljiv vir hrane, ki se lahko pohvali z visoko vsebnostjo nenasičenih maščobnih kislin, vitaminov in mineralov.

Obstajajo pa tudi živali, ki jih pred navalom lačnih človeških ust nikakor ne varuje »luštkanost«. Žuželke varuje druga skrajnost – gnus. Za povprečnega zahodnjaka so žuželke ogabna nadloga, ki bi bila – z nekaj izjemami – najkoristnejša, če bi izginila.

A poleg tega, da žuželke pomenijo ključen del večine ekosistemov na Zemlji, da so v vlogi opraševalk velikega deleža poljščin ter da nam dajejo med in svilo, so po podatkih FAO že danes vir hrane za najmanj dve milijardi ljudi. Znanih je skoraj dva tisoč različnih užitnih vrst »mini-živine«, od hroščev, gosenic, vešč, os in mravelj do kobilic, čričkov in muh.

Hranljiva nadloga

Razlog za razliko v dojemanju žuželk je verjetno predvsem v tem, da so kot nezanesljiv, zgolj sezonsko dostopen vir hrane v okoljih z zmernim podnebjem začele s prodorom poljedelstva pomeniti predvsem grožnjo preskrbi s hrano, ne pa njen vir. Preprosto so lahko naredile več škode kot koristi. A vse več posameznikov je prepričanih, da koristi nikakor ne bi smeli zanemariti.

Ne samo, da so lahko žuželke povsem spodoben vir hrane. Lahko so zelo zdrav in hranljiv vir, ki se lahko pohvali z visoko vsebnostjo nenasičenih maščobnih kislin, vitaminov in mineralov. Z vidika vpliva na okolje je za gojenje potrebne mnogo manj površine kot za govedo, za prirast enote telesne mase mnogo manj hrane, večino vode žuželke pridobijo iz hrane, hrana zanje pa so lahko kar biološki odpadki. Imajo znatno manjše izpuste toplogrednih plinov od večine preostale živine. Velika večina užitnih vrst metana, najbolj škodljivega toplogrednega plina, sploh ne proizvaja. Ker so žuželke in ljudje na drevesu življenja mnogo bolj narazen kot ljudje in prežvekovalci, je načeloma toliko manjša tudi možnost prenosa bolezni z živali na človeka.

»Kljub vsem naštetim koristim ena največjih ovir za prodor žuželk kot vira beljakovin ostaja odnos potrošnikov,« v poročilu, ki so ga lani pripravili za FAO, ugotavlja dr. Arnold van Huis z univerze v nizozemskem Wageningenu, ki velja za središče raziskav o uporabi žuželk v prehrani. »Je pa zgodovina pokazala, da se lahko prehranski vzorci hitro menjajo, še posebej v globaliziranem svetu.« Kot dober primer navajajo hitro sprejetje uživanja surovih rib v obliki sušija.

Zahodizacija

Verjetno kljub temu ni smiselno, da ljudi poskušamo prepričati, naj si dajo v usta celo gosenico ali da naj kobilici odgriznejo glavo. Za odstranitev tabuja je taktično bolje začeti z dodajanjem žuželčjih sestavin običajnejšim oblikam hrane. Kako na primer Italijane prepričati, da bi jedli žuželke? S tem se je med doktorskim študijem biofizike v Trstu v okviru postranskega projekta ukvarjala Francesca Mancini, danes 27-letna analitičarka pri naftni družbi ENI. Odgovor je bil samo eden: žuželčje testenine. Iz Nizozemske si je naročila zamrznjene žuželke (za zdaj noče razkriti, katere), jih zmlela v moko, to moko pa zmešala z pšenično in izdelala domače rezance. »Imajo nekoliko močnejši in bogatejši okus od ’navadnih’, malo so podobni polnozrnatim rezancem.« Kot pravi, so bili ljudje, ki so jih poskusili, praviloma zadovoljni, res pa je, da so bili na degustacijo vsi pripravljeni s polurnim predavanjem.

Čeprav se Francesca Mancini z žuželčjo hrano trenutno ukvarja izključno ljubiteljsko, razmišlja tudi o poslovnih priložnostih. »Trenutno potekajo testiranja, s katerimi preverjamo prehransko in mikrobiološko ustreznost naših rezancev, od lokalnih oblasti v Milanu pa čakam odgovor, ali smemo odpreti restavracijo, v kateri bi stregli žuželke.« Vlogo za to so, na njeno rahlo presenečenje, vzeli resno.

Uradno je sicer v veliki večini držav Evropske unije komercializacija žuželk za prehrano ljudi nezakonita. »Mogoče jih je za lastno uporabo kupiti prek interneta, ni pa jih mogoče prodajati v trgovinah ali postreči v restavracijah.« Gre za to, da žuželk v Evropski uniji doslej nihče ni obravnaval kot živilo, zaradi česar obstoječa zakonodaja področja ni predvidela in ga zato ne ureja zadovoljivo. Evropska agencija za varno hrano (EFSA) ima nalogo, da v kratkem oceni primernost uporabe žuželk v prehrani ljudi. In, kar je še pomembneje, tudi v prehrani živali.

