Ebola prihaja!

Marca je iz Gvineje, revne države z 11 milijoni prebivalcev na zahodni obali Afrike, prišlo poročilo o več primerih smrti zaradi skrivnostne bolezni. Bolezen, ki je po besedah tamkajšnjih zdravstvenih oblasti udarila kot strela z jasnega in so jo spremljali bruhanje, krvavitve in visoka vročina, se je pojavila na odmaknjenem območju v gozdnati notranjosti države. Čeprav v Gvineji do takrat ni bilo še niti enega primera okužbe z virusom ebole, so bili pristojni prisiljeni pomisliti tudi na to možnost. Preden so jo nekaj dni pozneje uradno potrdili, je od takrat, ko so zaznali prvi primer, preteklo šest tednov, število umrlih pa je naraslo že na 60. O prvih sumih okužbe so takrat že poročali tudi iz sosednje države Sierre Leone.

Oblasti v Gvineji so na prizadeto območje hitro poslale opremo, ki naj bi tamkajšnjim zdravstvenim delavcem pomagala omejiti širjenje bolezni. Nekaj dni zatem je zdravstveni minister Remy Lamah zagotovil, da jim jo je uspelo omejiti na območje, na katerem se je pojavila. A že naslednji dan je moral sporočiti, da so v dvemilijonskem glavnem mestu Conakryju na obali Atlantskega oceana odkrili prve štiri primere ebole.

Kmalu zatem so o prvih dveh primerih poročali iz Liberije. V mesecu dni se je ebola razširila v tri države. Nevladna organizacija Zdravniki brez meja je že takrat opozorila, da je območje zajela epidemija ebole dotlej nevidenih razsežnosti. Skrb zbujajoče je bilo predvsem to, da je bilo žarišč bolezni več in da so bila med seboj oddaljena tudi po več sto kilometrov, saj je to zelo oteževalo nadzor nad širjenjem virusa. Poleg tega je virus, katerega izbruhi so bili do takrat večinoma omejeni na odročne predele, prišel v mesta, kjer je gostota ljudi in s tem možnost nadaljnje širitve znatno večja. Vse to se je zgodilo že do konca marca. Število odkritih primerov in smrti je od takrat v vseh treh državah neprestano naraščalo in tudi zaradi slabo razvite zdravstvene infrastrukture in vedno večjega nezaupanja krajevnega prebivalstva postajalo vse bolj neobvladljivo.

Zahodne države so se po besedah dr. Andreja Trampuža, infektologa iz Univerzitetne bolnišnice Charité v Berlinu, odzvale premlačno in pozno. »Za to pa so krive tudi afriške države, ki niso takoj uvedle strogih epidemioloških ukrepov za preprečevanje širjenja virusa.«

Prvič v zgodovini se je nekdo, okužen z virusom ebole, vkrcal na letalo in ga ponesel v drugo državo. Naenkrat se na Zahodu nismo več počutili varne.

Za uvrstitev na naslovnice največjih svetovnih medijev neobvladljivo širjenje virusa v treh državah ni bilo dovolj. Bolezen se je širila naprej, obolele in umrle so šteli že v stotinah. Nato pa se je julija Patrick Sawyer, 40-letni svetovalec liberijske vlade, vkrcal na letalo za Nigerijo. Ob vkrcanju je bil še na videz zdrav. Znaki bolezni so se začeli pojavljati šele med poletom. Ob pristanku v največjem afriškem mestu, 20-milijonskem Lagosu, je o tem obvestil oblasti. Dali so ga v karanteno. Pet dni pozneje je umrl. Prvič v zgodovini se je nekdo, okužen z virusom ebole, vkrcal na letalo in virus ponesel v drugo državo. Naenkrat se na Zahodu nismo več počutili varne.

