Privatizacijska dogma

V zgodovini je delovalo nič koliko uspešnih državnih podjetij. Državna podjetja so najpogosteje najzaslužnejša za razvoj novih tehnologij. Daleč najuspešnejše državno podjetje je, paradoksalno, ameriška vojska, saj je vzpostavila sodobno informacijsko ekonomijo. Na začetku je financirala razvoj računalnika, brez njene finančne podpore ne bi bilo interneta, v Guardianu piše Ha-Joon Chang, ekonomist in predavatelj na Univerzi v Cambridgeu.

Chang pravi, da sta Nemčija in Japonska že med industrializacijo, v 19. stoletju, ustanovili vzorčne tovarne, prek katerih sta zagnali nove industrije, kot sta jeklarstvo in ladjedelništvo. Zasebni sektor v te dejavnosti ni želel vlagati, saj jih je dojemal kot preveč tvegane. Po drugi svetovni vojni je več evropskih držav prav prek državnih podjetij razvilo tehnološko napredne industrije. Najbolj znan primer je Francija s hišnimi imeni, kot so Thomson (zdaj Thales), Alcatel, Renault in Saint-Gobain. Tudi Avstrija, Finska in Norveška so imele tehnološko napredna podjetja, ki jih je upravljala država. Tretji največji proizvajalec civilnih letal na svetu, brazilsko podjetje Embraer, je ustanovila država. Še vedno pa je v lasti brazilske države naftni velikan Petrobras.

Daleč najnazornejši primer državnega lastništva je Singapur. Težko boste našli liberalnejšo ekonomijo. Singapur je sopomenka za kapitalistično tržno gospodarstvo, vneto zagovarja svobodni trg, zelo je odprt za tuje naložbe. Toda hkrati je socialistična država, pravi Chang. Vsa zemljišča so v lasti države, 85 odstotkov stanovanjskih potreb zadovoljuje državni stanovanjski sklad, vsa najpomembnejša podjetja so v lasti državnega naložbenega sklada. V Singapurju državna podjetja ustvarijo 22 odstotkov proizvodnje (mednarodno povprečje je komaj deset odstotkov). Čeprav pomemben del gospodarstva ohranja v državni lasti, ima tretji najvišji BDP na prebivalca na svetu.

Tako kot državna lastnina ne pomeni nujno slabega upravljanja, tudi zasebna lastnina ni nujno jamstvo za napredek. Britanska vlada je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, v času vlade Margaret Thatcher, izpeljala množično privatizacijo državnega premoženja. Odprodala je železnice, letališča, plinovode, jeklarstvo, premogovništvo, elektroenergetiko, telekomunikacije, vodno gospodarstvo. Zasebni lastniki so, da bi povečali dobiček, skrčili stroške, praviloma na dva načina: občutno so zmanjšali vlaganja (to je v nekaterih primerih ogrozilo varnost uporabnikov storitev) in množično odpuščali delavce.

Po več železniških nesrečah je laburistična vlada leta 2002 železnice delno nacionalizirala, a zgolj v pravnem smislu. Železniška infrastruktura je še vedno v lasti in upravljanju zasebnega podjetja, le da to nima delničarjev in deluje kot neprofitno.

Ko se je zdelo, da se je privatizacijska vnema v Veliki Britaniji umirila, je vlada Davida Camerona privatizirala državno poštno podjetje (Royal Mail), s čimer je po mnenju direktorja pošte »resno ogrozila dostavo poštnih pošiljk v odročnejše kraje po državi«. Britanska javnost je bila zgrožena, še zlasti, ker je vlada pošto prodala za drobiž, največji delničar nekoč dobičkonosnega državnega podjetja je postal sklad tveganega kapitala. Ker je bila dosežena cena za delnico precej pod njeno tržno vrednostjo, so britanski davkoplačevalci s prodajo pošte izgubili več, kot je britanska vlada lani in letos prihranila z vsemi varčevalnimi ukrepi.

Se v Sloveniji obeta podoben scenarij? Če bo nova vlada uspešno prodala vseh 15 podjetij, ki so na seznamu za privatizacijo, bo celotna kupnina znašala dobro milijardo evrov, toliko, kolikor znašajo enoletni stroški plačila obresti na najeta posojila.

Kaj pa bo vlada storila prihodnje leto?