Škotska na poti v samostojnost?

V četrtek, 18. septembra, bodo škotski volivci in volivke odločali, ali naj Škotska po 300 letih sobivanja v Veliki Britaniji postane samostojna država. Čeprav ankete javnega mnenja že dobro leto napovedujejo neuspeh zagovornikov osamosvojitve, saj bi zanjo glasovalo okoli 40 odstotkov volilnih upravičencev, proti bi jih bilo okrog 45 odstotkov, približno 15 odstotkov pa je neodločenih, na Otoku vseskozi poteka zanimiva razprava. V njej zagovorniki samostojnosti ostro in sistematično kritizirajo politiko britanske vlade, ki čedalje bolj krči socialno državo, sodeluje pa v brezsmiselnih vojnah po svetu. Zato trdijo, da bi zmogli in znali Škoti sami bolje upravljati Škotsko, kot to počne Westminster. Iz njihove kampanje lahko sklepamo, da hočejo škotsko državo, ki bo pacifistična in socialna, torej pravo nasprotje neoliberalistični politiki britanske vlade.

Irwine Welsh, škotski pisatelj, avtor Trainspottinga, poleg igralcev Seana Conneryja, Briana Coxa in Alana Cumminga v Britaniji najbolj izpostavljen med tistimi, ki podpirajo neodvisnost Škotske, je lani razmerja na Otoku pojasnil s temi besedami: »Zmešnjava je. Imamo parlament v Bruslju, v Londonu in v Edinburgu. Koliko jih še potrebujemo? Imamo škotski, imamo angleški nacionalizem. Slednji se sprašuje, ali hočemo, da nas vodi Bruselj. Vedno gre za vprašanje, kako in kdo naj nam vlada. Vsi ti občutki se med ljudmi prepletajo že od 2. svetovne vojne. Povsod pa od političnega razreda poslušamo o ustvarjanju države blaginje. Nič od tega ni. Ljudi so prevarali. Zato so jezni. To je opaziti po vsej Veliki Britaniji. Odgovore pa išče vsak zase. Na Škotskem in v Walesu pozivajo k samostojnosti, v Angliji pa se ustvarja sovraštvo do Evropske unije. Vse to je posledica neustrezne politike, predvsem pa neoliberalizma zadnjih 30 let.«

Škoti hočejo svojo državo, ki bo pacifistična in socialna, torej pravo nasprotje neoliberalistični politiki britanske vlade.

Zato zagovorniki osamosvojitve, predvsem Škotska nacionalna stranka, ki jo vodi škotski premier Alex Salmond, in krovno politično gibanje Za Škotsko (Yes Scotland), zagovarjajo drugačno Škotsko. Salmond trdi, da bi lahko dežela s svojimi naravnimi viri hitro napredovala in za deset mest prehitela Veliko Britanijo v stopnji gospodarske rasti. Lahko bi sama gospodarila z denarjem od nafte in zemeljskega plina v Severnem morju, kjer leži – po podatkih škotske vlade – 64 odstotkov zalog naftne v Evropski uniji, kar naj bi bilo vredno štiri trilijone funtov. Končno pa bi nova država s svojega ozemlja umaknila jedrsko orožje iz programa Trident, denar, ki ga namenja zanj – po nekaterih ocenah 25 milijard funtov –, pa bi namenila za izobraževanje, zdravstveno oskrbo in stanovanjsko gradnjo. Ker bi Škotska izkoristila svoje obnovljive vire energije, predvsem vetrno energijo in energijo morskih valov, bi ustvarila možnosti za reindustrializacijo in za sodobna nova delovna mesta. Tudi kulturniki trdijo, da bi osamosvojitev sprostila plaz kulturnih idej in okrepila samozavest Škotske in njenih državljanov. Sicer pa bi samostojna Škotska po razdružitvi ostala v Natu, v Združenih narodih in članica Evropske unije.

Neodvisnosti Škotske seveda nasprotujejo vse tri največje stranke v britanskem parlamentu (torijci, laburisti in liberalci), ki imajo vse »podružnice« v škotskem parlamentu, in tudi britanske nacionalistične stranke (UKIP, BNP in Nacionalna fronta). Poleg tega se je oblikoval močan blok znanih kulturnikov, nekateri so škotskega rodu, ki s kampanjo Bolje skupaj (Better together) poudarjajo zgodovinske vezi med narodi Velike Britanije in globoko prepletenost življenja.

Seveda bi odhod Škotske iz Velike Britanije poleg zmanjšanja državnega ozemlja za 32 odstotkov – tega zaseda 5,3 milijona prebivalcev Škotske, kar je v 61-milijonski Veliki Britaniji le osem odstotkov prebivalstva – v doslej enotni državi lahko povz-

ročil gospodarski zlom. Na leto bi izgubila 106 milijard funtov, ki jih škotsko gospodarstvo prispeva v skupni BDP, vendar v tej številki niso zajeti »naftni posli«, saj soudeležbo Velike Britanije in Škotske pri teh urejajo posebni sporazumi. Toda zagotovo bi odhod Škotske izpod britanske krone še bolj načel britansko samozavest, ker se državno ozemlje zmanjšuje že od konca 1. svetovne vojne, prav tako pa, če ne še huje, se zmanjšuje gospodarska in politična moč države v svetu. In če protagonistom samostojne Škotske tokrat še ne bi uspelo, Irwine Welsh pravi, da se bo proces osamosvajanja nadaljeval: »Če se bodo ljudje že tokrat odločili za samostojnost, bo zgodba končana. Če ne, pa se bodo prizadevanja za samostojnost Škotske nadaljevala z dialogom, škotski parlament bo dobival vse več pristojnosti in čez deset let, ko bo spet referendum, bo odločitev o samostojnosti le gola formalnost.«