Slovenija odkrije ebolo

»Ko so tuji mediji začeli pisati o okuženem Liberijcu, ki je zbolel na letalu za Nigerijo, sem vedela, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo zadeva začela zanimati tudi slovenske novinarje,« se nasmehne dr. Tadeja Kotar, vodja ambulante za tropsko medicino na ljubljanski infekcijski kliniki. Šele ko smo se zavedeli, da bolezen lahko potuje z letalom in da lahko glede na inkubacijsko dobo, ki je tudi tri tedne, nekdo virus prinese tudi v Slovenijo ali katero drugo državo, smo se zganili. »Stvar je precej žalostna. V prizadetih državah položaj dejansko zelo slabo obvladujejo, medijske pozornosti in pozornosti strokovne javnosti pa so deležni šele, ko se zahodni svet začne počutiti ogroženega.«

Ambulanto dr. Kotarjeve na leto obišče od 200 do 300 ljudi, ki zbolijo med potovanjem po tropskih državah ali po vrnitvi iz njih. »Največ je še vedno potovalnih drisk, med tistimi, ki so v tropskih deželah bivali dalj časa, pa tudi različnih parazitoz in kožnih bolezni. Večinoma ne gre za nevarne bolezni, so pa lahko zelo neprijetne.« Suma okužbe z ebolo do zdaj v Sloveniji nismo zaznali. Uradnega protokola za ravnanje v takem primeru ni, naj bi se pa to v kratkem spremenilo. »Za zdaj lahko povemo, da smo pripravili osnutek Smernic za obravnavo bolnikov s sumom na virusno bolezen ebola (EVB) za zdravnike in ga poslali v usklajevanje na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja in Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo,« so v torek sporočili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Po mnenju Tadeje Kotar je ta korak vsekakor smiseln. »Tudi naši ljudje hodijo v države, v katerih se pojavlja ebola, inkubacijska doba do 21 dni pa pomeni, da se lahko v Slovenijo vrnejo na videz še povsem zdravi. Ne verjamem, da bomo pri nas v bližnji prihodnosti imeli primer okužbe z ebolo, verjamem pa, da bodo zaznali kakšen sum okužbe. Zato potrebujemo načrt za tak primer.« Protokol naj bi temeljil na smernicah za preprečevanje širjenje virusa SARS, ki je bil aktualen pred leti.

Kotarjeva, strokovnjakinja za tropsko medicino, se sicer vedno rada srečuje z zanimivimi primeri obolenj, vendar pa, kot pravi, ebole ni na tem seznamu. »Našim zdravniškim odpravam v trope vedno naročim, naj mi prinesejo kaj zanimivega. In s tem ne mislim uhanov. Ebole pa si nikakor, niti s strokovnega vidika, ne želim srečati, ker vem, kaj to pomeni za okuženega človeka. Zanimiv del je odkrivanje vzroka bolezni. Zanimivo je zdravljenje bolezni, ki jo znaš pozdraviti. Odkriti primer ebole pa je žalostno.«

Sramežljivi virus

Ebola je izjemno nevaren virus, po Afriki pa zdaj razsaja ravno najsmrtonosnejši od petih znanih sevov, zairski, pri katerem je smrtnost tudi 90-odstotna. Dejanska smrtnost pri tokratni epidemiji je okoli 60-odstotna, kar kaže na pomembno vlogo, ki jo igrata hiter odziv in podporno zdravljenje, kot je na primer nadomeščanje tekočine, zniževanje telesne temperature in preprečevanje dodatnih okužb. »Tako je organizem lahko „osredotočen“ na boj z osnovno boleznijo,« pojasnjuje dr. Kotarjeva.

K sreči virusa vseeno ni prav lahko stakniti, saj se ne širi kapljično ali celo po zraku. Za okužbo je potreben tesen stik odprte rane ali sluznice s telesnimi tekočinami okuženega. Poleg tega se okužba lahko prenese šele, ko okuženi začne kazati znake bolezni, to pomeni, da je verjetnost za »izmenjavo« telesnih tekočin z drugimi precej manjša. Razloge za neuspešnost prizadevanj za zajezitev epidemije moramo tako iskati predvsem v nezaupanju ljudi v zdravniška navodila in v njihovi nepoučenosti ter v slabi opremljenosti zdravstvenega osebja, saj je velik del okuženih prav zdravstvenih delavcev. Zaradi okužbe z virusom ebole je med tokratno epidemijo na primer umrl tudi edini strokovnjak za to bolezen v Sierri Leone. Iz Nigerije pa so ta teden poročali o drugem zaznanem primeru okužbe – okužil se je zdravnik, ki je zdravil okuženega potnika iz Liberije.

