Se bomo začeli sporazumevati le s smeški?

V zadnjih letih se je uporaba smeškov in drugih slikovnih izrazov v komuniciranju prek pametnih telefonov tako razširila, da so bile na to temo opravljene celo študije uglednih univerz. Razlike naj bi bile med tistimi, ki v smejku uporabljajo pomišljaj, in tistimi, ki ga ne. Večkrat naj bi smeške uporabile ženske kot moški. Mnenja, ali je vpliv smeškov na jezik dober ali slab, pa so deljena. Več>>

Uporabnike pametnih telefonov je pred dobrim mesecem razveselila novica, da je organizacija Unicode Consortium predstavila 250 novih emotikonov, smeškov oziroma majhnih sličic, ki jih je mogoče uporabljati v elektronskem sporočanju. Novi simboli, ki izražajo različna čustvena stanja ali prikazujejo razne vsakdanje predmete, bodo uporabnikom na voljo v novih posodobitvah operacijskih sistemov pametnih telefonov.

Smeški – ta izraz je lahko zavajajoč, saj le del sličic predstavljajo obrazi, ki izražajo različna čustva – sicer na različnih platformah niso povsem enaki, kar komuniciranje lahko oteži, a to očitno uporabnikom ne predstavlja ovire. V zadnjih letih se je namreč njihova uporaba izjemno razširila in postala tudi podlaga za izvedbo številnih raziskav.

Jezikoslovec Tyler Schnoebelen je s pomočjo analize uporabe omenjenih znakov na Twitterju ugotovil, da se izbira sličic, ki jih v elektronskem sporočanju uporabljamo, razlikuje glede na lokacijo, starost, spol in družbeni status. »Kakor skupine prijateljev razvijejo svoj sleng, začnejo uporabljati tudi določene emotikone,« je dejal. Prav tako se uporabniki, ki smešku dodajo nos :-), razlikujejo od tistih, ki ga ne :). Ljudje, ki uporabljajo nos, naj bi uporabljali manj okrajšav, po Schnoebelenovem pa naj bi tisti, ki pomišljaja ne napišejo, »več tvitali o Miley Cyrus in Justinu Bieberju«.

Opazna je tudi razlika med spoloma. Ker naj bi bile ženske v splošnem bolj čustvene, naj bi uporabljale tudi več smeškov. Leta 2012 je skupina psihologov na Univerzi Rice razdelila iPhone 21 študentom; 11 moškim in 10 ženskam. Namen raziskave sodelujočim ni bil znan, v naslednjega pol leta pa so raziskovalci analizirali okrog 124 000 sporočil, ki so jih omenjeni študentje poslali. Vsakdo je vsaj enkrat uporabil smeška, pa vendar so sličice vsebovali le štirje odstotki sporočil. Dekleta so jih uporabila dvakrat pogosteje kot fantje.

"Študija potrjuje predhodne raziskave, da se ženske v neverbalnem sporazumevanju izražajo bolj čustveno. Vendar kljub temu, da naj bi ženske uporabljale priljubljene sličice pogosteje kot moški, slednji pri izražanju uporabljajo večji nabor smeškov," so ugotovili v raziskavi.

Priljubljenost emotikonov je postala tržna niša. Kupiti je mogoče precej drage copate z najljubšimi motivi, ki jih uporabljamo v sporočilih. Fred Benenson pa je s pomočjo spletnih strani Kickstarter in Mechanical Turk zbral dovolj sredstev in ljudi, pripravljenih sodelovati, da je izšel »Emoji Dick« – prevod Melvillovega romana Moby Dick v priljubljene sličice. Napoveduje se tudi prihod socialnega omrežja Emojli, kjer bo komuniciranje mogoče izključno s pomočjo smeškov.

Ideja o razvoju univerzalnega slikovnega jezika je sicer stara. O vizualnem jeziku sta razmišljala že Francis Bacon in John Wilkins, Vladimir Nabokov pa je leta 1969 za The New York Times dejal, da si želi, da bi obstajal univerzalen znak za nasmeh. To se je zgodilo 13 let kasneje, ko se je računalničar Scott Fahlman domislil znaka :-), poroča Alice Robb za New Republic.

Mnenja o vplivu smeškov na jezik so med jezikoslovci deljena. Ben Zimmer pravi, da lahko obogatijo jezik, saj je pri uporabi ločil možnost čustvovanja omejena. Vendar imajo kljub temu, da omogočajo hitro izražanje čustev brez pretiranega napora, svoje pomanjkljivosti. John McWhorter zagovarja stališče, da sporazumevanje zgolj z omenjenimi sličicami ni mogoče, saj se ne da podati točnih informacij. Zmožnost izražanja razpoloženja skozi pisano besedo – brez zatekanja k slikovnemu prikazu – je namreč eden izmed ključnih dejavnikov, ki definirajo dobrega pisca.