Srednja pot

Če nočemo sami jesti žuželk, zakaj z njimi ne bi vsaj hranili živali, ki jih jemo? »Saj je ideja o uporabi za ljudi tudi zanimiva, vendar menim, da bi najprej morali poskrbeti, da toliko hrane ne zmečemo v smeti, šele potem pa razmišljati o novih virih,« pravi dr. Breda Jakovac Štrajn z ljubljanske Veterinarske fakultete, neuradno vodja majhne skupine slovenskih strokovnjakov, ki si prizadevajo za raziskovanje tega področja. »Za prašiče in kure pa so žuželke naravni vir beljakovin in verjamem, da mnogo boljši kot ribe in soja, ki ju večinoma uporabljamo zdaj.«

Zagotavljanje beljakovin za prehrano živali je po preplahu, ki ga je povzročila bolezen norih krav, postalo vse prej kot enostavno. Zaradi prepovedi krmljenja živali z ostanki drugih živali (razen rib) so morali rejci začeti uporabljati sojo, kar je močno prizadelo živilsko industrijo. Razmeroma poceni vir beljakovin so morali nadomestiti s sojo iz uvoza. Danes je Evropska unija, ko gre za zagotavljanje beljakovin za prehrano živali, 70-odstotno odvisna od uvoza. Poleg tega je prepoved za rejce pomenila manjše priraste, saj je iz vsejedih živali naredila ’vegetarijance’. In čeprav Evropska unija prepoved počasi rahlja, bi bil dodaten vir beljakovin v obliki žuželk več kot dobrodošel.

A zakonodaja, ki ureja prehrano za gospodarsko pomembne živali, je po besedah dr. Jakovac Štrajnove bolj stroga kot za prehrano ljudi. »Če karikiram, človek si lahko kupi toast z mravljami, kura pa tega ne more dobiti. Razlog je v tem, da se človek lahko odloča sam, žival pa ne, zato je seveda prav, da smo previdni, kajti nihče še ta trenutek ne ve, kaj nam bo prineslo gojenje žuželk. Nove bolezni? So mogoče prenašalci nečesa, česar še ne vemo? Vendar kakorkoli, ideja je dobra in jo je vredno raziskati.«

Žuželke so že danes vir hrane za najmanj dve milijardi ljudi. Poznanih je skoraj dva tisoč različnih užitnih vrst.

Za zdaj jim to v Sloveniji ni omogočeno. Prijavili so se na več razpisov za financiranje raziskav, a so bili doslej vedno zavrnjeni. »To pomeni, da tema še ni prepoznana kot zanimiva ali prednostna za Slovenijo. Upam, da v prihodnje bo.«

Kot pravi, po eni strani razume razloge za zavrnitev, saj je njihov projekt po trenutni zakonodaji nezakonit. Žuželke bi namreč gojili na bioloških odpadkih. »Za zdaj velja, da vse, kar se redi na odpadkih, ne sme v prehransko verigo za ljudi. Kar z drugimi besedami pomeni, da lahko gojite in uporabljate žuželke na primer za prehrano plazilcev, ne smete pa jih uporabljati za prehrano perutnine, rib ali prašičev, se pravi živali, ki jih pojedo ljudje.«

A je kljub temu razočarana nad previdnostjo odgovornih. »Slovenija nikoli ni bila preveč drzna država in mislim, da čakamo, kaj se bo zgodilo. Če bo EU spremenila zakonodajo, potem bomo tudi mi postali bolj odprti.« Po drugi strani pa bo takrat že pozno. »Druge države EU že na polno raziskujejo. Veliko denarja v okviru evropskih projektov je bilo že porabljenega za raziskovanje, kako žuželke uporabiti v prehrani ljudi in živali. Tehnologije so že poznane, gojenje žuželk, pridelava moke in olja. Čakajo samo na zeleno luč zakonodaje.« Kljub temu da jim država ni odobrila financiranja, napoveduje, da bodo vseeno poskušali izvesti kakšno manjšo raziskavo. »Pomembno je, da začnemo, potem se tudi lahko s kom povežemo.«

Če ljudje sami ne bi bili pripravljeni jesti žuželk, bi bili pripravljeni jesti vsaj živali, ki so jedle žuželke? Jakovac Štrajnova meni, da je nasprotovanje precej nelogično. »Prepričana sem, da veliko ljudi še ne razume poante. Njihov odziv je zelo zanimiv. Po eni strani bi radi kupovali čim bolj naravne proizvode, in če pogledamo perutnino, potem to gotovo pomeni, da kura brska po domačem dvorišču in išče črvičke in žuželke.« Potem pa slišijo predlog, da bi z žuželkami hranili perutnino. »Ne, to pa ne, tega pa že ne bomo jedli.«