Epidemija strahu

Tudi če bi se zgodilo, da bi prenašalec ebole prišel do Slovenije, bi bil naš zdravstveni sistem, tako kot v drugih razvitih državah, verjetno brez težav sposoben preprečiti širjenje okužbe. Poleg tega bi bili ljudje sami zagotovo previdnejši. Strah, tudi nerazumen, je že prisoten. »Ljudje me te dni veliko sprašujejo v zvezi z ebolo,« pravi Tadeja Kotar. »Nekateri ne vedo, ali naj sploh odidejo na potovanje, da ne bi že na letalu srečali kakšnega primera.« Celo če bi se to zgodilo, bi bila verjetnost okužbe po zagotovilih Svetovne zdravstvene organizacije izjemno majhna.

Še nekaj stopenj više na lestvici nerazumnega strahu pa so se v preteklih dneh povzpeli nekateri Američani, ki so ogorčeno protestirali proti odločitvi, da obolela ameriška zdravnika iz Afrike prepeljejo na zdravljenje v ZDA. Kot je za radio NPR povedal strokovnjak za nalezljive bolezni z Univerze v Minnesoti Michael Osterholm, so se s takšnimi vprašanji nanj obračali številni uredniki in novinarji. »Njihov odziv v smislu strahu in panike ni nič drugačen od tistega, ki smo mu priča v Afriki. Kritični smo do prebivalstva zahodne Afrike, ker zadeve ne razume. Pa je ne razumejo niti uveljavljeni ameriški mediji.«

Tudi če bi se zgodilo, da bi prenašalec ebole prišel do Slovenije, bi bil naš zdravstveni sistem, tako kot v drugih razvitih državah, verjetno brez težav sposoben preprečiti nadaljnje širjenje okužbe.

Nenujno zdravilo

Stanje obeh ameriških zdravnikov naj bi se sicer izboljševalo, morda tudi zaradi eksperimentalnega zdravila, ki so jima ga vbrizgali in ki je bilo do zdaj preizkušeno le na opicah. Gre za biološko zdravilo, za kombinacijo treh vrst protiteles, proizvedenih z uporabo gensko spremenjene rastline tobaka. Podjetje, ki zdravilo izdeluje, je že napovedalo povečanje proizvodnje, saj je zdravila za zdaj le za vzorec.

V fazi razvoja je še nekaj potencialnih zdravil in cepiv, ki jih je bilo do zdaj zaradi odročnosti in omejenosti epidemij tako rekoč nemogoče preizkusiti na ljudeh. Nekateri strokovnjaki ob zdajšnjem izbruhu navijajo, da bi vendarle izkoristili priložnost za preizkušanje, drugi svarijo, da bi to utegnilo še povečati nezaupanje med ljudmi, ki je za zdaj največja grožnja prizadevanjem za zajezitev epidemije.

Razlog, da še vedno nimamo na voljo preizkušenega zdravila ali cepiva za ebolo, je afriška in svetovna realnost. Zahodni svet preprosto ni čutil velike potrebe po razvoju cepiva, saj so bile epidemije praviloma omejene na največ nekaj sto primerov in so bile hitro zajezene, poleg tega si oboleli v veliki večini zdravila, če bi bilo komercialno dostopno, tako ali tako ne bi mogli privoščiti niti v sanjah. »Težko bi rekla, da bi zdravilo ali cepivo za ebolo že obstajalo, če bi bolezen bolj ogrožala zahodni svet,« pravi Tadeja Kotar. Virus so namreč odkrili pred manj kot 40 leti in razvoj protivirusnih zdravil je navadno dolgotrajen proces. »Zagotovo pa bi bile razvojne dejavnosti veliko intenzivnejše.«

Epidemija, je prepričana, se bo sčasoma umirila. »Vprašanje pa je, kaj bo čez nekaj let, ob naslednji epidemiji. Prej ali slej bomo kak primer dobili tudi k nam. Svet je pač postal globalna vas.« In lahko smo prepričani, da bo takrat strah pri nas veliko večji od nevarnosti same.