Lajšanje bremen

Pet let po tem, ko so banke upnice prevzele lastništvo nad Pivovarno Laško, je največja slovenska pivovarna naprodaj. Za njeno dokapitalizacijo se zanima več kot 30 tujih pivovarn in naložbenih skladov. Med mogočimi kupci so tudi pivovarski velikani, denimo nizozemski Heineken, danski Carlsberg, turška Efes Pilsen in Tuborg, kanadski MolsonCoors, poljski Van Pur in celo ameriški AB InBev, pod katerega spada belgijski Interbrew, ki je pred dobrim desetletjem v t. i. pivovarski vojni nameraval prevzeti Union, a mu ga je speljala Pivovarna Laško.

Ogromno zanimanje za Pivovarno Laško ne preseneča. Tujim pivovarjem gre kljub gospodarski krizi odlično, polni so denarja, ki ga želijo še dodatno oplemenititi, na trgu pa je malo zanimivih prevzemnih tarč, kamor bi lahko vložili presežke. Pivovarna Laško je idealna tarča. Resda je zelo zadolžena, a ima kakovostne izdelke in je dolgoročno konkurenčna. Pivo se bo vedno dobro prodajalo. Na dolgoročno perspektivnost Pivovarne Laško kaže prav gneča za nakup. In zdaj sledi logično vprašanje: če je pivovarstvo dobičkonosna dejavnost, zakaj bi tujcem prodali največjo in najstarejšo pivovarno v državi? Vodstvo Pivovarne Laško je v prodajo prisiljeno, saj lahko samo tako v dogovorjenem roku odplača dolgove bankam in prepreči stečaj celotne skupine. Banke upnice, med katerimi so tudi državne NLB, NKBM, Probanka, Banka Celje, Abanka in Gorenjska banka, na Laščane neusmiljeno pritiskajo, želijo, da jim ves dolg poplačajo že do konca leta 2016. Ko si stisnjen v kot, ti ne preostane drugega, kot da najdeš tujega vlagatelja (na domače ne gre računati, ker jih ni), ki ti zagotovi dovolj svežega denarja, da se izogneš stečaju.

Iz lastništva Pivovarne Laško naj bi izstopili vsi delničarji, tudi Kapitalska družba in Družba za upravljanje terjatev bank, ki je s 23,88-odstotnim deležem največja posamezna lastnica tega pivovarsko-časopisnega konglomerata. Slaba banka bo lastniški delež obdržala samo, če bo ponujena cena za delnico prenizka. Pri dokapitalizaciji Laškega torej državna DUTB ne namerava sodelovati. V lastništvo Pivovarne Laško je slaba banka vstopila po sili razmer. Lastniški delež je nanjo prenesla NLB. Pomenljivo je, da je ta na slabo banko prenesla samo lastniški delež, slabe kredite pa obdržala. Poteza se zdi nelogična, v resnici pa je skrbno premišljena: ko se podjetje zaradi visoke zadolženosti znajde na robu propada, se bolj splača biti njegov upnik kot njegov lastnik. Upnik lahko iz umirajočega podjetja iztisne vsaj nekaj, lastnik pa ostane praznih rok.

Državno NLB zanimajo izključno lastni interesi, kakšna bo prihodnost pivovarne, ji ni mar. Vseeno ji je, če bo Pivovarna Laško postala last tuje korporacije in se bodo dobički, ki jih bo prej ali slej spet imela, odlivali v tujino.

Pa je res vseeno, če neka danska, turška ali ameriška korporacija postane lastnica ene najstarejših delniških družb v državi? Je nacionalni interes res zgolj pretveza za osebno okoriščanje oziroma bogatenje nekaj izbranih posameznikov ali pa ima vendarle globlji pomen? Pa tudi: kako upravičiti nacionalni interes pri podjetju, ki je sopomenka za tajkunski prevzem? »Pri povezovanju nacionalnega interesa in tajkunskih prevzemov gre bolj kot ne za medijski konstrukt. Tajkuni se tudi niso pogosto sklicevali na nacionalni interes. Povezava med nacionalnim interesom in tajkunstvom je pravzaprav zgrajena na enem samem primeru – pivovarski vojni, kjer je zvezo morda mogoče najti. Dejansko je v vojni med Unionom in Pivovarno Laško šlo za boj prepotentnih direktorjev dveh pivovarn, ki sta za to uporabljala tako imenovane kapitalske odnose, s katerimi sta izčrpavala ’svoji’ podjetji,« razmišlja ekonomist dr. Jože Mencinger. »Vem, da je nacionalni interes v Sloveniji psovka, ker naj bi ga izkoriščali menedžerji, a sam še zmeraj verjamem, da je dejanska samostojnost države odvisna od tega, kdo je lastnik proizvodnega bogastva. Če vse prodamo, smo le država s poceni delovno silo, ta pa v sodobni družbi ni dosti več kot reprodukcijski material, ki o ničemer ne odloča,« opozarja. »Čeprav ne trdim, da je Pivovarna Laško ne vem kako tehnološko ali sicer narodnogospodarsko pomembno podjetje, ki bi potrebovalo posebno državno varstvo, pa ne mislim, da jo je treba prodati. Koliko vem, posluje dobro, četudi bo letos zaradi slabega vremena najbrž prodala manj piva. A za vratom ima mlinski kamen iz hazarderskega obdobja, ko so se vsi, ki naj bi se ukvarjali s svojo dejavnostjo, se pravi, ko bi morali variti pivo (Pivovarna Laško), prodajati bencin (Istrabenz) ali skrbeti za duše (RKC), raje ukvarjali z delnicami in s finančnimi produkti. Prav to breme je Pivovarni Laško treba olajšati.«

Dejanska samostojnost države je odvisna od tega, kdo je lastnik proizvodnega bogastva. Sicer smo le država s poceni delovno silo, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger.

