Komisarska etika

Januarja 2004 je Tone Rop za prvega začasnega slovenskega komisarja predlagal Janeza Potočnika. Ta je bil takrat minister za evropske zadeve, za pol leta je v Bruslju pristopil k širitvenemu resorju, po potrditvi prve Barrosove evropske komisije pa je za pet let postal komisar za znanost in raziskave. V Sloveniji vsi niso bili zadovoljni z njegovim imenovanjem – boljši bi bil Franci But ali France Arhar, je trdila SLS, Potočnik je pristranski, so vpili pri SDS, kaj pa je narobe z Borutom Pahorjem, so se spraševali tretji … Podobno je bilo leta 2009, ko je za nov komisarski mandat Potočnika predlagala Pahorjeva vlada. V prejšnjem mandatu smo »pričakovali večjo zavzetost in angažma z njegove strani,« so trdili pri SDS.

Pričakovano se kadrovska prerivanja okoli komisarskega mesta ponavljajo v tretje. Tokrat je vlada v odhajanju v Bruselj poslala tri kandidate: predsednico vlade Alenko Bratušek, zunanjega ministra Karla Erjavca in evropsko poslanko Tanjo Fajon. Četrti, Potočnik, se je kandidaturi pozneje odpovedal, sprejel bi jo le, če bi bil edini kandidat. Slovenija ni edina, ki je v Bruselj poslala seznam kandidatov. Večja izbira naj bi bila Junckerju celo v pomoč, nekoč je tudi on, ko je bil luksemburški premier, Romanu Prodiju predlagal tri kandidate.

Pri slovenski izbiri se pojavlja več očitkov. Eden je neizkušenost in nestrokovnost. A evropski komisar je politična funkcija, ugledna, vplivna, dobro plačana, toda politična. Evropski komisarji niso strokovnjaki za področja, za katera naj bi bili pristojni. So ljudje, ki morajo biti vešči politične obrti, ki morajo poznati delovanje evropskih institucij. Kvalifikacije Alenke Bratušek s tega stališča niso manj ustrezne od kvalifikacij Milana Zvera. Bratuškova se je pogajala z evropskimi komisarji, podobno kot je Zver leta presedel v evropskem parlamentu. Enako je s Tanjo Fajon ali Karlom Erjavcem, oba imata dovolj političnih izkušenj.

Drugi očitek je, da slovenski kandidati ne podpirajo Evropske ljudske stranke, ki je na evropskih volitvah dobila največ glasov. Politika je umetnost možnega in dobro je, da bodo v komisiji, ki jo bo vodil evropski ljudski komisar, sedeli tudi komisarji, ki pripadajo drugim političnim opcijam.

Tretji očitek je, da bi morala vlada v odhajanju bolj upoštevati predlog bodoče največje vladne stranke. Očitek se zdi upravičen, a z eno opombo, SMC je predlagala Potočnika, ki je v Bruslju že več kot deset let, predlagala je torej člana dveh evropskih komisij, ki sta v času gospodarske krize izvajali neustrezno ekonomsko politiko. Potočnik ji javno ni nasprotoval.

Še najbolj je upravičen zadnji očitek, češ da ni etično, če si premierka v odhajanju sama uredi novo službo. Zato je posredovanje Komisije za preprečevanje korupcije, ki bo sedaj pregledala postopek izbire, smiselno, vprašanje je le, kaj lahko stori. Postopek izbire komisarskega kandidata ni podrobno opredeljen. Če bo komisija ugotovila, da je bil pri izbiri komisarskih kandidatov kršen zakon o integriteti, bi lahko imela Slovenija težave. Juncker bi jo lahko pozval, naj predlaga novega kandidata, lahko bi to storil na podlagi lastne presoje ali pa zaradi političnega pritiska iz evropskega parlamenta.

Spremembe v zadnjem hipu so sicer običajne. Pred petimi leti so zamenjali bolgarsko kandidatko, saj naj bi bila zavajala glede poslovnih interesov, pred desetimi leti pa je Barroso tik pred glasovanjem umaknil predlog komisarske ekipe in iz nje kasneje odstranil Italijana Buttiglioneja, ker je ta na zaslišanju pred poslanci izrazil mnenje, da je homoseksualnost greh.

Nova evropska komisija naj bi se sicer dokončno konstituirala sredi jeseni.