Pivovarna Laško se je letos že občutno razdolžila. Konec julija je banki vrnila 75 milijonov evrov, ki jih je dobila pri prodaji Mercatorja. Do konca letošnjega leta misli bankam vrniti še 38 milijonov, ki jih namerava dobiti s prodajo Radenske ter časopisnih hiš Delo in Večer. Vendar to ne bo zadoščalo. Do konca junija 2015 mora bankam vrniti dodatnih 75 milijonov evrov, preostali dolg pa jim mora vrniti že do konca leta 2016. Da doseže znosno raven zadolženosti, potrebuje vsaj 80 do 150 milijonov evrov svežega denarja. Kako rešiti to zagato? Lahko se prodaš. Zanimanje na trgu nedvomno obstaja. Mogoča pa je tudi druga rešitev: da banke upnice preostali dolg Pivovarne Laško še enkrat reprogramirajo. »Pa ne samo za pol leta in potem to podaljšujejo vsakih šest mesecev, ampak recimo vsaj do leta 2020,« predlaga Mencinger. Banke so tako že ravnale pri Mercatorju in s tem osrečile tujega tajkuna. »Trikotnik NLB-Pivovarna Laško-Mercator je nekakšen simbol nesposobnosti, problem, ki bi ga morala rešiti slovenska politika, ki ga je avgusta 2005 tudi ustvarila. Žal pa za kaj takega manjka volje in korajže države, ki je lastnica bank. Kot lastnica bi to bankam lahko ’priporočila’ oziroma od njih zahtevala. Evropske komisije, ki se vtika v vse, kar ji pride na misel in česar sploh nima pravice početi, ne bi bilo treba vprašati. Oziroma če bi se v to vtaknila, bi morali njeno mnenje ignorirati.« A ni prav verjetno, da bi se takšen scenarij uresničil, kajti »našim politikom je v največjo čast in veselje, če jih v evropski komisiji potrepljajo kot kakšnega kužka, ki ceni ’evropske vrednote’, mednje pa se uvršča tudi razprodaja podjetij,« pravi Mencinger.

Pri Pivovarni Laško je udeleženih 18 bank upnic. Jasno je, da se vse ne bi strinjale s podaljšanjem odplačila dolgov do leta 2020. A tudi ta problem je rešljiv, je prepričan dr. France Arhar, predsednik Združenja bank Slovenije in nekdanji guverner Banke Slovenije. Večje upnice bi lahko z diskontom odkupile terjatve manjših upnic. Ko se je Slovenija v začetku devetdesetih letih pogajala o razdelitvi jugoslovanskega dolga, je diskont v posameznih časovnih obdobjih znašal celo do 90 odstotkov. »Banke, ki ima do Pivovarne Laško samo simbolično terjatev, recimo le pol milijona evrov, ne zanima prihodnost podjetja, kljub temu pa jo je treba obravnavati enako kot vse druge banke upnice. Rešitev bi bila, da bi se večje banke upnice pogajale z drugimi bankami in jim predlagale, da bi od njih po nekem diskontu odkupile terjatve do Pivovarne Laško. Tako bi vodilne banke zreducirale upniški klub. To bi bilo tudi v skladu s priporočilom Banke Slovenije, naj vodilne banke čim bolj zmanjšajo svojo izpostavljenost. Priporočilo Banke Slovenije temelji na tako imenovanih londonskih pravilih, ki jih je oblikovala britanska centralna banka. Ključno priporočilo teh pravil je: pomagaj dolžniku, če si prepričan, da ima dobre proizvode in je na daljši rok sposoben biti konkurenčen. NLB bi takšno cesijo, se pravi odkup terjatev, lahko izpeljala, ampak za to bi država morala imeti jasen načrt, kaj sploh želi početi s svojim premoženjem. Ker država tega načrta nima, si vsak prizadeva zgolj za uveljavitev svojega interesa. Vsak vrtiček se obdeluje ločeno,« opozarja Arhar.

Zakaj ne bi od državnih bank zahtevali, naj Pivovarni Laško odložijo vračilo kreditov vsaj do leta 2020? Banke so to že storile pri Mercatorju in s tem osrečile tujega tajkuna.

Država pritiska na banke, naj začnejo čim hitreje pozitivno poslovati, zaradi česar banke pritiskajo na podjetja, naj jim čim prej vrnejo dolgove, to pa podjetja sili v prodajo. Gre za začaran krog, iz katerega nihče ne bo izšel kot zmagovalec. Pa še en absurd: lani je država različnim podjetjem namenila 460 milijonov pomoči, in to po precej nejasnih merilih in brez večjega učinka. Ali ne bi bilo pametneje, če bi del tega denarja namenila za razdolžitev Pivovarne Laško, da je ne bi bilo treba prodati tujcem?

V normalnih okoliščinah bi bilo optimalno, če bi imela država v Pivovarni Laško več kot 25-odstotni lastniški delež, tako kot ga ima na primer v Krki. Kajti to so podjetja, ki polnijo izsušeno državno blagajno. A okoliščine niso normalne. Država je lastnica NLB, NKBM in slabe banke, vendar svoje lastniške vloge ne opravlja, saj nima izdelanega koncepta, kaj naj bi s premoženjem sploh počela. Zato ravna po liniji najmanjšega odpora: premoženje odprodaja.